thumb|200px|Tamara Gruzijska na freski v samostanu Betania
Tamara I. (gruzijsko: თამარ მეფე, romanizirano: tamar mepe [ˈt̪ʰämäɾ ˈme̞pʰe̞], dobesedno 'kraljica Tamara'), znana tudi kot Tamara Velika, je bila gruzijska kraljica, ki je vladala od leta 1184 do 1213, * okoli 1160, † 18. januar 1213.
Obdobje njene vladavine se šteje za vrh gruzijske zlate dobe. Tamara je bila iz dinastije Bagrationi in prva ženska, ki je samostojno vladala Gruziji. Gruzijski srednjeveški viri poudarjajo njen položaj in jo dosledno naslavljajo 'mepe' - 'kraljica' Leta 1178 jo je njen oče Jurij III. Gruzijski razglasil za dedinjo in sovladarico, vendar se je morala po očetovi smrti soočati z velikim nasprotovanjem aristokracije. Ko je uspešno nevtralizirala opozicijo, ji je z energično zunanjo politiko uspelo zmanjšati pritisk sovražnih Seldžuških Turkov. Opirala se je na močno vojaško elito in utrdila svoje kraljestvo, ki je prevladovalo v Zakavkazju vse do njegovega propada pod mongolskimi napadi dve desetletji po Tamarini smrti.
Tamara je bila dvakrat poročena. Prvič od leta 1185 in 1187 z Jurijem Bogoljubskim iz Velike vladimirske kneževine. Od njega se je ločila in ga izgnala iz države, da bi preprečila njegove nadaljne poskuse državnega udara. Za svojega drugega moža si je leta 1191 izbrala alanskega kneza Davida Soslana, s katerim je imela dva otroka, Jurija in Rusudan, dva zaporedna monarha na gruzijskem prestolu.
Tamarina vladavina je povezana z obdobjem izrazitih političnih in vojaških uspehov ter kulturnih dosežkov. Vse to je skupaj z njeno vlogo vladarice prispevalo k njenemu statusu idealizirane in romantizirane osebnosti v gruzijski umetnosti in zgodovinskem spominu. Tamara ostaja pomemben simbol v gruzijski ljudski kulturi.
Zgodnje življenje in vzpon na prestol Rojena je bila okoli leta 1160 kot hči gruzijskega kralja Jurija III. in njegove soproge Burduhan, hčerka alanskega kralja. Tamara je mogoče imela mlajšo sestro Rusudan, ki je v vseh sodobnih poročilih o Tamarini vladavini omenjena le enkrat. Ime Tamara je hebrejskega izvora in eno od svetopisemskih imen, ki so jih Bagratidi radi dajali svojim potomcem. Bagratidi so namreč trdili, da izvirajo od drugega izraelskega kralja Davida.
Tamarina mladost je sovpadala z velikimi pretresi v Gruziji. Leta 1177 se je njen oče Jurij III. soočal z uporniško frakcijo plemičev, ki so ga nameravali odstaviti s prestola v korist njegovega nečaka Demna. Slednjega so mnogi imeli za legitimnega dediča svojega umorjenega očeta Davida V. Demnovo ustoličenje je bilo le pretveza, da bi plemiči, ki jih je vodil Demnov tast, amirspasalar (visoki policist) Ivane II. Orbeli, oslabili kraljev položaj. Juriju III. je uspelo zatreti upor in se lotiti kampanje proti kljubovalnim aristokratskim klanom. Ivane Orbeli je bil usmrčen, preživeli člani njegove družine pa so bili izgnani iz Gruzije. Demna, ki so ga po stričevem ukazu kastrirali in oslepili, ni preživel pohabljanja in je kmalu zatem umrl v zaporu. Ko je bil upor zadušen in pretendent na prestol mrtev, je Jurij nadaljeval z vključevanjem Tamare v vlado in jo leta 1178 kronal za sovladarico. S tem je poskušal preprečiti morebitne spore po svoji smrti in legitimizirati svojo linijo na gruzijskem prestolu.
Zgodnje vladanje Tamara je šest let vladala skupaj s svojim očetom in po njegovi smrti leta 1184 ostala edina monarhinja. Kot taka je bila drugič kronana v stolnici v Gelati v zahodni Gruziji. Podedovala je relativno močno kraljestvo, vendar razdiralske težnje, ki jih je spodbujalo visoko plemstvo, še zdaleč niso bile zadušene. Tamarino nasledstvo je naletelo na precejšnje nasprotovanje, ki je bilo posledica represivne politike njenega očeta in seveda tega, da je bila ženska. Ker Gruzija pred njo ni imela nobene vladarice, je del aristokracije dvomil v Tamarino legitimnost, drugi pa so poskušali izkoristiti njeno mladost in domnevno šibkost, da bi okrepili svoj položaj. Za legitimizacijo Tamarinega nasledstva na prestolu sta ključno vlogo igrala njena vplivna teta Rusudan in katolikos-patriarh Mihael IV. Mlada kraljica je bila kljub temu prisiljena dati aristokraciji znatne koncesije. Podporo katolikosa-patriarha Mihaela je morala nagraditi tako, da ga je imenovala za kanclerja in ga s tem postavila na vrh tako cerkvene kot posvetne hierarhije.
thumb|left|200px|Tamara in kralj Jurij III., njun najstarejši ohranjeni portret v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Vardziji, naslikan okoli leta 1184–1186
Tamara je bila prisiljena tudi odpustiti očetove imenovance, med njimi tudi upravnika Kubasarja, gruzijskega Kipčaka neplemenitega rodu, ki je pomagal Juriju III. pri njegovem zatiranju kljubovalnega plemstva. Eden redkih izbrancev Jurija III., ki se je izognil tej usodi, je bil blagajnik Kutlu Arslan, ki je prestopil v opozicijo in zdaj vodil skupino plemičev in bogatih državljanov v boju za omejitev kraljeve oblasti. Plemiči so ustanovili nov svet, karavi, katerega člani bi sami razpravljali in odločali o državni politiki. Njihov poskus "fevdalnega ustavništva" je bil neuspešen, ko je Tamara aretirala Kutluja Arslana in njegove podpornike prepričala, da so se ji podredili. Tamarini prvi poskusi zmanjšanja moči aristokratske elite so bili kljub temu neuspešni. Poskus, da bi s cerkveno sinodo odstavila katolikosa-patriarha Mihaela, ji ni uspel, plemiški svet Darbazi pa je uveljavil pravico do odobravanja kraljevih odlokov.
Poroki thumbnail|300px|Gruzijsko kraljestvo v njegovem največjem obsegu, vključno s podrejenimi kraljestvi in vplivnimi območji, med vladanjem kraljice Tamare
Poroka kraljice Tamare je bila vprašanje državnega pomena. V skladu z dinastičnimi imperativi in etosom tistega časa je plemstvo od Tamare zahtevalo poroko, s katero bi dobila poveljnika vojske in prestolonaslednika. Vsaka frakcija si je prizadevala izbrati in poročiti svojega kandidata, da bi prek njega okrepila svoj položaj in vpliv na dvoru. Za vpliv na Tamarinem dvoru sta se borila predvsem klana Mkhargrdzeli in Abulasana. Zmagal je klan Abulasana, izbiro pa odobrila Tamarina teta Rusudan in svet fevdalcev. Slednji so izbrali Jurija, sina umorjenega kneza Andreja Bogoljubskega iz Vladimiro-Suzdalske kneževine, ki je živel kot begunec med Kipčaki na Severnem Kavkazu. Za ženitnega posrednika so izbrali vplivnega velikega trgovca Zankana Zorababelija in mu dali nalogo, da ženina pripelje v Tbilisi. Zorababeli je svoje poslanstvo z vnemo izpolnil in leta 1185 pripeljal princa v Gruzijo, da bi se poročil s kraljico.
Jurij, hraber mladenič popolne postave in prijetnega videza, se je izkazal za sposobnega vojaka, a težavno osebo in kmalu se je sprl s svojo ženo. Napeti zakonski odnosi so potekali vzporedno s frakcijskimi boji na kraljevem dvoru, kjer se je Tamara kot vladajoča kraljica vedno bolj odločno borila za svoje pravice. Prelomnico v Tamarinem življenju je pomenila smrt mogočnega katolikosa-patriarha Mihaela. Za njegovega naslednika na položaju kanclerja je imenovala svojega podpornika Antona Gnolistavisdzeja. Zatem je začela okoli sebe zbirati sebi zveste plemiče, predvsem Mkhargrdzelije, in jih povzdignila na visoke dvorne položaje.
thumb|200px|right|Tamara na freski iz 13. stoletja v samostanu Kincvisi
Leta 1187 je prepričala svet plemičev, da je odobril njeno ločitev od Jurija, ki je bil obtožen pijanstva in sodomije ter poslan v Konstantinopel. Jurij je s pomočjo več gruzijskih aristokratov, ki so želeli ustaviti Tamarino naraščajočo oblast, dvakrat poskusil izvesti državni udar, a mu noben ni uspel. Po letu 1191 je utonil v pozabo.
Kraljica si je sama izbrala drugega moža, Davida Soslana, alanskega kneza, ki mu je gruzijski učenjak Vahušti iz Kartlije iz 18. stoletja pripisal poreklo od gruzijskega kralja Jurija I. iz začetka 11. stoletja. David je bil sposoben vojaški poveljnik in je postal Tamarin glavni podpornik. Imel je ključno vlogo pri porazu uporniških plemičev, ki so podpirali Jurija.
Tamara in David sta imela dva otroka. Leta 1192 ali 1194 je kraljica rodila sina Jurija-Lašo, bodočega kralja Jurija IV. Hči Rusudan je bila rojena okoli leta 1195 in je nasledila svojega brata Jurija IV. kot vladarica Gruzije.
Davidov status kralja soproga, pa tudi njegovo prisotnost v umetnosti, na listinah in kovancih, je narekovala nujnost moških vidikov kraljevanja, vendar je David ostal Tamari podrejen vladar. Tamara je postajala 'mepeta mepe' – 'kralj kraljev'. V gruzinščini, jeziku brez slovničnih spolov, 'mepe' ne pomeni nujno moške konotacije in se lahko prevede tudi kot kraljica. Ženski ekvivalent 'mepeja' je 'dedopali' (kraljica), ki se je uporabljal za žene ali druge višje sorodnice kraljev. Tamara se v gruzijskih kronikah in na nekaterih listinah občasno imenuje tudi dedopali in dedopalta dedopali. Naziv 'mepe' je bil morda uporabljen za Tamaro zato, da bi označil njen edinstven položaj med ženskami.
Zunanja politika in vojaški pohodi Muslimanski sosedje
Ko je Tamara uspela utrditi svojo oblast in našla zanesljivo podporo v Davidu Soslanu, Mkhargrdzelijih, Toreliju in drugih plemiških družinah, je oživila ekspanzionistično zunanjo politiko svojih predhodnikov. Ponavljajoči se dinastični spori v Gruziji so skupaj s prizadevanji regionalnih naslednikov Seldžuškega cesarstva, kot so bili Eldiguzidi, Širvanšahi in Šah-Armeni, upočasnili dinamiko osvajanj, ki so jo Gruzijci dosegli med vladavino Tamarinega pradeda Davida IV. in njenega očeta Jurija III. Gruzijci so pod Tamaro ponovno postali aktivni, bolj izrazito v drugem desetletju njene vladavine. V začetku 1190. let se je gruzijska vlada začela vmešavati v zadeve Eldiguzidov in Širvanšahov, pomagala rivalskim lokalnim knezom in Širvan zreducirala na vazalno državo. Eldiguzidski atabeg Abu Bakr je poskušal zaustaviti gruzijski prodor, a je v bitki pri Šamkorju doživel poraz proti Davidu Soslanu in leta 1195 izgubil prestolnico v korist gruzijskega varovanca. Čeprav je Abu Bakr leto kasneje ponovno prevzel oblast, so Eldiguzidi komajda zadrževali nadaljnje gruzijske vpade.
Vprašanje osvoboditve Armenije je ostalo osrednjega pomena v gruzijski zunanji politiki. Tamarine vojske, ki sta jih vodila armenska generala Zakare in Ivane Mkhargrdzeli (Zakarian), so zavzele trdnjave in mesta proti Araratski planoti ter eno za drugo ponovno osvojile trdnjave in okrožja v domeni lokalnih muslimanskih vladarjev.
Zaskrbljen zaradi gruzijskih uspehov je Sulejman II. Rumski, oživljeni seldžuški sultan Ruma, zbral svoje vazalne emirje in odkorakal proti Gruziji, vendar je njegov tabor napadel in uničil David Soslan v bitkah pri Basianu leta 1202, 1203 ali 1204. Tamarin kronist opisuje, kako se je vojska zbrala v skalnem mestu Vardzia, preden je odkorakala proti Basianu, in kako je kraljica nagovorila vojake z balkona cerkve. Gruzijci so med letoma 1203 in 1205 izkoristili njen uspeh v tej bitki in zavzeli mesto Dvin, dvakrat vdrli na ozemlje Šah-Armenov ter podjarmili emirja Karsa, vazala Saltukidov Erzuruma, Šah-Armene ter emirja Erzuruma in Erzincana.
thumb|250px|Tamarini eldiguzidski kampanji leta 1208 in 1210–1211