Balhaško jezero (, , Ozero Balhaš) je delno slano endoreično jezero, ki leži južno od Kazaškega višavja na vzhodu Kazahstana v Srednji Aziji. Je eno največjih azijskih jezer in 15. največje na svetu. Porečje odmaka sedem rek, od katerih je glavna Ili, ki prinaša večino obrežnega dotoka; druge, kot je Karatal, prinašajo površinski in podzemni tok. Ili se napaja s padavinami, večinoma spomladanskim talilnim snegom, iz gora kitajske regije Šindžjang.
Jezero trenutno pokriva približno 16.400 km2. Vendar se tako kot Aralsko jezero krči zaradi preusmerjanja in črpanja vode iz svojih pritokov.Lake Balkhash, International Lake Environment Committee Jezero ima ozko, precej osrednjo ožino. Zahodni del jezera je sladkovoden, vzhodna polovica pa slana. Vzhodni del je v povprečju 1,7-krat globlji od zahodnega. Največje obalno mesto se imenuje Balhaš in ima približno 66.000 prebivalcev. Glavne lokalne gospodarske dejavnosti vključujejo rudarstvo, predelavo rude in ribolov.
Obstaja zaskrbljenost zaradi nižanja gladine jezera zaradi dezertifikacije mikroklime in črpanja vode za povečano industrijsko proizvodnjo. Poleg tega lahko vplivi podnebnih sprememb negativno vplivajo tudi na jezero in njegove ekosisteme.
Zgodovina in poimenovanje Sedanje ime jezera izvira iz besede balkas iz tatarskega, kazaškega in južnoaltajskega jezika, kar pomeni 'trave v močvirju'.Balkhash in Etymological dictionary of Max Vasmer (in Russian)
Že od leta 103 pr. n. št. do 8. stoletja je bila oblast Balhaš, ki je obdajala jezero in se je kitajsko imenovala Jibohai (夷播海), Kitajcem znana kot 布谷/布庫/布蘇 (Bugu/Buku/Busu). Od 8. stoletja naprej je bilo zemljišče južno od jezera, med njim in gorovjem Tjanšan, v turščini znano kot Jetisu (Sedem rek) (). To je bila dežela, kjer so nomadski Turki in Mongoli iz stepe mešali kulture z naseljenimi ljudstvi Srednje Azije.Svat Soucek (2000) A History of Inner Asia, Princeton: Cambridge University Press, p. 22.
Od leta 1759 je jezero označevalo naj severozahodno mejo suverenosti dinastije Čing, kot so jo priznavali Čing in Rusi.Noda, Jin, author. The Kazakh Khanates between the Russian and Qing Empires : Central Eurasian International Relations during the Eighteenth and Nineteenth Centuries. Leiden; Boston :Brill, 2016, 157–159. Leta 1864 sta bila jezero in sosednje območje v skladu s Tarbagatajsko pogodbo predana Ruskemu imperiju.Wiens, Herold J. "Change in the Ethnography and Land Use of the Ili Valley and Region, Chinese Turkestan." Annals of the Association of American Geographers 59, no. 4 (1969): 767. http://www.jstor.org/stable/2561837. Z razpadom Sovjetske zveze leta 1991 je jezero postalo del Kazahstana.
Izvor jezera
Balkaško jezero leži v najglobljem delu obsežne Balkaško-Alakolske depresije, ki jo je v neogenu in kvartarju oblikovala poševna dolina med gorami alpidske orogeneze in starejšim Kazahstanskim blokom. Hitra erozija Tjanšana je pomenila, da se je depresija v geološko zelo kratkem časovnem obdobju nato zapolnila s peščenimi rečnimi sedimenti. Porečje je del Džungarske Alatau, ki vsebuje tudi jezera Sasikol, Alakol in Aibi. Ta jezera so ostanki starodavnega morja, ki je nekoč pokrivalo celotno Balkaško-Alakolsko depresijo, vendar ni bilo povezano z Aralsko-Kaspijskim depresijo.
Opis Vse reke te regije, ki prinašajo vodo z visokih gora, se izlivajo v Balhaško jezero, vendar nobena ne izteka. Glavne so: Ili, Aksu in Karatal. Reka Tokrau teče s severa, vendar se njene vode izgubijo v pesku, preden dosežejo obalo jezera. Jezero je podolgovate oblike, meri več kot 600 km od zahoda proti vzhodu in je sestavljeno iz dveh glavnih delov s polotokom Sarjesik (kar v kazahstanščini pomeni 'Rumena vrata'). Ta dva dela povezuje preliv Uzinaral. V antičnih časih je bilo Balhaško jezero veliko večje in številna jezera na tem območju so bila del njega, kot so Zhalanaškol, Itišpes, Alakol in Sasikkol. Še dlje nazaj je bilo morje, ki se je raztezalo vse do Džungarskega Alataua.
Vzhodni del je nekoliko plitvejši in predvsem manj slan zaradi dotoka sladke vode iz glavnega pritoka, reke Ili. V delti te reke na jugozahodu se razprostirajo obsežna močvirja. Vzhodni del Balhaškega jezera je globlji in bistveno bolj slan, dovolj za delovanje solin, iz katerih pridobivajo sol.
Še leta 1910 je bilo jezero precej večje, z ocenjeno površino 23.464 km2. Do leta 1946 se je ta skrčila za skoraj tretjino, na 15.730 km2. thumb|Obala pri kraju Priozersk na zahodu
Relief Jezero ima površino približno 16.400 km2 (2000), zaradi česar je največje jezero v celoti v Kazahstanu. Njegova površina je približno na 340 m nadmorske višine. Ima blago zakrivljeno (srpasto), vendar z nazobčanimi obalami. Njegova dolžina je približno 600 km, širina pa se giblje od 9–19 km v vzhodnem delu do 74 km v zahodnem delu. Polotok Sarjesik, blizu sredine jezera, ga hidrografsko deli na dve zelo različni jezeri. Zahodno jezero pokriva 58 % površine, vendar le 46 % prostornine. Zato je relativno plitvo, mirno in polno sladke vode. Vzhodno jezero je veliko globlje in bolj slano. Ta dva dela povezuje preliv Uzinaral () – široka 3,5 km in globoka približno 6 metrov. + Pogled na Balhaško jezero iz vesolja (avgust 2002)Številke označujejo največje polotoke, otoke in zalive: polotok Sarjesik, ki ločuje jezero na dva dela, in ožina Uzynaral polotok Bajgabil polotok Balai polotok Šaukar polotok Kentubek otoka Basaral in Ortaaral otok Tasaral zaliv Šempek zaliv Sarišagan Jezero vključuje več manjših kotlin. V zahodnem delu sta dve kotlini, globoki 7–11 metrov. Ena se razteza od zahodne obale (blizu otoka Tasaral) do rta Koržintubek, druga pa leži južno od zaliva Bertis, ki je najgloblji del "polovice". Povprečna globina vzhodne kotline je 16 m, največja pa 26 m.
Povprečna globina jezera je 5,8 metra, skupna količina vode pa je približno 112 km3.
Zahodna in severna obala jezera sta visoki (20–30 m) in skalnati; sestavljeni sta iz paleozojskih kamnin, kot so porfir, tuf, granit, skrilavec in apnenec, ter ohranjata sledi starodavnih teras. Južni obali v bližini zaliva Karašagan in reke Ili so nizki (1–2 m) in peščeni. Pogosto so poplavljeni in zato vsebujejo številne vodne bazene. Občasno so prisotni hribi z višino 5–10 m. Obala je zelo vijugasta in razčlenjena s številnimi zalivi in čermi. Veliki zalivi v zahodnem delu so: Sarišagan, Kaškanteniz, Karakamis, Šempek (južni pol jezera) in Balakaškan Ahmecu, v vzhodnem delu pa: Guzkol, Baliktikol, Kukuna, Karašigan. Vzhodni del vključuje tudi polotoke Bajgabil, Balaj, Šaukar, Kentubek in Koržintobe.
Jezero vsebuje 43 otokov s skupno površino 66 km2; vendar zaradi zniževanja gladine vode nastajajo novi otoki, površina obstoječih pa se povečuje. Otoki v zahodnem delu vključujejo Tasaral in Basaral (največji), pa tudi Ortaaral, Ajakaral in Olžabekaral. Vzhodni otoki vključujejo Ozinaral, Ultarakti, Koržin in Algazi.
Napajanje jezera in gladina vode
Porečje Balhaš-Alakol pokriva 512.000 km2, njegov povprečni površinski odtok pa je 27,76 km3/leto, od tega 11,5 km3 prihaja iz Kitajske. Porečje jezera je približno 413.000 km2; od tega 15 % na severozahodu Šindžjanga na Kitajskem in zanemarljiv del iz gora vzdolž kirgiško-kazahstanske meje. Balhašško jezero tako prejme 86 % dotoka vode iz porečja Balhaš-Alakol.
Ili predstavlja 73–80 % dotoka: 12,3 km3/leto ali 23 km3 na leto. Reka izvira v zelo dolgi, ozki dolini z visokimi pobočji, ki jo obdajajo gorovja Tjanšan in jo napajajo predvsem ledeniki. Ti imajo občasno stopnjo padavin v reliefu, kar je njihova prevladujoča vrsta. Dotok je pogosto največji in najbolj reguliran med sezono taljenja ledenikov: od junija do julija. Reka tvori precej ozko delto s površino 8000 km2, ki služi kot večletni akumulatorski regulator.
Vzhodni del jezera napajajo reke Karatal, Aksu in Lepsy ter podtalnica. Karatal izvira na pobočjih Džungarskega Alataua in je drugi največji dotok. Ajaguz, ki je napajal vzhodno polovico do leta 1950, redko doseže Balhaško jezero.
Dotok zahodne polovice je v povprečju 1,15 km3 večji na leto.
Površina in prostornina se spreminjata zaradi dolgoročnih in kratkoročnih nihanj gladine vode. Dolgoročna nihanja so imela amplitudo 12–14 metrov. Od leta 0 n. št. so imeli minimalno vodo med 5. in 10. stoletjem, največjo pa med 13. in 18. stoletjem. V začetku 20. stoletja in med letoma 1958 in 1969 se je jezero povečalo na približno 18.000 km2. V sušah, kot so bila konec 20. stoletja, se je jezero skrčilo na približno 16.000 km2 s padcem gladine za približno 3 metre. Leta 1946 je bila površina jezera 15.730 km2 (prostornina 82,7 km3). Od konca 20. stoletja se jezero krči zaradi preusmeritve rek, ki ga oskrbujejo z vodo. Na primer, hidroelektrarna Kapšagaj je bila na reki Ili zgrajena leta 1970. Polnjenje pripadajočega akumulacijskega jezera Kapšagaj je porušilo ravnovesje jezera in poslabšalo kakovost vode, zlasti v vzhodnem delu. Med letoma 1970 in 1987 se je gladina vode znižala za 2,2 metra, prostornina se je zmanjšala za 30 km3, slanost v zahodni polovici pa se je povečevala. Predlagani so bili projekti za upočasnitev sprememb, na primer razdelitev jezera na dva dela z jezom, kar pa je bilo odpovedano zaradi recesije, demokratizacije in odcepitve Sovjetske zveze.
Najnižja gladina vode v zadnjih desetletjih (340,65 metra nadmorske višine) je bila leta 1987, ko je bilo končano polnjenje akumulacijskega jezera Kapšagaj. Gladina se je do januarja 2005 dvignila na 342,5 m, kar je posledica izjemnih padavin v poznih 1990-ih.
Sestava vode Balhaško jezero je polslano jezero. Kemična sestava je močno odvisna od hidrografskih značilnosti rezervoarja. Voda v zahodni polovici je skoraj sladka, z vsebnostjo skupnih raztopljenih trdnih snovi približno 0,74 g/l in motna (vidljivost: 1 meter); uporablja se za pitje in industrijo. Vzhodna polovica ima manj mulja v suspenziji (vidljivost: 5,5 metra), vendar je po slanosti podobna oceanski morski vodi s koncentracijo 3,5–6 g/l. Povprečna slanost jezera je 2,94 g/l. Dolgoročno (1931–70) povprečje padavin soli v jezeru je 7,53 milijona ton, zaloge raztopljenih soli pa približno 312 milijonov ton. Voda v zahodnem delu ima rumeno-siv odtenek, v vzhodnem delu pa se barva spreminja od modrikaste do smaragdno modre.
Podnebje Podnebje območja jezera je celinsko. Povprečna povprečna temperatura je približno 24 °C z najvišjimi temperaturami 30 °C v juliju, povprečna povprečna temperatura pa je -14 °C v januarju. Povprečna količina padavin je 131 mm na leto, relativna vlažnost pa približno 60 %. Veter, suho podnebje in visoke poletne temperature povzročajo visoko stopnjo izhlapevanja – 950 mm v hladnih in do 1200 mm v sušnih letih. Veter ima povprečno hitrost 4,5–4,8 m/s in piha predvsem proti jugu v zahodnem delu in proti jugozahodu v vzhodnem delu. Veter povzroča valove do 2–3,5 m višine in stalne tokove v smeri urinega kazalca v zahodnem delu.
Na leto je 110–130 sončnih dni s povprečno obsevanjem 15,9 MJ/m2 na dan. Temperatura vode na površini jezera se giblje od 0 °C v decembru do 28 °C v juliju. Povprečna letna temperatura je 10 °C v zahodnem in 9 °C v vzhodnem delu jezera. Jezero vsako leto zamrzne med novembrom in začetkom aprila, taljenje pa se v vzhodnem delu zakasni za približno 10–15 dni.
Rastlinstvo in živalstvo Ob obalah jezera rastejo posamezne vrbe in obvodni gozdovi, večinoma sestavljeni iz različnih vrst topolov. Med rastlinami so navadni trst (Phragmites australis), rogoz Typha angustata in več vrst trstike – Schoenoplectus littoralis, S. lacustris in endemični S. kasachstanicus. Pod vodo rasteta dve vrsti trstičja – klasasti (M. spicatum) in vretenasti (M. verticillatum); več vrst trstičja – sijoči (P. lucens), perfoliatni (P. perfoliatus), kodrasti (P. crispus), komarček (P. pectinatus) in P. macrocarpus; pa tudi navadni mehurjast (Utricularia vulgaris), togi rogljast (Ceratophyllum demersum) in dve vrsti najas. Fitoplankton, katerega koncentracija je bila leta 1985 1,127 g/L, predstavljajo številne vrste alg.