Sardinci Sardinians – World Directory of Minorities. ali SardiSard . Oxford Dictionary. (sardinsko Sardos ali Sardus, italijansko in sasarsko Sardi, galursko Saldi) so domorodno prebivalstvo in etnična skupina,Minahan, James (2000). One Europe, Many Nations: A Historical Dictionary of European National Groups. Greenwood Publishing Group. str. 588. ISBN 978-0313309847.Danver, Steven L. Native Peoples of the World: An Encyclopedia of Groups, Cultures and Contemporary Issues. str. 370-371.Lang, Peter; Petricioli, Marta. L’Europe Méditerranéenne. str. 201-254. po kateri sta dobila ime zahodnosredozemski otok in italijanska regija Sardinija.Edelsward, Lisa-Marlene; Salzman, Philip (1996). Sardinians. Encyclopedia of World Cultures.Cole, Jeffrey. Ethnic Groups of Europe: An Encyclopedia, str. 321-325.
Etimologija thumb|left|150px|Sardus Pater na rimskem kovancu iz leta 59 pr. n. št.
Etnonim "S(a)rd" spade v predindoevropski jezikovni substrat. Najstarejši pisni dokaz etnonima je na Kamnu iz Nore, na katerem beseda Šrdn dokazuje obstoj Sardincev v času, ko so na obali Sardinije pristali prvi feničanski trgovci.http://archeologianuragica.blogspot.com/2010/08/sul-nome-sardigna.html La stele di Nora contiene la lingua sarda delle origini. Salvatore Dedola.
Po Timaju, enem od Platonovih dialogov, so "Sardonioi" ali "Sardianoi" (grško Σαρδονιοί ali Σαρδιανοί), dobili ime morda po "Sardò" (Σαρδώ), legendarni Lidijki iz Sardisa (Σάρδεις) v zahodni Anatoliji.Platonis dialogi, scholia in Timaeum. Uredil C.F. Hermann, Lipsia (1877), 25 B, str. 368.M. Pittau. La Lingua dei Sardi Nuragici e degli Etruschi. Sassari 1981, str. 57.
Nekaj drugih avtorjev, med njimi Pavzanij in Salustij, poroča, da so Sardinci potomci mitskega prednika, libijskega sina Herkula ali Makeris, ki so ga globoko spoštovali kot Sardusa Patra Babaia ("očeta Sardincev"). Po njem so dobili ime otok in prebivalci.Sallust. Historiae, II, fr.4.Pausanias, Ελλάδοσ περιήγησισ, X, 17.Silius Italicus. Punica, XII, 360.Gaius Julius Solinus. Collectanea rerum memorabilium, IV, 1.Isidore of Seville, XIV, Etymologiae, Thapsumque iacentem, 39.Personaggi. Sardo.
Ena od teorij trdi, da so bili staroveški nuraški Sardi povezani s Šerdeni (egipčansko šrdn), enim od Ljudstev z morja.Sardi in Dizionario di Storia (2011), Treccani.Sardi in Enciclopedia Italiana (1936), Giacomo Devoto, Treccani.Nuovo studio dell’archeologo Ugas: “È certo, i nuragici erano gli Shardana”.Shardana, sardi nuragici: erano lo stesso popolo?, Interview with Giovanni Ugas."La certezza degli accademici egiziani: "Gli shardana erano i nuragici sardi"". SardiniaPost.
Etnonim je bil romaniziran v sardus (moška oblika, prvi sklon ednine) in sarda (ženska oblika, prvi sklon ednine).
Zgodovina Prazgodovina thumb|300px|Fragment lončene vaze s človeškimi podobami, ozierska kultura, 3500-2700 pr. n. št.
Sardinija je bila prvič stabilno kolonizirana v gornjem paleolitiku in mezolitiku. Prvi naseljenci so bili z Iberskega in Apeninskega polotoka. V neolitiku in zgodnji bakreni dobi so se na otok doselili prišleki z Iberskega in Apeninskega polotoka in egejskega področja. V pozni bakreni dobi/zgodnji bronasti dobi so se na otoku naselili pripadniki kulture zvončastih čaš iz južne Francije in severovzhodne Španije in nato iz Srednje Evrope.Manlio Brigaglia. Storia della Sardegna. str. 48-50. S seboj so prinesli nove metalurške tehnologije in keramične sloge in verjetno nekakšno indoevropsko govorico.Giovanni Ugas. L'alba dei Nuraghi. Cagliari, 2005. str. 22-24.
200px|thumb|left|Sardinska nuraška plemena po grškem geografu Ptolemaju
Nuraška kultura Nuraška kultura se je pojavila v srednji bronasti dobi v obdobju pozne bonanarske kulture, ki je kazala povezavo s prejšnjo kulturo zvončastih čaš in poladsko kulturo v severni Italiji. V tistem obdobju so bile na Sardiniji tri velike skupine plemen: Iolei/Iliensi, naseljeni od najbolj južnih ravnic do goratega področja vzhodne Sardinije, Balari v severozahodnem delu otoka in Korzi v Galuri in Korziki, kateri so dali ime.Ugas 2005: 241. Ozemlje Iliensov so Rimljani imenovali Barbaria. Za nuraške Sardince nekateri znanstveniki trdijo, da so bili povezani s Šerdeni, enim od Ljudstev z morja, ki so večkrat omenjeni v egipčanskih virih.Interview with Giovanni Ugas, archaeologist and professor of the University of Cagliari. SardiniaPoint.it.
Jezik ali jeziki, ki so jih v bronasti dobi govorili na Sardiniji, niso znani, ker ni iz tega obdobja nobenega zapisa. Po mnenju Eduarda Blasca Ferrerja je bila prasardinščina sorodna prabaskovščini in starodavni iberščini, medtem ko drugi znanstveniki menijo, da je bila sorodna etruščini. Tretji teoretizirajo, da je bilo na Sardiniji več jezikovnih ozemelj, morda praindoevropskih ali indoevropskih.Ugas 2005: 241, 254.
Antika 200px|thumbnail|left|Ozemlje pod kartažansko oblastjo (rumeno) in najpomembnejša kartažanska mesta
V 9. stoletju pr. n. št. so Feničani na jugozahodni obali Sardinije ustanovili več pristanišč in mest, med njimi Karalis, Bitia, Sulki in Tharos.
V poznem 6. stoletju pr. n. št. je bil južni in zahodni del Sardinije priključen h Kartagini, v 3. stoletju pr. n. št. pa so po prvi punski vojni cel otok zasedli Rimljani. Sardinija in Korzika sta bili združeni v provinco Korzika in Sardinija.
thumbnail|200px|Barbaria (modro) in deli Sardinije pod rimsko oblastjo (rumeno Sardinija, z izjemo notranjosti in predvsem osrednjega goratega dela otoka, se je imenovala Barbagia (latinsko Barbaria). V rimskem obdobju je bila povsem latinizirana. Sodobno sardinščino se šteje za enega od najbolj konzervativnih romanskih jezikov.Contini & Tuttle, 1982: 171; Blasco Ferrer, 1989: 14. Mario Pei. Story of Language. 1949.Romance Languages: A Historical Introduction. Cambridge University Press. V rimskem obdobju so se na otok priseljevali prebivalci Apeninskega polotoka. V antičnih virih je omenjenih več ljudstev italskega porekla, med njimi Patulcenses Campani (iz Kampanije), Falisci (iz južne Etrurije), Buduntini (iz Apulije) in Siculenses (s Sicilije). Rimski koloniji sta bili ustanovljeni tudi v Porto Torres (Turris Libisonis) in Usellusu.A. Mastino. Storia della Sardegna antica. str. 173. Strabon na kratko opisuje hribovska plemena, naseljena v tako imenovanih civitates Barbariae, ki so se upirala asimilaciji v rimsko družbo:Strabon. Geographica, V, 2.
V gorah so štiri ljudstva: Parati, Sasinati, Balari in Akoniti. Živijo v jamah. Čeprav imajo nekaj orne zemlje, je ne obdelujejo, ampak raje plenijo, kar so pridelali drugi, tako na otoku kot na celini. Na Sardinijo je bilo poslanih nekaj prefektov, da bi jih ukrotili, v drugih obdobjih pa so jih pustili pri miru, ker bi vzdrževanje vojske zahtevalo veliko denarja, stalno čuječnost in življenje v nezdravem okolju.
Srednji vek Po propadu Zahodnega rimskega cesarstva so na Sardiniji vladali Vandali, Bizantinci, OstrogotiFrancesco Cesare Casula. La Storia di Sardegna. str. 141. in ponovno Bizantinci.
V srednjem veku je bi otok razdeljen na štiri neodvisna kraljestva, v sardinščini imenovana judicadu, giudicau ali preprosto logu. Kraljestva, z izjemo Arboree, so padla pod vpliv Genovske in Pisanske republike in nekaj plemiških družin iz obeh mest, med njimi Doria in Della Gherardesca. Genovska družina Doria je ustanovila mesti Alghero in Castelgenovese (sedanji Castelsardo), Pisanci pa so ustanovili mesti Castel di Castro (sedanji Cagliari) in Terranova (sedanja Olbia). Slavni grof Ugolino della Gherardesca, ki ga omenja Dante Alighieri v svoji Božanski komediji, je bil rojen v rudarskem mestu Villa di Chiesa (sedanji Iglesias), ki je skupaj s Sassarijem in Castel di Castrom postal italijanska srednjeveška komuna.
Po aragonski osvojitvi sardinskih pisanskih ozemelj v letih 1323-1326 in dolgem konfliktu med Aragonskim kraljestvom in Judikatom Arborea (1353–1420), se je rodilo Kraljestvo Sardinija, ena od držav pod oblastjo aragonske krone. Aragonci so z iberskimi kolonisti, predvsem Katalonci, ponovno naselili mesti Castel di Castro in Alghero.Manlio Brigaglia. Storia della Sardegna. str. 158.Minority Rights Group International – Sardinians. Nekaj meščanov Alghera še vedno govori lokalno katalonsko narečje.
Kasnejša zgodovina thumb|left|250px|Cagliari, "Civitates orbis terrarum" (1572)
V 16. in 17. stoletju so bila glavna sardinska mesta Cagliari (prestolnica kraljestva), Alghero in Sassari, ki so bila hkrati pomembna trgovska središča. Meščanstva niso sestavljali samo Sardinci, ampak tudi priseljenci iz Španije, Ligurije, Francije in zlasti s sosednje Korzike.Stranieri nella Cagliari del XVI e XVII secolo da "Los Otros: genti, culture e religioni diverse nella Sardegna spagnola”, Cagliari, 23. april 2004. Antonio Budruni. Da vila a ciutat: aspetti di vita sociale in Alghero, nei secoli XVI e XVII.Carlo Maxia. Studi Sardo-Corsi, Dialettologia e storia della lingua fra le due isole. Najmanj od 15. stoletja so v Sassariju in na ozemlju od Anglone do Gallure prevladovali Korzičani. Priseljevanje s sosednjega otoka, ki je verjetno pripeljalo do rojstva s toskanščino obkroženega sasarskega in galurskega narečja, se je nadaljevala do 19. stoletja.
Špansko obdobje se je končalo leta 1713, ko so cel otok prepustili Habsburžanom. Habsburžani so leta 1718 Sardinijo odstopili savojskim vojvodom, ki so si nadeli naslov "kralji Sardinije". V tem obdobju so se v Carloforteju in Calasetti na majhnih otokih San Pietro in Sant'Antioco jugozahodno od Sardinije naselili ligurski kolonisti, begunci iz Tabarke, in s seboj prinesli galo-italsko narečje, imenovano "tabarchino". Narečje je na obeh otokih še vedno živo. Po risorgimentu so se piemontsko Kraljestvo Sardinija, cel Apeninski polotok in Sicilija leta 1861 združili v Kraljevino Italijo.
thumb|right|300px|Rudnik Montevecchio
Na začetku 19. stoletja je bilo na Sardiniji 59 rudnikov, v katerih so pridobivali predvsem svinec, železo, baker in srebro. Po reorganizaciji rudnikov leta 1850 so se v rudarska področja začeli priseljevati rudarji s celine, predvsem iz Lombardije, Piemonta, Toskane in Romanije.Stefano Musso. Tra fabbrica e società: mondi operai nell'Italia del Novecento. Volume 33, str. 316.Quando i bergamaschi occuparono le case. Arhivirano 12. novembra 2012 na Wayback Machine. Po podatkih iz popisa prebivalstva leta 1882 je v sardinskih rudnikih takrat delalo 10.000 rudarjev. Tretjina rudarjev je prišla z italijanske celine.Il progresso sociale della Sardegna e lo sfruttamento industriale delle miniere. Sardegnaminiere.it.
Na koncu 19. stoletja so se na vzhodno obalo Sardinije v mesta Arbatax/Tortolì, Siniscola in La Maddalena priselili ribiči s Sicilije, Torre del Greca (Kampanija) in Ponze (Lacij).
V 20. stoletju se je v fašističnem obdobju Italije skladno z vladno politiko na Sardinijo priselilo veliko prebivalcev iz Veneta, Marche, Abrucov in Sicilije. Naselili so se predvsem v rudarskem mestu Carbonia, in vaseh Mussolinia di Sardegna (zdaj Arborea) in Fertilia. Po drugi svetovni vojni so na Sardinijo, predvsem v pokrajino Nurra in na severozahodno obalo, preselili begunce iz Istre. Starejši prebivalci Fertilie, Tance, Marcheseja in Arboree še vedno govorijo istrsko, beneško in furlansko.Veneti nel Mondo. Anno III – numero 1 – Gennaio 1999. Na redko naseljeno področje Castiadas vzhodno od Cagliarija se je preselilo tudi nekaj italijanskih družin in Tunizije.E al ritorno conquistarono le terre abbandonate – La Nuova Sardegna.
Po italijanskem gospodarskem čudežu je prišlo do zgodovinskega migracijskega gibanja iz notranjosti otoka na obalna in mestna območija Cagliarija, Sassari-Alghero-Porto Torresa in Olbie, kjer danes živi večina otoškega prebivalstva.
Kultura Jeziki thumb|right|200px|Geografska porazdelitev tradicionalnih sardinskih jezikov in narečij