Voki-toki, znano tudi kot radiotelefon, je ročni, prenosni, dvosmerni radijski oddajnik. Za njegov razvoj med drugo svetovno vojno so zaslužni Donald Hings, radijski inženir Alfred J. Gross, Henryk Magnuski in inženirska ekipa v Motoroli. Prvič so se uporabljali za pehoto, podobni modeli so bili ustvarjeni za poljsko artilerijo in tankovske enote, po vojni pa so se voki-tokiji razširili na javno varnost in sčasoma na komercialna in gradbena dela.
Tipični voki-tokiji spominjajo na telefonsko slušalko, na enem koncu je vgrajen zvočnik, na drugem pa mikrofon (v nekaterih napravah je zvočnik tudi mikrofon) in antena, nameščena na vrhu enote. Držijo se obraza za pogovor. Voki-toki je poldupleksna komunikacijska naprava. Več voki-tokijev uporablja en sam radijski kanal in naenkrat lahko oddaja samo en radio na kanalu, čeprav lahko posluša poljubno število. Oddajnik je običajno v načinu sprejema; ko uporabnik želi govoriti, mora pritisniti gumb "Pritisni in govori" (PTT), ki izklopi sprejemnik in vklopi oddajnik. Manjše različice te naprave so zelo priljubljene tudi med majhnimi otroki.
Zgodovina Namestitev sprejemnikov in oddajnikov na isti fiksni lokaciji je omogočila brezžično izmenjavo sporočil. Že leta 1907 je bil dvosmerni telegrafski promet čez Atlantski ocean komercialno dostopen. Do leta 1912 so komercialne in vojaške ladje imele oddajnike in sprejemnike, kar je omogočilo dvosmerno komunikacijo v neposredni bližini z ladjo, ki ni bila vidna s kopnega.
Prvi resnično mobilni dvosmerni radio je v Avstraliji leta 1923 razvil višji policist Frederick William Downie iz viktorijanske policije. Viktorjanska policija je prva na svetu uporabila brezžično komunikacijo v avtomobilih in s tem končala neučinkovita poročila o stanju prek javnih telefonskih govorilnic, ki so se uporabljale do takrat. Prvi sklopi so zasedli celoten zadnji sedež patruljnih vozil Lancia.
Ko je radijska oprema postala močnejša, kompaktnejša in enostavnejša za uporabo, je bila v manjša vozila nameščena dvosmerna oprema za radijsko komunikacijo. Namestitev radijske opreme v letala je skavtom omogočila, da so sproti poročali o opazovanjih, od pilota pa ni bilo potrebno, da spušča sporočila vojakom na tla spodaj ali pristaja ter da osebno poročilo.
Leta 1933 je policijska uprava Bayonne v New Jerseyju uspešno upravljala dvosmerni sistem med centralno fiksno postajo in radijskimi oddajniki, nameščenimi v policijskih avtomobilih; to je omogočilo hitro usmerjanje odziva policije v nujnih primerih. Med drugo svetovno vojno so ročne radijske oddajnike radijsko in zemeljske enote v veliki meri uporabljale tako zaveznice kot sile osi.
Zgodnje dvosmerne sheme so omogočale oddajanje samo eni postaji, medtem ko so druge poslušale, saj so bili vsi signali na isti radijski frekvenci - to se je imenovalo "simplex" način. Kode in glasovne operacije zahtevajo preprost komunikacijski protokol, ki vsem postajam omogoča sodelovanje pri uporabi ene same radijske postaje, tako da oddaje ene postaje niso motile druge. Z uporabo sprejemnikov in oddajnikov, uglašenih na različne frekvence, in reševanjem težav, ki jih prinaša delovanje sprejemnika tik ob oddajniku, je bil možen hkratni prenos in sprejem na vsakem koncu radijske povezave, v tako imenovanem načinu "full duplex".
Prvi radijski sistemi niso mogli oddajati glasu. To je zahtevalo usposabljanje operaterjev za uporabo Morsejeve kode. Na ladji radijski uradniki (včasih skrajšani na "radijski uradniki") običajno niso opravljali drugih nalog kot ravnati z radijskimi sporočili. Ko je glasovni prenos postal mogoč, namenski operaterji niso več potrebni in dvosmerna uporaba radia je postala bolj pogosta. Današnja dvosmerna mobilna radijska oprema je z vidika operativnega osebja skoraj tako preprosta za uporabo kot gospodinjski telefon, s čimer je dvosmerna komunikacija uporabno orodje v številnih osebnih, komercialnih in vojaških vlogah.
Ročni dvosmerni radijski sprejemnik je vojska razvila iz nahrbtnih radijskih sprejemnikov, ki jih je imel vojak v pehotni enoti, da je bila enota v stiku s svojimi poveljniki. Verjetno prvi lastnik patenta (patent je bil izpolnjen 20. maja 1935,[https://polona.pl/archive?uid=115804723&cid=116099488 patent number 22972, Government Patent Office - 1936) podeljen 19. marca 1936) je bil poljski inženir Henryk Magnuski, ki je kasneje od leta 1939 delal na prvem voki-tokiju Motorole (ročnem radijskem oddajniku SCR 536). Kanadski izumitelj Donald Hings je prvi ustvaril prenosni radijski signalni sistem za svojega delodajalca CM&S leta 1937. Leta 2001 je bil Hings uradno odlikovan zaradi pomena naprave za vojne. Hingsov model C-58 "Handy-Talkie" je bil v vojaški službi do leta 1942, kar je rezultat tajnih prizadevanj za raziskave in razvoj, ki so se začela leta 1940.
Alfred J. Gross, radijski inženir in eden od razvijalcev sistema Joan-Eleanor, je med leti 1938 in 1941 delal tudi na zgodnji tehnologiji, ki stoji za voki-tokijem, in je včasih zaslužen za njegovo iznajdbo.
Prvo napravo, ki je dobila široki vzdevek "voki-toki", je med drugo svetovno vojno razvila ameriška vojska, nahrbtnik Motorola SCR-300. Ustvarila ga je inženirska ekipa leta 1940 pri Galvin Manufacturing Company (predhodnica Motorole). Ekipo so sestavljali Dan Noble, ki je zasnovo zasnoval s frekvenčno modulacijo; Henryk Magnuski, ki je bil glavni RF inženir; Marion Bond; Lloyd Morris; in Bill Vogel.
Prvi ročni voki-toki je bil oddajnik AM SCR-536 iz leta 1941, ki ga je prav tako izdelala Motorola, imenovan Handie-Talkie (HT). Danes se izrazi pogosto zamenjujejo, toda prvotni voki-toki se je nanašal na zadaj nameščen model, handie-talkie pa je bila naprava, ki jo je bilo mogoče v celoti držati v roki. Obe napravi sta uporabljali vakuumske cevi in jih napajali visokonapetostni suhocelični bateriji.
Po drugi svetovni vojni je Raytheon razvil vojaško zamenjavo SCR-536, AN / PRC-6. V vezju AN / PRC-6 je bilo uporabljenih 13 vakuumskih cevi (sprejemnik in oddajnik); drugi sklop trinajstih cevi je bil dobavljen z enoto kot tekoči rezervni deli. Enota je bila tovarniško nastavljena z enim kristalom, ki ga je bilo mogoče zamenjati na drugo frekvenco na terenu z zamenjavo kristala in ponovno nastavitvijo enote. Uporabil je 24-palčno bič anteno. Na voljo je bila neobvezna slušalka, ki jo je bilo mogoče s AN-PRC-6 povezati s 5-metrskim kablom. Za nošenje in podporo med delovanjem je bil predviden nastavljiv jermen.
Sredi sedemdesetih let je ameriški mornariški korpus sprožil prizadevanja za razvoj skupinskega radia, ki bi nadomestil nezadovoljiv sprejemnik AN / PRR-9 in sprejemnik / oddajnik, nameščen na čeladi, AN / PRT-4 (oba je razvila ameriška vojska). AN / PRC-68, ki ga je leta 1976 prvič izdelal Magnavox, je bil marincem izdan v osemdesetih letih, sprejela pa ga je tudi ameriška vojska.
Okrajšava HT, ki izhaja iz blagovne znamke Motorola "Handie-Talkie", se običajno uporablja za prenosne ročne radijske sprejemnike, pri čemer se "voki-toki" pogosto uporablja kot laični izraz ali posebej za igračo. Javna varnost in komercialni uporabniki svoje ročne naprave na splošno imenujejo preprosto "radijski sprejemniki". Presežek Motorola Handie-Talkie se je takoj po drugi svetovni vojni znašel v rokah radiotelevizij.
Sodobna uporaba Voki-tokiji se pogosto uporabljajo v vseh okoljih, kjer so potrebne prenosne radijske komunikacije, vključno s podjetji, javno varnostjo, vojsko, rekreacijo na prostem in podobno, naprave pa so na voljo po številnih cenah od poceni analognih enot, ki se prodajajo kot igrače, pa do robustnih ( ti. nepremočljive ali notranje varne) analogne in digitalne enote za uporabo na čolnih ali v težki industriji. Večina držav dovoljuje prodajo voki-tokijev vsaj za podjetja, pomorske komunikacije in nekatere omejene osebne namene, kot je radio CB, ter za amaterske radijske zasnove. Voki-tokiji so zaradi vse večje uporabe miniaturizirane elektronike lahko zelo majhni, pri čemer so nekateri osebni dvosmerni UHF radijski modeli manjši od krova kart (čeprav so VHF in HF enote lahko bistveno večje zaradi potrebe po večjih antene in akumulatorji). Poleg tega, ko se stroški znižujejo, je mogoče poceni radijskim sprejemnikom dodati napredne zmogljivosti za zmanjševanje zvoka, kot sta CTCSS (analogni zvok) in DCS (digitalni zvok) (ki se pogosto prodajajo kot "kode za varovanje zasebnosti"), pa tudi glasovno kodiranje in pretakanje. Nekatere enote (zlasti amaterske HT-je) vključujejo tudi tipkovnice DTMF za daljinsko upravljanje različnih naprav, kot so repetitorji. Nekateri modeli vključujejo funkcijo VOX za prostoročno upravljanje, pa tudi možnost pritrditve zunanjih mikrofonov in zvočnikov.
Potrošna in komercialna oprema se na več načinov razlikujeta; komercialno orodje je navadno robustno, s kovinskimi ohišji in ima vanj pogosto programiranih le nekaj posebnih frekvenc (pogosto, čeprav ne vedno, z računalnikom ali drugo zunanjo programsko napravo; starejše enote lahko preprosto zamenjajo kristale), saj je določeno podjetje oz. agent javne varnosti mora pogosto upoštevati določeno frekvenco. Potrošniška oprema pa je na splošno majhna, lahka in omogoča dostop do katerega koli kanala znotraj določenega pasu, ne le do podskupine dodeljenih kanalov.
Vojska Vojaške organizacije uporabljajo ročne radijske sprejemnike za različne namene. Sodobne enote, kot je AN / PRC-148 Multiband Inter / Intra Team Radio (MBITR), lahko komunicirajo v različnih pasovih in modulacijskih shemah ter vključujejo šifrirne zmogljivosti.
Amaterski radio Voki-tokiji (znani tudi kot HT-ji ali "ročni oddajniki") se pogosto uporabljajo med radioamaterji. Medtem ko predelana komercialna oprema podjetij, kot je Motorola, ni redka, pa številna podjetja, kot so Yaesu, Icom in Kenwood, oblikujejo modele posebej za ljubiteljsko uporabo. Čeprav je površinsko podoben komercialnim in osebnim enotam (vključno s funkcijami za mešanje CTCSS in DCS, ki se uporabljajo predvsem za aktiviranje amaterskih radijskih repetitorjev), ima amaterska oprema običajno številne funkcije, ki niso običajne za drugo opremo, med drugim:
Širokopasovni sprejemniki, pogosto vključno s funkcijo radijskega optičnega bralnika, za poslušanje neamaterskih radijskih pasov. Več pasov; medtem ko nekateri delujejo samo na določenih pasovih, kot sta 2 metra ali 70 cm, drugi podpirajo več UHF in VHF amaterskih dodelitev, ki so na voljo uporabniku. Ker se amaterske dodelitve običajno ne kanalizirajo, lahko uporabnik pokliče poljubno frekvenco v pooblaščenem pasu. Več modulacijskih shem: nekaj amaterskih HT-jev lahko dovoli modulacijske načine, ki niso FM, vključno z AM, SSB in CW, in digitalnimi načini, kot sta radioteletip ali PSK31. Nekateri imajo morda vgrajene TNC-je, ki podpirajo paketni prenos radijskih podatkov brez dodatne strojne opreme.
Novejši dodatek k radioamaterski storitvi je digitalna pametna tehnologija za radioamaterstvo ali D-STAR. Ročni radijski sprejemniki s to tehnologijo imajo več naprednih funkcij, vključno z ožjo pasovno širino, hkratnim glasovnim in sporočilnim sporočilom, poročanjem o položaju GPS in radijskimi klici z usmerjenim klicnim znakom po širokem mednarodnem omrežju.
Kot smo že omenili, lahko komercialne voki-tokije včasih reprogramiramo za delovanje na amaterskih frekvencah. Amaterski radijski operaterji lahko to storijo zaradi stroškov ali zaradi domneve, da je komercialna oprema bolj trdno izdelana ali bolje zasnovana kot namensko izdelana amaterska oprema.
Osebna uporaba