Tinis

Tinis ali Tis (egipčansko Čenu, ) je bila prestolnica prvih dinastij Starega Egipta. Mesta še niso odkrili, čeprav je dobro dokazano v egipčanskih zapisih, tudi v Manetonovi Egiptiaki (Zgodovina Egipta). Slednji omenja, da je bil Tinis središče Tiniške konfederacije, plemenske zveze, katere vodja Menes (ali Narmer) je okoli 3150 pr. n. št. združil Egipt in postal prvi faraon. V Tretji dinastiji se je prestolnica Egipta preselila v Memfis in Tinis je začel hitro izgubljati svoj pomen. Za Memfis se domneva, da je bil prva prava in trdna prestolnica Egipta. Tinis je imel zaradi geografske lege med rivalskimi herakleopolskimi in tebanskimi dinastijami v prvem vmesnem obdobju Egipta in bližine nekaj vojaško pomembnih oaz nekaj vpliva tudi v kasnejših kraljestvih. Svoj vpliv je dokončno izgubil v rimskem obdobju, ko je izgubil vlogo upravnega središča.

Tinis je zaradi stare slave ostal pomembno versko središče z grobnico in mumijo regionalnega božanstva. Iz Knjige mrtvih, na primer, je razvidno, da je v staroegipčanski kozmologiji igral vlogo mitskega mesta v nebesih.Massey, Gerald (1907). Ancient Egypt: The light of the world. 2. London: T. Fisher Unwin. str. 637.

Natančna lokacija Tinisa ni znana, večina egiptologov pa se strinja, da je v bližini Abidosa in sodobne Girge.Gardiner, Alan Henderson (1964) . Egypt of the pharaohs: An introduction. Oxford: Oxford University Press.str. 430. ISBN 978-0-19-500267-6.Ryholt, K.S.B. (1997). The political situation in Egypt during the Second Intermediate Period, c. 1800 – 1550 BC. Copenhagen: Museum Tusculanum Press. str. 163 n. 594. ISBN 87-7289-421-0.Strudwick, Nigel C. (2005). Texts from the pyramid age. Atlanta: Society of Biblical Literature. str. 509. ISBN 978-1-58983-138-4.

Ime in lokacija Ime Tinis () izhaja iz Manetonove rabe pridevnika tiniški za opis faraona Menesa.Verbrugghe, Gerald P.; Wickersham, John M. (2001) . Berossos and Manetho, introduced and translated: Native traditions in ancient Mesopotamia and Egypt. Ann Arbor: The University of Michigan Press. str. 131. ISBN 0-472-10722-4. Ker za Tinis ni nobenega ustreznega grškega imena, se ime šteje za izvirno egipčansko in med egiptologi najbolj priljubljeno ime.Bagnall, Roger S. (1996) . Egypt in late antiquity. Princeton: Princeton University Press. str. 334. ISBN 978-0-691-01096-0. Ime se pojavlja tudi v skrajšani obliki Tis ().Tacoma, Laurens E. (2006). Fragile hierarchies: The urban elites of third century Roman Egypt. Leiden: Brill. str. 54 n. 63. ISBN 90-04-14831-0.

Egiptologi so na osnovi da zdaj znanih zapisovMaspero, Gaston (1903), "History of Egypt". V Sayce, Archibald Henry. History of Egypt, Chaldea, Syria, Babylonia, and Assyria, 9: 331 n.1. Kessinger Publishing. Tinis umestili v okolico sedanje Girge, čeprav je bilo predlaganih tudi nekaj drugih lokacij,Moldenke, Charles Edward (2008) [N.d.]. The New York Obelisk, Cleopatra's Needle. N.p.: BiblioBazaar LLC. str. 89. ISBN 0-554-62767-1. na primer El Birba, kjer naj bi našli fragment spomenika z omembo Tinisa.

Zgodovina Preddinastično in zgodnja dinastična bdobja 250px|thumb|right|Abidoški Ozirion je tudi po izgubi tiniške politične moči ostal pomembno versko središče 250px|thumb|right|Mentuhotep II., faraon tebanske Enajste dinastije, je med pohodom za ponovno združitev Egipta Tinis dokončno privedel pod tebansko oblast

Četudi arheološko najdišče Tinis še ni bilo odkrito,Anderson, David A. (1999). Abydos, Predynastic sites. V Bard, Kathryn A. Encyclopedia of the archaeology of ancient Egypt. London: Routledge. str. 105. gostota prebivalstva v abidoško-tiniški regiji kaže, da je bila pomembna že v 4. tisočletju pr. n. št.Patch, Diana Craig (1991). The origin and early development of urbanism in ancient Egypt: A regional study. Philadelphia: University of Pennsylvania. Tinis je omenjen tudi kot najstarejše kraljevsko pokopališče v Egiptu.Clark, Rosemary (2004) . The sacred tradition in ancient Egypt: The esoteric wisdom revealed. Saint Paul, Minnesota: Llewellyn Publications. str. 115. ISBN 1-56718-129-5.

V zgodnjem obdobju je Abidos prepustil politično oblast Tinisu,Maspero 1903: 333. sam pa ostal najvišje versko središče.Maspero 1903: 333. Vloga Tinisa kot središča Tiniške konfederacije (ali Ničte dinastije) in zgodnjega dinastičnega obdobja, predvsem Prve in Druge dinastije,Lesley, John Peter (1868). Man's origin and destiny sketched from the platform of the sciences. Philadelphia: J.B. Lippincott & Co. str. 154. je povzeta po Manetonu. Wilkinson 2000: 67. Zgleda, da je bilo v Tinisu tudi glavno pokopališče faraonov od Prve do pozne Druge dinastije.

Staro kraljestvo Politična moč Tinisa je bila očitno kratkoživa in se je končala na začetku Tretje dinastije (okoli leta 2686 pr. n. št.),Najovits 2003: 171. ko je glavno politično in versko središče Egipta postal Memfis. Tinis je kljub temu ohranil lokalni vpliv: v Peti dinastiji je bil verjetno sedež "nadzornika Gornjega Egipta", državnega uradnika, odgovornega za dolino Nila južno od njegove delte,Bard, Kathryn A., ur. (1999). Old Kingdom, overview. Encyclopedia of the archaeology of ancient Egypt. London: Routledge. str. 38. skozi celo antiko pa je bil eponimno upravno središče VIII. noma Gornjega Egipta in sedež njegovega nomarha.

V vojnah v prvem vmesnem obdobju Egipta (okoli 2181 do okoli 2055 pr. n. št.) je nomarh Hierakonpolisa Anktifi od "nadzornika Gornjega Egipta" v Tinisu zahteval priznanje neodvisnost in ga celo napadel.Hamblin, William J. (2006). Warfare in the ancient Near East to c. 1600 BC. Abdingdon: Routledge. str. 373. ISBN 978-0-415-25589-9. Zgleda, da šlo samo za razkazovanje moči, nevtralnost meščanov pa je dosegel s pošiljko žita.Brovarski, Edward (1999). First Intermediate Period, overview. V Bard, Kathryn A. Encyclopedia of the archaeology of ancient Egypt. London: Routledge. str. 44.

Po Anktifijevi smrti je Tinis postal najbolj severni nom Gornjega Egipta, ki je prišel pod oblast Intefa II., faraona tebanske Enajste dinastije (okoli 2118 do okoli 2069 pr. n. št.).Hamblin 2006: 375. Prodiranje tebanske armade proti severu je v bitki pri Tinisu ustavil Keti III., faraon herakleopolske Devete dinastije, omenjen v Poučevanju kralja Merikareja.Parkinson, R.B. (1999) . The Tale of Sinuhe and other ancient Egyptian poems. Oxford: Oxford University Press. str. 225. ISBN 0-19-283966-7. S faraoni herakleopolske dinastije in njihovimi zavezniki, nomarhi Asjuta, se je kasneje vojskoval tudi Intef II. Meja med severom in jugom se je ustalila nekje med Tinisom in Asjutom.

Ko se je moč Teb utrdila, je Mentuhotep II. (okoli 2061–2010 pr. n. št.) na svoji kampanji za ponovno združitev Egipta osvojil Tinis, v katerem je takrat vladal upor, verjetno na pobudo Herakleopolisa.Hamblin 2006: 385. Mentuhotep je s pomočjo vojske pod poveljstvom nomarha Asjuta vzpostavil popoln nadzor nad mestom.

V drugem vmesnem obdobju Egipta (okoli 18. stoletja pr. n. št.) se je Tinis verjetno ponovno uprl in dosegel nekaj samostojnosti. Ryholt je zato leta 1997 predlagal, da bi se Abidoška dinastija morala preimenovati Tiniško dinastijo, Ryholt 1997: 163. in da je bil sedež dinastije vsekakor v Tinisu, ki je bil upravno središče noma. Ryholt 1997: 165.

Novo kraljestvo in pozno obdobje Počasno upadanje vpliva Tinisa se je za nekaj časa ustavilo v Osemnajsti dinastiji (okoli 1550 do okoli 1292 pr. n. št.), ko je postal pomemben zaradi geografskih povezav z več oazami,Redford, Donald B. (2003). The wars in Syria and Palestine of Thutmose III. Leiden: Brill. str. 176 n. 58. ISBN 90-04-12989-8 pomembnimi morda za egipčansko vojsko.Bryan, Betsy M. (2006). Administration in the reign of Thutmose III. V Cline, Eric H.; O'Connor, David. Thutmose III: A new biography. Ann Arbor: The University of Michigan Press. str. 104. V tem obdobju je položaj župana Tinisa zasedalo več pomembnih osebnosti Novega kraljestva: Setepihu, ki je sodeloval pri postavljanju obeliska faraonke Hačepsut,Bryan 2006: 100. in je upodobljen na zglednem blokovnem spomeniku;Wilkinson, Richard H. (1992). Reading Egyptian art: A hieroglyphic guide to ancient Egyptian painting and sculpture. London: Thames & Hudson. str. 30. glasnik Intef, nepogrešljiv član faraonovega dvora in sopotnik Tutmoza III.; Redford 2003: 176. in Min, učitelj princa Amenhotepa III.

V zgodovinskem obdobju se je Tinis zmanjšal na zgodovinsko nepomembno naselje. Maspero 1903: 331. Zavajajoča omemba »Nespameduja, kralja Tinisa« na asirski steli iz 7. stoletja pr. n. št. ni nič drugega kot odraz asirskega »nepoznavanja subtilnosti egipčanske politične hierarhije.« Leahy, A. (1979). "Nespamedu, "king" of Thinis". Göttinger Miszellen 35: 31–39. Göttingen. Pridobljeno 21. maja 2010.

Tinis je zagotovo že pred rimskim obdobjem prenehal biti upravno središče noma. Novo središče je, morda že ob ustanovitvi (Ptolemaj I. Soter), postal Ptolemais Hermiou.

Religija 350px|thumb|right|Prizor tehtanja duše iz Knjige mrtvih; v egipčanski verski kozmologiji je Tinis predstavljal mitsko mesto v nebesih Vsak nom je imel grobnico in mumijo svojega nomskega boga. V Tinisu je bil tempelj in zadnje počivališče boga Anhurja,Maspero 1903: 163. »bika Tinisa«,Pinch, Geraldine (2002). Handbook of Egyptian mythology. Santa Barbara: ABC-CLIO. str. 177. ISBN 1-57607-242-8. ki so ga po njegovi smrti častili kot Hentiamentija. Anhur je bil tudi glavni bog lokalne eneade.Maspero 1903: 205

Visoki svečenik Anhurjevega templja se je imenoval »prvi prerok« Maspero 1903: 177 ali »poglavar vidcev«.Kitchen, Kenneth Anderson (2003). Ramesside inscriptions: Translated and annotated. 4. Oxford: Blackwell Publishing Ltd. str. 208. ISBN 0-631-18429-5. Frood, Elizabeth (2007). Biographical texts from Ramessid Egypt. Atlanta: Society of Biblical Literature. str. 108. ISBN 978-1-58983-210-7. Maspero (1903) je na njegov naslov gledal kot na odraz upadanja tiniškega statusa mesta.Maspero 1903: 177, sklic 1.

Eden od poglavarjev vidcev, Anhurmoz, ki je umrl med vladanjem faraona Merneptaha (okoli 1213 – okoli 1203 pr. n. št.), je prekinil običaj svojih predhodnikov iz Novega kraljestva, in se dal pokopati v Tinisu in ne v Abidosu. Frood 2007: 107.

V Tinisu se je častila tudi levinja-boginja in Anhurjeva soproga Mehit.Pinch 2002: 164.Frood 2007: 267. Obnovo Mehitinega templja v Tinisu je nadziral verjetno svečenik Anhurmoz.

Nekaj dokazov kaže, da je bil položaj poglavarja vidcev Anhurja v Tinisu družinska domena. V herakleopolskem obdobju je nekega Hagija nasledil njegov starejši brat, ki je bil tudi Hagi, oba pa sta nasledila svojega očeta. Fischer, H.G. (1987–1988). "A parental link between two Thinite stelae of the Herakleopolitan period". Bulletin of the Egyptological Seminar. 9: 15–23. Pridobljeno 21. maja 2010. V Novem kraljestvu je poglavarja vidcev VenenneferjaFrood 2007: 97. nasledil njegov sin Hori. Frood 2007: 189.

V staroegipčanski verski kozmologiji je Tinis igral vlogo mitskega mesta v nebesih. Po zapisih v Knjigi mrtvih so njegov velik pomen videli v določenih obredih. Kadar je bog Oziris triumfiral, se je fraza »v Tinisu se veselijo« nanašala na mitski Tinis in ne na zemeljskega.

Sklici

Kategorija:Arheološka najdišča v Egiptu