Jadran Ogrin, slovenski glasbenik, skladatelj in glasbeni producent, * 1. april 1948, Sveti Anton, Koper, Svobodno tržaško ozemlje.
Javnosti je postal znan kot bas kitarist, vokalist in skladatelj ene najuspešnejših jugoslovanskih beat skupin 60. let, Kameleoni, kasneje pa je sodeloval s številnimi zasedbami kot so September, Boomerang, Karamela, Halo, Danilo Kocjančič & Friends, ... Je ustanovitelj Studia Jork, v katerem so snemali številni slovenski in tuji glasbeni izvajalci.
Biografija Od malega do Kameleonov
Odraščal je v glasbeni družini. Njegov oče je igral nekaj instrumentov od harmonike do kitare in klavirja, kasneje pa je pel v pevskih zborih. Jadranova sestra Nada je v glasbeni šoli igrala klavir, Jadran pa violino, katero je igral osem let. Že kot osnovnošolec se je navduševal za radioamaterstvo. Po osnovni šoli je šest mesecev obiskoval srednjo tehnično šolo v Ljubljani, potem pa je dve leti obiskoval Gimnazijo Koper, ki jo je, zaradi nenehnih očitkov in nestrinjanj s strani vodstva šole, skupaj s preostalimi Kameleoni zapustil po drugem letniku.
V 60. letih se je pričel navduševati nad skupinami The Beatles in The Rolling Stones, kasneje tudi nad The Animals in The Spencer Davis Group, katerih novosti je kupoval v Trstu. Čez čas je Jadrana pričela zanimati očetova akustična kitara in se je po nastopu Danila Kocjančiča in Marjana Malikoviča v koprskem gledališču pridružil njunemu duetu. Ker sta bila Malikovič in Kocjančič boljša kitarista, sta Jadrana preusmerila na bas kitaro, ki je bila zaradi štirih strun tretirana za instrument, katerega je lažje igrati. Pri iskanju bobnarja je Jadran predlagal Cveta Perošo, s katerim ga je seznanil brat Virgilio. Cveto je bil zaposlen v podjetju Tomos, zato so mu sočlani prigovarjali naj si kupi bobne, Peroša pa si je namesto bobnov kupil moped. Člani skupine so ga kmalu izločili iz skupine, na njegovo mesto pa je prišel Tulio Furlanič, ki je uspešno opravil avdicijo na podstrešju Ogrinovih, kjer so Kameleoni vadili. Skupina je namesto ozvočevalcev uporabljala radijske aparate, Jadran pa se je nato ponudil, da bo s prijateljem Vladom Poličem naredil ozvočevalec. Potem, ko je bratranec Jadranove mame Olge, Danilo Bordon, Jadranu v Trstu kupil bas kitaro Eli Echo Bass, je na pobudo Jadranove sestre Nade postal prvi manager Kameleonov. Ob pričetku igranja ni nihče iz skupine znal uglasiti kitaro. Prijatelj Ljubo Hlede je tako nekoč na Ogrinovo podstrešje pripeljal nekega češkega turista, ki je počitnikoval v Ankaranu. Ta je potem uglasil kitare in Jadranu pokazal nekaj osnovnih prijemov. Ta Čeh je bil Jadranov prvi in baje tudi zadnji učitelj kitare. Skupina se je najprej imenovala "The Chameleons", kasneje pa so se preimenovali v Kameleone. Zadnji se je skupini pridruži klaviaturist Vanja Valič. Kameleoni so instrumentalno in vokalno zoreli, maja 1966 pa so se udeležili Šampionata jugoslovanskih ansamblov v Zagrebu, kjer so dosegli prvo mesto, ki so si ga delili s skupino Roboti. Naslednje leto je pri založbi Diskos iz Aleksandrovca izšla prva njihova EP plošča Šampioni Jugoslavije s štirimi skladbami, med katerimi sta bili tudi »La Felicita« in »Sjaj izgubljene ljubavi«, s katerima so leta 1966 zmagali na Šampionatu jugoslovanskih ansamblov. Še istega leta je skupina pri zagrebški založbi Jugoton izdala svoj drugi EP in zadnji, ki je bil posnet v originalni zasedbi, Dedicated to the One I Love.
Leta 1967 je skupina nastopila tudi v tedaj slavnem milanskem klubu Piper, kjer so nastopala znana imena glasbene scene, kot je Jimi Hendrix. Tam so jih slišali producenti založbe RCA in jim ponudili poskusno snemanje. Nad posnetki so bili navdušeni, vendar bi morali Kameleoni v primeru podpisa pogodbe, izven Jugoslavije, snemati le zanje. V tistem času pa se je Veljko Despot, producent založbe Jugoton, s posnetki Kameleonov odpravi v London. S Paulom McCartneyjem se je dogovoril za sestanek, vendar se je moral predtem zaradi rezerviranega poleta, vrniti v Zagreb. Posnetke Kameleonov je sicer poslal tudi založbi Apple Records, kjer pa so takšnih podobnih posnetkov dobivali na kupe in se niso odločili za sodelovanje. Leta 1968 je med člani Kameleonov prišlo do nesoglasij, na služenje vojaškega roka pa sta bila poklicana Marjan in Danilo. V skupino je tedaj prišel tržaški kitarist Goran Tavčar, s katerim so Tulio, Jadran in Vanja posneli zadnjo EP ploščo z glasbo za film Boštjana Hladnika, Sončni krik, z naslovom Sunny Cry. Zatem je v vojsko odšel Tulio, nadomestil pa ga je mariborski bobnar Ivo Mojzer. Zasedba se je kmalu razšla in leta 1969 znova pričeli delovati. Gorana Tavčarja je zamenjal tržaški kitarist Ilario Udovici. V tej zasedbi je skupina leta 1969 nastopila na Gitarijadi, kjer je izvedla skladbo »Moon Moan«, ki je izšla na kompilacijskem singlu Gitarijada 69. Skupina je istega leta prekinila z delovanjem.
Od Septembra do skupine Boomerang
Po koncu Kameleonov bi moral Ogrin oditi na služenje vojaškega roka, vendar sam ni želel, poleg tega pa ga zaradi zdravstvenih okoliščin niso vzeli. Tako se je za sedem let odpravil v tujino, kjer je deloval kot glasbenik. Po prihodu domov, so ga na silo poslali na služenje vojaškega roka v Bitolo, vendar je z vojsko kmalu opravil. V teh sedmih letih je igral z različnimi zasedbami po Evropi in svetu, od kluba The Blue Note v Amsterdamu, do prestižnih hotelov v Keniji. Osem mesecev je bil član protokolarne skupine šaha Mohameda Reze Pahlavija in je igral po njegovih hotelih.
Leta 1972 je Ogrin prejel pismo Čeda Klemenca, ki je bil v tistem času manager skupine Boomerang. V pismu je napisal, da si želi, da bi se Ogrin vrnil domov in postal član skupine. Ker je Ogrin takrat imel pogodbe sestavljene že leto vnaprej ni mogel sprejeti ponudbe. Ogrin se je v domovino vrnil leta 1976. Takoj je navezal stike z Marjanom Malikovičem, ki je takrat igral v zasedbi Metropolitan in kmalu je tudi Ogrin postal njihov član. Zasedbo so sestavljali Ogrin, Malikovič, Nelfi Depangher na bobnih in Milko Cočev na klaviaturah. Skupina je igrala na hotelskih terasah po Obali in na Bledu, imela pa je stike z reško pevko Radojko Šverko, s katero so tudi nastopali. left|300px|thumb|Druga zasedba Septembra. Ogrin je drugi z desne. Maja 1977 je na teraso hotela, kjer so igrali Metropolitan, prišel Janez Bončina in jih poslušal. Po koncu nastopa je pohvalil Malikoviča, Depanghra in Ogrina, čigar igranje je primerjal s Stanleyjem Clarkom, basistom skupine Return to Forever, in jim predlagal, da bi obudili skupino September, katero so takrat zaradi obveznosti s Plesnim orkestrom RTV Ljubljana, zapustili bobnar Ratko Divjak, basist Čarli Novak in violinist Pero Ugrin. Fantje so se s predlogom strinjali in čez nekaj tednov so že vadili skupaj z ostalimi člani Septembra - klaviaturistom Tihomirjem Popom Asanovićem, Benčem ter tolkalistom in saksofonistom Bracom Doblekarjem. Skupina je veljala za eno najboljših jugoslovanskih v tistem času. Na Slovenskem niso bili zelo prepoznavni, ker je takrat bil v ospredju punk, v ostalem delu Jugoslavije pa so bili bolj popularni in so tam tudi več koncertirali.right|200px|thumb|Ovitek singla »Živjeti iznad tebe barem dan« skupine Boomerang. Ogrin je tretji z leve. Leta 1977 je skupina izdala singl »Prle upeco ribu«, v začetku leta 1978 pa so odšli na turnejo po ZDA, kjer so posneli svojo drugo LP ploščo z naslovom Domovina moja, za katero je skladbo »Za tvoj rođendan« prispeval Ogrin. V ZDA so nastopali po kolidžih in na velikih prizoriščih v Tampi in Orlandu. Sledile so turneje po Sovjetski zvezi s 120 nastopi v treh mesecih in Jugoslaviji. Kot jugoslovanski predstavniki so leta 1978 nastopili na Svetovnem mladinskem festivalu, ki je potekal v Havani na Kubi.
Leta 1979 se je Ogrin pridružil skupini Boomerang. S skupino je posnel singl »Živjeti iznad tebe barem dan«, s katerim je skupina leta 1979 nastopila na Festivalu Omladina v Subotici in dosegla 1. nagrado strokovne žirije. Zasedbo so poleg Ogrina sestavljali še bobnar oz. tolkalist in pevec Zlati Klun, kitarista Goran Tavčar in Boris Tenčič ter bobnar Dario Vatovac. Maja 1981 je skupina, kjer je klaviaturist Milan Lončina zamenjal kitarista Tenčiča, v Nemčiji posnela zadnji album Na zapadu ništa novo, na katerem je bil Ogrin soavtor naslovne skladbe. Album je vseboval tudi skladbo »Naša mladost«, ki je bil neuradna himna kongresa ZSMS v Novi Gorici. Skupina se je kmalu po izidu plošče razšla.
Prva obuditev Kameleonov in Karamela
21. avgusta 1981 je v Avditoriju Portorož potekal dobrodelni koncert za Daria Vatovca, bobnarja skupine Boomerang, ki je imel težave z očmi. Člani Kameleonov so bili takrat slučajno vsi doma na dopustu. Organizatorji na čelu z Vladom Dolničarjem so jih prosili, če bi lahko še nastopili in Kameleoni so pristali. Že informacija o možnosti njihovega nastopa, je povzročila nepopisno evforijo in razprodala koncert za katerega še danes velja, da je bil eden najbolj doživetih na Slovenskem. Skupina se je po nastopu odločila, da posname svoj prvi studijski album in je tako konec oktobra začela s snemanjem albuma Kameleoni, ki je izšel še istega leta pri založbi ZKP RTV Ljubljana, sledila pa je tudi turneja. Ogrin je k albumu prispeval skladbi »Dolazi zima« in »Generacija«.
Po koncu delovanja skupine Boomerang leta 1982, je Ogrin skupaj z Zlatijem Klunom, Marjanom Malikovičem in Milanom Čirom Lončino ustanovil skupino Karamela. Skupina je bila ena izmed boljših spremljevalnih skupin v nekdanji Jugoslaviji. Spremljali so številne znane jugoslovanske izvajalce, prva ponudba pa je prišla od moža Josipe Lisac, Karla Metikoša, ki je slišal zasedbo in želel, da bi sodelovali z Josipo Lisac. Iz tega sodelovanja je nastal album Hoću samo tebe, ki ga je Karamela posnela v Zagrebu. Skupina je bila do prekinitve delovanja leta 1990 ena najboljših jugoslovanskih spremljevalnih skupin in je spremljala izvajalce, kot so Josipa Lisac, Massimo Savić, Zdenka Kovačiček, YU Madonna, kot vokalisti skupine pa so se menjali Oliver Antauer, Janez Bončina, Vlado Štimac in Dado Topić. Leta 1987 je Karamela, kot predstavnica Jugoslavije, sodelovala na predhodniku koncerta v podporo Nelsonu Mandeli, ki se je odvil v Pistoii. Zaradi številnih nastopov (v polnem zagonu delovanja, je skupina odigrala od 200 do 250 koncertov letno), turnej (Sovjetska zveza, ...) in drugih obveznosti, ni skupina v prvem obdobju posnela nobenega lastnega albuma. Malce pred prekinitvijo delovanja je skupina sicer pripravila posnetke za album, tik pred zdajci pa je prišlo do nesporazumov in člani so se leta 1990 prvič razšli.
Danilo & Friends, vrnitev Kameleonov in Halo
right|240px|thumb|Halo na ovitku albuma V živo. Ogrin je prvi z desne. Leta 1994 je Danilo Kocjančič v Ogrinovem Studiu JORK snemal svoj projekt svojih hitov Danilo & Friends - Največji uspehi, pri katerem je Ogrin sodeloval kot tonski mojster, producent, instrumentalist (bas kitara, kitara), spremljevalni vokalist, aranžiral pa je skladbo »Nevarne igre«. Kameleoni so se takrat dogovorili za dva koncerta, prav tako pa so pri založbi Helidon izdali kompilacijski album Kameleoni 66-67, s posnetki iz 60. let. 26. avgusta 1994 je skupina nastopila v dvorani Bonifika pred množico skoraj 10.000 poslušalcev, za koncert pa je skupina vadila 26 dni po 5 ali 6 ur. Leto kasneje je skupina praznovala 30. obletnico ustanovitve in ob tej priložnosti posnela in izdala nov album Za vse generacije, novinar Radia Koper, Franko Hmeljak pa je ob tej priložnosti napisal in izdal knjigo o Kameleonih. Ogrin je pri albumu sodeloval kot član skupine, tonski mojster in producent, album vsebuje šest njegovih skladb: »Smisel življenja«, »Zamolčane misli«, »Čakam in čakam«, »Vreden sem te«, »Kje so tisti časi« in »Jaz sem za tebe tu«, aranžiral pa je tudi Malikovičevo skladbo »Znana zgodba«. Zadnjo pesem, ki so jo posneli Kameleoni je tudi napisal Ogrin: »Greva na pot«.