Sulavezi (nekoč znan kot Celebes) je otok v Jugovzhodni Aziji, del otočja Veliki Sundski otoki na vzhodu Tihega oceana in s površino 174.600 km² eden največjih otokov na svetu. Leži vzhodno od Bornea, zahodno od Molukov in južno od Mindanaa ter arhipelaga Sulu in Novo Gvinejo in v celoti pripada Indoneziji. Znotraj Indonezije so večji le Sumatra, Borneo in Nova Gvineja, bolj naseljeni pa sta le Java in Sumatra.
Obala je izrazito razčlenjena, s štirimi glavnimi polotoki (Minahasa, Vzhodni, Južni in Jugovzhodni polotok), ki razmejujejo tri velike zalive na vzhodu in jugu, na zahodu pa Makasarski preliv otok ločuje od Bornea. Sestava je posledica burne tektonske aktivnosti v geološki zgodovini: leži namreč na kraju, kjer konvergirajo avstralska, pacifična in evrazijska plošča, ki so premaknile skupaj pet nekoč ločenih praotokov. Površje je še zdaj razbrazdano s številnimi prelomi, gorato in tektonsko aktivno. Najvišji vrh je gora Rantemario z 3478 m nadmorske višine. Le južni polotok in jug osrednjega dela Sulavezija sta ravninska.
Sulavezi je tretji najbolj naseljen indonezijski otok (za Sumatro in Balijem), kjer po oceni živi skoraj 19 milijonov ljudi, predvsem na njegovem južnem delu, ki je bolj položen in vlažnejši. Tam se razprostirajo obsežna riževa polja in tudi sicer je ta del bolj razvit od severa. Prebivalci pripadajo množici različnih etničnih skupin in so pretežno kristjani, čeprav so ohranjena tudi tradicionalna avtohtona verstva. Največje mesto je Makasar na jugozahodu, ki so ga ustanovili Nizozemci leta 1607 kot trgovsko postojanko v prizadevanju za nadzor nad trgovino z začimbami.
Etimologija Ime Sulavezi verjetno izvira iz besed sula ('otok') in besi ('železo') in se morda nanaša na zgodovinski izvoz železa iz bogatih nahajališč železa v jezeru Matano.Watuseke, F. S. 1974. On the name Celebes. Sixth International Conference on Asian History, International Association of Historians of Asia, Yogyakarta, 26–30 August. Unpublished. Ime se je uveljavilo po indonezijski neodvisnosti.
Ime Celebes so otoku prvotno dali portugalski raziskovalci. Čeprav njegov neposredni prevod ni jasen, bi lahko šlo za portugalsko različico domačega imena Sulavezi.
Geografija Sulavezi je enajsti največji otok na svetu, ki pokriva površino 186.216,16 km2 (vključno z manjšimi otoki, ki so del Sulavezija). Osrednji del otoka je razgiban in gorat, tako da so bili polotoki tradicionalno oddaljeni drug od drugega, z boljšimi povezavami po morju kot po cesti. Trije zalivi, ki delijo polotoke Sulavezija od severa proti jugu, so Tomini, Tolo in Boni. Ti zalivi ločujejo Minahasa ali Severni polotok, Vzhodni polotok, Jugovzhodni polotok in Južni polotok.
Makasarski preliv poteka vzdolž zahodne strani otoka. Otok na zahodu obdaja Borneo, na severu Filipini, na vzhodu Moluki ter na jugu Flores in Timor.
Manjši otoki Otoki Selayar tvorijo verigo, ki se razteza proti jugu od jugozahodnega Sulavezija v Floreško morje in so upravno del Sulavezija. Otoki Sangihe in Talaud se raztezajo proti severu od severovzhodne konice Sulavezija, medtem ko otoka Buton in Muna s sosednjimi otoki ležita ob njegovem jugovzhodnem polotoku, otoki Togian so v Tominijskem zalivu, otok Peleng in otoki Banggai pa tvorijo skupino med Sulavezijem in Moluki. Vsi zgoraj omenjeni otoki in številni manjši ob obali Sulavezija so upravno del šestih provinc Sulavezija. thumb|Gora Tongkoko je vulkan v Severnem Sulaveziju.
Geologija Otok se vzpenja od obal globokih morij, ki obdajajo otok, do visoke, večinoma nevulkanske, gorate notranjosti. Aktivni vulkani so na severnem polotoku Minahasa, ki se razteza proti severu do otokov Sangihe. Severni polotok vsebuje več aktivnih vulkanov, kot so gora Lokon, gora Awu, Soputan in Karangetang.
Glede na rekonstrukcije tektonskih plošč naj bi otok nastal s trkom terenov Evrazijske plošče (ki tvori zahod in jugozahod) in Avstralske plošče (ki tvori jugovzhod in Banggai), pri čemer so bili otoški loki prej v Pacifiku (ki tvorijo severni in vzhodni polotok). Zaradi številnih tektonskih izvorov kopno pretresajo različni prelomi, zaradi česar je otok nagnjen k potresom, vključno s smrtonosnima potresoma leta 2018 in 2021.
Ob vzhodni obali Sulavezija je Severno Bandsko morje nastalo s subdukcijskim pomikom v zgodnjem miocenu. Dokazi za ta tektonski dogodek so obsežna medsebojno povezana mreža prelomov, ki jo najdemo na tem območju, vulkanski podvodni greben z okoliškimi grebeni in akrecijski klin. Ob obali vzhodnega Selavestija in Bangaija je kopičenje karbonatnih kamnin iz poznega miocena. Ti karbonati so verjetno grebeni s koničastimi vrhovi, karbonatna platforma pa ima skupno debelino približno 180–770 metrov.
Sulavezi, v nasprotju z večino drugih otokov v biogeografski regiji Wallacea, ni resnično oceanski, temveč sestavljen otok v središču azijsko-avstralskega kolizijskega območja. Deli otoka so bili prej pritrjeni na azijski ali avstralski celinski rob in so se od teh območij ločili z vikariantnimi procesi. Na zahodu je odprtje Makasarskega preliva v eocenu pred približno 45 milijoni let ločilo Zahodni Sulavezi od Sundalanda. Na vzhodu je tradicionalni pogled na trke več mikrokontinentalnih fragmentov, ki so bili odrezani od Nove Gvineje z aktivnim vulkanskim robom v Zahodnem Sulaveziju v različnih obdobjih od zgodnjega miocena pred približno 20 milijoni let, nedavno nadomestila hipoteza, da je ekstenzijska fragmentacija sledila enemu samemu miocenskemu trku Zahodnega Sulavezija z izboklino Sula, zahodnim koncem starodavnega nagubanega pasu variskega izvora v poznem paleozoiku.
Bazen Bone Bazen Bone leži med jugovzhodnim in južnim krakom Sulavezija. Glede na nedavne študije se je bazen odprl zaradi ekstenzijskih sil. Bazen je omejen z normalnimi prelomi na vsaki strani bazena, pri čemer je vsaka stran bazena obdana z dvignjeno temeljno kamnino z mladimi sedimenti, ki so na sredini. Pretekla geološka zgodovina je omogočila veliko kopičenje karbonatov, kar bi lahko vodilo do večjega potenciala za pojavljanje nafte in plina. Vendar pa prelomi, prisotni v bazenu, naredijo ta sistem zelo zapleten.
Prazgodovina Najstarejši dokazi o ljudeh na Sulaveziju so kamnita orodja, ki so jih izdelali arhaični ljudje, stara vsaj 1,04 milijona let in morda celo 1,48 milijona let, najdena na najdišču Calio blizu vasi Ujung v okrožju Lilirilau v okrožju Soppeng na jugozahodu Sulavezija. Druga arhaična kamnita orodja, ki jih je izdelal človek in so stara več kot 200.000 do 100.000 let, so bila najdena na najdišču Talepu blizu vasi Cabenge, ki je prav tako v okrožju Lilirilau.
Pred oktobrom 2014 je bila poselitev Južnega Sulavezija s strani sodobnih ljudi datirana na približno 30.000 let pred našim štetjem na podlagi radiokarbonskih datacij, pridobljenih iz skalnih zaklonišč v Marosu. Takrat še niso našli nobenih zgodnejših dokazov o človeški naselbini, vendar je otok skoraj zagotovo predstavljal del kopenskega mostu, ki je bil uporabljen za naselitev Avstralije in Nove Gvineje vsaj pred 40.000 leti pred našim štetjem. Ni dokazov, da bi Homo erectus dosegel Sulavezi; surovo kamnito orodje, prvič odkrito leta 1947 na desnem bregu reke Walanae pri Barruju (danes del Bone Regentstva), za katero so na podlagi povezave s fosili vretenčarjev domnevali, da izvira iz pleistocena, zdaj pa naj bi datirali morda v 50.000 let pred našim štetjem.
Po modelu Petra Bellwooda o migraciji avstronezijsko govorečih kmetov (AN) proti jugu, radiokarbonski datiranja iz jam v Marosu kažejo na datum prihoda skupine iz vzhodnega Bornea, ki je govorila proto-južnosulavezijski jezik (PSS), v sredino drugega tisočletja pred našim štetjem. Prvotna naselbina je bila verjetno okoli ustja reke Sa'dan, na severozahodni obali polotoka, čeprav je bila predlagana tudi južna obala.Bulbeck, F.D. 1992. 'A tale of two kingdoms: The historical archaeology of Gowa and Tallok, South Sulawesi, Indonesia.' PhD thesis, The Australian National University.
Naknadne migracije čez gorato pokrajino so povzročile geografsko izolacijo govorcev PSS in razvoj njihovih jezikov v osem družin jezikovne skupine Južni Sulavezi.Languages of South Sulawesi Če lahko rečemo, da ima vsaka skupina domovino, je bila domovina Bugijev – danes najštevilčnejša skupina – okoli jezer Témpé in Sidénréng v depresiji Walennaé. Tukaj je približno 2000 let živela jezikovna skupina, ki bo postala sodobni Bugiji; arhaično ime te skupine (ki se je ohranilo v drugih lokalnih jezikih) je bilo Ugiq. Kljub temu, da so danes tesno povezani z Makasarci, so najbližji jezikovni sosedje Bugijev Torajani.
Družba Bugijev pred letom 1200 je bila najverjetneje organizirana v poglavarstva. Nekateri antropologi so domnevali, da so se te poglavarstva vojskovala in v miru križala. Nadalje so domnevali, da je bila osebna varnost zanemarljiva in da je bil lov na glave ustaljena kulturna praksa. Politična ekonomija je bila mešanica lova in nabiralništva ter kmetijstva, ki se je premikalo ali se je premikalo. Špekulativno sajenje mokrega riža je morda potekalo ob robovih jezer in rek.
V osrednjem Sulaveziju je več kot 400 granitnih megalitov (megalitsko najdišče Pokekea v dolini Behoa, dolini Bada in Napu v narodnem parku Lore Lindu), ki jih različne arheološke študije datirajo v obdobje od 3000 pr. n. št. do 1300 n. št. Njihova velikost se razlikuje od nekaj centimetrov do približno 4,5 metra. Prvotni namen megalitov ni znan. Približno 30 megalitov predstavlja človeške oblike. Drugi megaliti so v obliki velikih loncev (Kalamba) in kamnitih plošč (Tutu'na).
Pokop ženske, povezane s kulturo lovcev in nabiralcev Toalean, ki sega v čas pred 7000 leti, je razkril DNK, ki ponuja redek vpogled v zgodnje migracije v regiji in skoznjo.
Jamska umetnost
Oktobra 2014 je bilo objavljeno, da so jamske poslikave v Marosu stare približno 40.000 let. Ena od rok je bila stara 39.900 let, kar jo uvršča med najstarejše znane šablone rok na svetu (rekord doslej drži 64.000 let stara šablona, ki jo je izdelal neandertalec v jami Maltravieso v Cáceresu v Španiji). »Predstavljamo rezultate datiranja treh najdišč v Španiji, ki kažejo, da se je jamska umetnost v Iberiji pojavila bistveno prej, kot smo prej mislili. Uran-torijevi (U-Th) datiranja na karbonatnih skorjah, ki prekrivajo poslikave, zagotavljajo minimalne starosti za rdeč linearni motiv v La Pasiegi (Kantabrija), ročno šablono v Jami Maltravieso in rdeče pobarvane speleoteme v Ardalesu (Andaluzija). Ti rezultati skupaj kažejo, da je jamska umetnost v Iberiji starejša od 64,8 tisoč let (ka). Ta jamska umetnost je najstarejša datirana doslej in predhodnica, vsaj 20 tisoč let, prihodu sodobnih ljudi v Evropo, kar nakazuje na avtorstvo neandertalcev.«
Dr. Maxime Aubert z Univerze Griffith v Queenslandu v Avstraliji je dejal, da je to minimalna starost za obris v jami Pettakere v Marosu, in dodal: »Zraven je prašič, ki je star najmanj 35.400 let in to je ena najstarejših figurativnih upodobitev na svetu, če ne celo najstarejša.«
11. decembra 2019 je skupina raziskovalcev pod vodstvom dr. Maxima Auberta oznanila odkritje najstarejših lovskih prizorov v prazgodovinski umetnosti na svetu, ki so stari več kot 44.000 let, iz apnenčaste jame Leang Bulu' Sipong 4. Arheologi so starost upodobitve lova na prašiča in bivola določili zaradi kalcitnih 'kokic', različnih izotopskih ravni radioaktivnega urana in torija.
Marca 2020 so arheologi Univerze Griffith v jami Leang Bulu Bettue našli dve majhni kamniti 'plošči', ki datirata v čas med 26.000 in 14.000 leti. Medtem ko je eden od kamnov vseboval anoo (vodnega bivola) in nekaj, kar je morda cvet, zvezda ali oko, je drugi upodabljal astronomske svetlobne žarke.