Pamplona (; ) ali Iruña (, črkovanje: Iruñea, ) je glavno mesto skupnosti Navarra v Španiji. Leta 2024 je bila z 208.000 prebivalci 29. največje mesto v Španiji, kot metropolitansko območje z 320.000 ljudmi pa 23.
Mesto (in širša Cuenca de Pamplona) leži na skoraj 450 m nadmorske višine, na poplavni ravnici reke Arga, pritoka Ebra drugega reda. Glede na padavine je na prehodni lokaciji med deževno atlantsko severno obalo Iberskega polotoka in njegovo bolj sušno notranjostjo. Zgodnja poselitev v naselju sega v pozno bronasto do zgodnjo železno dobo, čeprav se tradicionalni datum nastanka nanaša na ustanovitev Pompaela s strani Pompeja med Sertorijevo vojno okoli leta 75 pr. n. št. Med vizigotsko vladavino je Pamplona postala škofijski sedež, ki je služil kot izhodišče za pokristjanjevanje območja. Kasneje je postala ena od prestolnic Kraljevine Pamplona/Navara.
Mesto je po vsem svetu znano po teku z biki med festivalom San Fermín, ki poteka vsako leto od 6. do 14. julija. Ta festival je postal literarno znan z objavo romana Ernesta Hemingwaya Tudi sonce vzhaja leta 1926. Tukaj domuje tudi CA Osasuna, edini navarski nogometni klub, ki je kdaj igral v španski najvišji ligi.
Zgodovina
Ustanovitev in rimski časi Pozimi 75–74 pr. n. št. je območje služilo kot tabor rimskega generala Pompeja v vojni proti Sertoriusu. Velja za ustanovitelja Pompaela, »kot da bi bil Pompeiopolis« po Strabonovih besedah,Ptolemaj ii. 6. § 67; Strabon iii. § 161 ki je v sodobni španščini postal Pamplona. Vendar pa se je pozneje izkazalo, da je bilo glavno mesto Vaskoncev. Imenovali so ga Iruña, kar pomeni »mesto«. Rimski Pompaelo je bil v provinci Tarakonska Hispanija, ob cesti Ab Asturica Burdigalam ( Via XXXIV ), ki je vodila iz Burdigale (današnji Bordeaux) v Asturico (današnja Astorga);Antonine Itinerary p. 455 bil je civitas stipendiaria v pristojnosti samostana Caesaraugusta (današnja Zaragoza).Plinij Starejši iii. 3. s. 4.
Zgodnji srednji vek
Med germanskimi vpadi leta 409 in kasneje zaradi Rehijarjevega opustošenja je Pamplona doživela veliko razdejanja in uničenja,Collins 1990, p.76 kar je skupaj z drugimi mesti po baskovskem ozemlju sprožilo cikel splošnega propadanja, a ji je uspelo ohraniti nekakšno mestno življenje.Collins 1990, p.102 V vizigotskem obdobju (od 5. do 8. stoletja) je Pamplona izmenično živela v samoupravi, vizigotski prevladi ali frankovski suverenosti v vojvodini Vasconia (Toledski koncili pod nadzorom več pamplonskih škofov med letoma 589 in 684). Med letoma 466 in 472 je Pamplono osvojil vizigotski grof Gauteric, vendar se je zdelo, da so kmalu opustili nemirni položaj, saj se je Vizigotsko kraljestvo borilo za preživetje in prerazporeditev svojih ozemelj po porazih v Galiji. V začetku 6. stoletja se je Pamplona verjetno držala nestabilne samouprave, leta 541 pa so Pamplono skupaj z drugimi severnoiberskimi mesti napadli Franki.
Okoli leta 581 je vizigotski kralj Liuvigild premagal Baske, zasegel Pamplono in ustanovil mesto Victoriacum. Kljub legendi, ki navaja svetega Fermina kot prvega škofa Pamplone in njegov krst 40.000 poganskih prebivalcev v samo treh dneh, prvi zanesljivi zapisi o škofu izvirajo iz leta 589, ko se je škof Liliolus udeležil tretjega toledskega koncila. Po letih 684 in 693 se leta 829 ponovno omenja škof Opilano, sledita mu Wiliesind in od 880 do 890 neki Jimenez. Tudi v 10. stoletju so v škofovskem nasledstvu pomembne vrzeli, ki je neprekinjeno zabeleženo šele po letu 1005.Collins 1990, p.154
V času omajadske invazije leta 711 se je vizigotski kralj Roderik boril proti Baskom v Pamploni in se je moral osredotočiti na novega sovražnika, ki je prihajal z juga. V letih 714–716 so omajadske čete dosegle baskovsko Pamplono, mesto pa se je očitno vdalo po sklenitvi pogodbe med prebivalci in arabskimi vojaškimi poveljniki.Collins 1990, p.116 Položaj so nato naselili Berberi, ki so bili nameščeni na zunanji strani dejanske trdnjave in so ustanovili pokopališče, ki so ga pred kratkim odkrili na Grajskem trgu (Plaza del Castillo). V naslednjih letih se zdi, da Baski južno od Pirenejev niso pokazali večjega odpora proti mavrskemu prodoru, Pamplona pa je morda celo zacvetela kot izhodišče in središče zbiranja za njihove odprave v Gaskonjo. Leta 740 je vali (guverner) Ukba ibn al-Hadžjaj mestu uvedel neposredno centralno kordovsko disciplino. Leta 755 pa je zadnji guverner Al Andaluza, Jusuf al Fihri, poslal odpravo na sever, da bi zatrl baskovske nemire v bližini Pamplone, kar je povzročilo poraz arabske vojske.
Od leta 755 do 781 je Pamplona ostala avtonomna, verjetno se je zanašala na regionalna zavezništva. Čeprav viri niso jasni, se zdi očitno, da je bilo mesto leta 778 v rokah baskovskega domačina ali muslimanske uporniške frakcije, zveste Frankom, ko je Karel Veliki prečkal Pireneje na jugu. Vendar pa je Karel Veliki avgusta na poti nazaj z neuspešne odprave v Zaragozo uničil obzidje in verjetno tudi mesto (pred frankovskim porazom v znameniti bitki pri Roncevauxu) iz strahu, da bi protifrankovska stranka, močna v mestu, lahko izkoristila položaj proti njemu. Po osvojitvi Abd Al Rahmana I. sta Pamplona in njeno zaledje ostala v stanju krhkega ravnovesja med Franki, regionalnimi andaluzijskimi gospodarji in osrednjo kordovsko oblastjo, ki pa niso mogli trajno zagotoviti prevlade nad Baskijo. V precejšnji meri je to menjavanje odražalo notranje boje baskovskega bojevniškega plemstva.
Po frankovskem porazu pri Roncevauxu (778) je Pamplona ponovno prešla pod kordovsko oblast, potem ko je Abd-al-Rahmanova odprava leta 781 zavzela trdnjavo. Do upora leta 799 je bil imenovan vali ali guverner, Mutarrif ibn-Musa (Banu-Qasi). Tistega leta so se Pamplonci – verjetno pod vodstvom nekega Velaska – uprli svojemu guvernerju, kasneje pa so prebivalci nudili nekaj podpore uporom Banu Qasija Fortuna ibn-Muse. Ta regionalni upor je kmalu zatem zatrl kordovski emir Hišam I., ki je ponovno vzpostavil red, vendar mu ni uspelo ohraniti nadzora nad mestom, saj so se Pamplonci leta 806 vrnili pod frankovsko oblast. Leta 2003 so na Grajskem trgu odkrili muslimansko pokopališče s približno 200 človeškimi ostanki, pomešanimi s krščanskimi grobovi, kar priča o pomembni muslimanski prisotnosti v mestu v tem obdobju, vendar so nadaljnje raziskave ustavile uničenje tega in drugih zgodovinskih dokazov, kot je odločil mestni svet pod vodstvom županje Yolande Barcine.
Po neuspešni ekspediciji v mesto pod vodstvom Ludvika Pobožnega okoli leta 812 se je zvestoba Frankom sesula, potem ko je postal pomemben Enecco Arista. Poleg tega je bil leta 824 kronan za kralja Pamplone, ko sta z njim in Banu Qasi pridobila zagon po zmagoviti drugi bitki pri Roncevauxu. Novo kraljestvo, neločljivo povezano z Banu Qasijem iz Tudele, je okrepilo svojo neodvisnost od oslabljenega Frankovskega cesarstva in Kordobskega emirata.
V tem obdobju Pamplona ni bila pravo mesto, temveč le nekakšna trdnjava. Leta 924 kordovski viri opisujejo Pamplono kot »ne posebej nadarjeno od narave«, njeni prebivalci pa so revni, ne jedo dovolj in so se ukvarjali z razbojništvom. Poročajo, da večinoma govorijo baskovsko, torej »nerazumljivo«. 24. julija so kordovske čete, potem ko so krščanske čete in državljani pobegnile, izropale Pamplono in uničile hiše in stavbe, vključno z njeno slavno cerkvijo.
Mesto je svojo urbano in človeško podobo ponovno dobilo šele po koncu napadov Vikingov in Andaluzijcev na provinco. Še posebej po letu 1083 je promet po Jakobovi poti prinesel blaginjo in nove kulture prek popotnikov severno od Pirenejev.
Tri okrožja in eno mesto
Od 11. stoletja je oživitev gospodarskega razvoja omogočila Pamploni, da si je opomogla od mestnega življenja. Pamplonski škofje so ponovno prevzeli vodilno cerkveno vlogo; v prejšnjih stoletjih so versko oblast dejansko imeli izolirani samostani, zlasti Leyre. Romanja v Santiago de Compostela so prispevala k oživitvi trgovinske in kulturne izmenjave s krščansko Evropo onkraj Pirenejev. V 12. stoletju se je mesto povečalo z dvema novima ločenima okrožjema (burgos): San Cernín (Saint Saturnin) in San Nicolás; prebivalstvo lokalnih Navarcev, ki je bilo večinoma omejeno na prvotno mestno jedro, Navarrerio, so povečali okcitanski trgovci in obrtniki.
Okrožja so imela zelo različne značilnosti tako družbeno kot kulturno in so bila skoraj vedno vpletena v medsebojne prepire. Najbolj dramatičen dogodek je bil požig okrožja San Nicolás leta 1258 in uničenje Navarrerije s strani drugih dveh okrožij ter pokol njenega prebivalstva leta 1276. Območje je bilo zapuščeno skoraj 50 let. Kar zadeva zunanje obrambne zidove mesta, je bila južna stran najšibkejši del mesta, navarski kralj Ludvik I. pa je v začetku 14. stoletja na mestu, ki je danes znano kot Plaza del Castillo (Gradski trg), zgradil grad.
Sčasoma je kralj Karel III. navarski leta 1423 odredil združitev okrožij v eno samo mesto. Spori med okrožji so bili delno podžgani zaradi sporov o uporabi prepada, ki je delil tri okrožja, zato so po združitvi Karla III. prepad zasuli in na njegovem mestu uredili skupni prostor na mestu današnje mestne hiše. Zidovi, ki so delili okrožja, so bili porušeni.
Konec 15. stoletja je bila Pamplona priča bojem za oblast med konfederacijama Beaumont in Agramont ter zunanjim vojaškim posredovanjem. Večkrat so trdnjavo zavzele različne frakcije in tuje sile, kot so tiste, ki jih je poslal Ferdinand II. Aragonski. Kraljica Katarina I. Navarska je bila mladoletna in je bila pogosto odsotna iz Pamplone, a se je leta 1494 sčasoma poročila z Ivanom III., kar so v mestu z veseljem praznovali. Vendar je Navara ostala razdeljena.
Zgodovinsko gledano je v Pamploni obstajala judovska skupnost. Prva dokumentacija o Judih v Pamploni sega v leto 958, ko je Hasdai Ibn Shaprut obiskal Pamplono na diplomatski misiji, da bi se srečal s Sančem I. Judje v Pamploni so imeli neodvisen sodni sistem, ki je uveljavljal judovski sistem halahe oziroma verskih zakonov. Leta 1498 je bilo judovsko prebivalstvo bodisi izgnano bodisi prisiljeno spreobrniti se v krščanstvo.
Mesto-trdnjava Po osvojitvi in priključitvi Navare k Španiji leta 1512 je Pamplona ostala glavno mesto polavtonomne kraljevine Navarra, ki je ohranila svoje (reformirane) institucije in zakone. Pamplona je postala kastiljsko-španska postojanka ob vznožju zahodnih Pirenejev. Po kastiljski osvojitvi je kralj Ferdinand V. Aragonski leta 1513 ukazal rušenje in odstranitev srednjeveškega gradu in mestnih samostanov ter gradnjo novega gradu v zelo bližnji bližini. Leta 1530, ko je bila Navara pod špansko vojaško okupacijo, je kastiljski podkralj še vedno pričakoval 'francosko invazijo' in se je v strahu pred morebitnim uporom mestnih prebivalcev zaprosil za dodatnih 1000 mož iz tako imenovane 'zdrave dežele', tj. Kastilje, poleg 1000 mož, ki so bili že nameščeni v Navari.
Napredek topništva je zahteval popolno prenovo utrjenega sistema. Leta 1569 je kralj Filip II. Španski začel graditi utrdbe v Pamploni po načrtih Giovana Giacoma Palearija in Vespasiana Gonzage. Citadela na jugu mesta je peterokotna zvezdasta utrdba. Filip je dal mesto obdati z obzidjem, zaradi katerega je bilo skoraj pravilen peterokotnik. Modernizacija obzidja je bila namenjena predvsem temu, da bi domačini ostali pod nadzorom in okrepili postojanko, ki je Pamplona postala na meji z neodvisno Navaro, tesno zaveznico Francije. Obzidje, ki obstaja danes, izvira iz poznega 16. do 18. stoletja.
V 18. stoletju je bila Pamplona precej polepšana, izboljšale so se tudi njene mestne storitve. Vzpostavljena je bila neprekinjena oskrba z vodo in tlakovane ulice, med številnimi drugimi izboljšavami. Bogati aristokrati in poslovneži so gradili svoje dvorce. V 19. stoletju je to mesto-trdnjava igralo ključno vlogo v več vojnah, v katere je bila vpletena Španija.