Karlovški mir je mirovni sporazum, podpisan 26. januarja 1699 v Sremskih Karlovcih v sedanji Srbiji. S podpisom miru se je končala avstrijsko-turška vojna 1683-1697, v kateri je Osmansko cesarstvo v bitki pri Senti doživelo popoln poraz. Karlovški mir je označil konec osmanske oblasti v velikem delu srednje Evrope in njihovo prvo veliko izgubo ozemlja po več stoletjih širjenja. Glavna sila v srednji in jugovzhodni Evropi je postala Habsburška monarhija.Gábor Ágoston (2010). Treaty of Karlowitz. Encyclopedia of the Ottoman Empire. Infobase Publishing. str. 309–310. ISBN 978-0816-06259-1.
Ozadje in dosežki 250px|left|thumb| Kapela miru, v kateri so potekala pogajanja Mirovni sporazum med Osmanskim cesarstvom na eni strani in Sveto ligo 1684, koalicijo Svetega rimskega cesarstva, poljsko-litovske Republike obeh narodov, Beneške republike in Carske Rusije na drugi, je bil podpisan po dva meseca trajajočem kongresu.Robert Bideleux, Ian Jeffries. A History of Eastern Europe: Crisis and Change. Routledge, New York, 1998, str. 86. ISBN 0-415-16111-8.
Sporazum je na osnovi uti posidetis potrdil trenutne ozemeljske posesti vseh podpisnikov. Habsburžani so od Osmanskega cesarstva dobili Egerski in Varatski pašaluk, večino Budimskega pašaluka, severni del Temišvarskega pašaluka in dele Bosanskega pašaluka, se pravi večji del Ogrske, Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Slavonije. Kneževina Transilvanija je ostala uradno neodvisna, v resnici pa je bila pod neposredno upravo avstrijskih guvernerjev. Poljska je dobila Podolje, vključno z razdejano trdnjavo v Kamaniçi. Beneška republika je dobila večino Dalmacije in Morejo (Peloponez). Slednjo je v naslednjih dvajset letih s Požarevskim mirom ponovno dobilo Osmansko cesarstvo. V Sremskih Karlovcih so se pogajali tudi o Svetem grobu, vendar niso dosegli soglasja.János Nepomuk Jozsef Mailáth (1848). Geschichte der europäischen Staaten, Band 4. Hamburg: F. Perthes. str. 262–263.
Osmansko cesarstvo je obdržalo Beograd, Temišvarsko banovino (sedanji Temišvar, Romunija) in suverenost nad Vlaško in Moldavsko kneževino. Moskva se je pogajala še naslednje leto in pogajanja zaključila leta 1700 s podpisom Konstantinopelskega sporazuma, s katerim je sultan Mustafa II. odstopil Petru Velikemu Azov z okolico. V Sremskih Karlovcih so imenovali tudi komisijo, ki se je do leta 1703 ukvarjala z nekaterimi spornimi obmejnimi ozemlji. Meje Hrvaške in Bihaća so bile, predvsem po zaslugi habsburškega člana komisije Luigija Ferdinanda Marsiglija, dogovorjene do sredine leta 1700, meje okrog Temišvara pa na začetku leta 1701. Meja je bila prvič v zgodovini fizično označena z obmejnimi kamni.
Habsburško Avstrijsko cesarstvo je s pridobitvijo približno 160.000 km² ogrskega ozemlja v Sremu in osemnajst let kasneje v Temišvarski banovini doseglo svoj največji obseg in postalo vodilna regionalna sila.
Karte
Sklici
Kategorija:Leto 1699 Kategorija:Mirovni sporazumi Kategorija:Osmanska Grčija