Boj-Bulok (znan tudi kot Boy-Bulok, , ) je najgloblja jama v Uzbekistanu, v Srednji Aziji in tudi v vsej Aziji razen njenega zahodnega dela. Je 1517 m globoka in 18400 m dolga, njen glavni vhod pa je na nadmorski višini 2647 m. Nahaja se na robu gorskega grebena Baysun-Tau, južnega vznožja gorovja Gisar, na jugovzhodu države. Najbližja vas je Dehibolo, severovzhodno od Boysuna.
Jama je nastala v pokritem krasu, v zgornjih in srednjih jurskih apnencih, v monoklinalnih skladih, v ohranjenem krilu antiklinale. Debelina apnenčastih skladov je od 200 do 350 metrov. V nasprotju z večino kraških jam je ni naredila padavinska voda, ki bi pronicala s površja, ampak je, ker je topna kamnina prekrita z netopnimi plastmi, nastala zaradi kondenzacije. Zato je jama dolg niz zelo ozkih rovov, ki se spuščajo po vpadnem kotu skladov, in ki jih občasno prekinjajo navpična brezna. Le-ta ne presegajo 30 m globine, jama pa se konča z neprehodnim sifonom.
Ruski jamarji, predvsem iz Jekaterinburškega jamarskega društva (SGS) in Združenja uralskih jamarjev (ASU), Boj-Bulok raziskujejo od leta 1984, sodelovali pa so tudi jamarji iz Italije, Velike Britanije, Slovaške, Francije in Švice (v kronološkem vrstnem redu).
Poimenovanje Po dežju iz vhoda v jamo teče potoček, redkost na sicer zelo sušni gori, in po tem izviru je jama dobila ime. Sestavljeno je iz dveh besed: boj in bulok, kar pomeni bogat izvir v uzbeškem jeziku in v jeziku prebivalcev najbližje vasi, tadžiškem.
Zgodovina
Jamo so domačini poznali že od nekdaj, saj od vhoda teče potoček po pobočju gore. Pozimi je vas Dehibolo na nadmorski višini 1750 m, ime pomeni "najvišja vas", odrezana od sveta zaradi snega, poleti pa nekaj izvirov, ki oskrbujejo prebivalce z vodo, pogosto presahne. Aprila 1971 je Mustafo Zokirovič Holmominov (rojen leta 1917), kmet iz Dehibola odšel na 4-urno pot do jame (6 km), s svojim sinom Hudojberdijem (rojenim leta 1957) in dvema osloma. Jama mu je bila znana, že večkrat jo je obiskal. Prišla sta do vhoda in Mustafo se je odpravil globlje v jamo, da bi molil. Po približno uri plazenja je prišel do prvega brezna, kjer pa mu je ugasnila petrolejka. V temi ni našel poti nazaj proti vhodu, padel v brezno in umrl. Hudojberdi ga je čakal pred jamo še dva dni, nakar so prišli vaščani iz Dehibola in ga na silo odvlekli nazaj v vas.
Možje iz Dehibola so tisto poletje in naslednja leta še večkrat poskušali najti Mustafoja v jami, vendar brez uspeha. Njegove ostanke so odkrili šele leta 1985, med prvim speleološkim raziskovanjem jame.
Raziskovanje jame
Po odkritju Kijevske jame na planoti Kirk Tau v Uzbekistanu leta 1972, na nadmorski višini 2340 m, ki je bila potem raziskana do globine 990 m in bila v letih 1977-1978 najgloblja jama v ZSSR, so ruski speleologi iz Ekaterinburga (SGS) v poznih 1970-ih in zgodnjih 1980-ih začeli iskati nove globoke jame na širšem območju te države. Maja 1981 so odkrili jamo Zindan (pozneje preimenovano v Ural-Zenkova (Zindanska) jama, 3100 m nad morjem v grebenu Ketmen-Čapta. Njen izvir na 1300 m nadmorske višine je nakazoval možnost zelo globoke jame. Do januarja 1983 je bila dosežena njena končna globina 565 m v sifonu, preozkem za potapljače. Več odprav, ki so poleti 1983 iskale nove jame, je bilo neuspešnih, leta 1984 pa je zelo majhna odprava SGS, poslana na gorovje Hodža-Gur-Gur-Ata odkrila več obetavnih vhodov.
Med večjo odpravo leta 1985 je bila skupina petih jamarjev poslana na greben Surhan-Tau, da bi še tam našli kakšno novo jamo. Na poti so v vasi Kurganča, 1455 m nad morjem, izvedeli, da je višje na gori jama, imenuje se Boj-Bulok, v katero se je vaščan iz najvišjega naselja v Uzbekistanu, vasi Dehibolo, odpravil leta 1971 in se ni več vrnil. Sledili so strugi potoka in našli nizek vhod v jamo na nadmorski višini 2647 m. Jama se je začela s 30 metri rova, po katerem se je bilo treba plaziti, do vratu v židkem blatu, nakar se je šele bilo mogoče vzravnati. Sledil je ozek meander, ki se je počasi vzpenjal, po 600 metrih do višine 90 metrov, kjer je zavil navzdol. Na dnu 27-metrskega brezna so našli človeške ostanke. Pripadali so Mustafoju Zokiroviču Holmominovu.
Ne samo v Boj-Buloku, ampak tudi v večini drugih jam tam naokoli si sledijo zelo ozki rovi, kjer ni prostora za dva in kjer so možnosti za pomoč ali reševanje v primeru nesreče zelo skromne, kot je to v knjigi opisal Sergej Kuklev, udeleženec odprave SGS:
V naslednjih letih je bilo še več odprav: leta 1986 so jamo poglobili na 400 m, leta 1987 na 500 m in posmrtne ostanke Zokirova vrnili njegovi družini, leta 1988 je bil sifon na -600 m preplavan s potopom na vdih, zatem pa so še skalno pregrado na drugi strani toliko znižali, da je bilo nastalo jezero mogoče prebroditi, odkrili pa so tudi nov rokav, ki se je nadaljeval do -900 m. Leta 1989 je sovjetsko-italijanska odprava dosegla končni sifon na -1158 m in se uspela povzpeti do točke v jami 156 m nad vhodom, kar je dalo skupno globino 1310 m. Leta 1990 je sovjetsko-angleški odpravi uspelo razširiti nov rov v jami navzgor, na +222 m (skupna globina 1376 m). Kot je razvidno iz zgornjega prereza jame, se je to mednarodno sodelovanje odrazilo v poimenovanju treh večjih jamskih delov: Italijanskega, Angleškega in Ruskega rova.
Leta 1991 so okrili spodnje etaže Novega dela jame, leta 1992 pa so preplezali še večji kamin, na +257 m, kar je dalo končno globino jame 1415 m. Leta 1995 je bil prekopan večji podor v jami, leta 1998 pa sta bila potopa v sifonu na -560 m in v izviru Holtan-Čašma, kamor teče voda s končnega sifona v jami; oba sta se končala brez uspeha. Izvir se nahaja 130 m pod končnim jamskim sifonom, vodoravna razdalja pa je 7 km, zato so vmesni rovi najverjetneje potopljeni. Pretresi v naslednjih letih, ki so sledili razpadu Sovjetske zveze, niso bili naklonjeni jamskim odpravam, in so se jamarji SGS v Uzbekistan vrnili šele leta 2007, v Boj-Bulok, odprave pa so sledile potem skoraj vsako leto. Odkrili in raziskali so več novih rovov, globina jame pa se ni več spremenila. Potapljanje v izviru Holtan-Čašma se je nadaljevalo v letih 2014, 2015 in 2016, ko so potapljači prodrli 170 m daleč in 18 m globoko do večjega prostora lečaste oblike z ozkimi špranjami v dnu, ki pa so bile preozke, da bi se dalo priti skoznje.
Med odpravo SGS in ASU leta 2021, v kateri sta sodelovala tudi dva slovenska jamarja, je raziskovalna skupina izmerila navzgor segajoče rove v Novem rokavu jame, raziskane leta 2016. Meritve so pokazale, da se najvišja dosežena točka, kjer se rov zoži v še neprehodno odprtino z močnim prepihom, nahaja 272 m nad vhodom. Amplituda Boybuloqa se je spremenila s 1415 m, doseženih leta 1992, na 1430 m, dolžina jame pa se je povečala na 15212 m.
Avgusta 2022 je bila 20-članska ruska odprava Boj-Bulok 2022, ponovno v okviru Jamarskega društva Ekaterinburg in Združenja uralskih jamarjev, pod vodstvom Vadima Loginova. Delali so le v Boj-Buloku. Tabor so tokrat postavili 2770 m nad morjem, 120 m nad vhodom jamo. Cilj je bil en sam - raziskati vse možnosti povezave jame z Višnjevskim. Bile so štiri delovne skupine. Dvočlanska potapljaška skupina je raziskala tri sifone. Dva sta bila preozka, tretjega je eden od obeh potapljačev uspešno preplaval. Gorvodno je sledil velik rov, raziskal ga je nekaj deset metrov daleč in se vrnil, za naprej ni imel niti znanja niti opreme. Izvidniška skupina, tudi dvočlanska, je pregledala stranske rove in meandre v bližini. Našla sta več manjših rovov, vsi so se končali z neprehodnimi ožinami. Prepiha v smeri jame Višnjevskega nista našla. Plezalna skupina, spet iz dveh, je raziskovala zgornja nadstropja jame. Odkrili so več zank, kamin, ki vodi v vodoravni rov,ta pa se konča z breznom, ki pripelje v že znani del jame. Na koncu odprave sta se ekspedicije so se povzpela na vrh 170 metrov visokega, precej širokega kamina, ki se je nadaljeval z rovom. Ta naj bi vodil v smeri Višnjevskega. Zaradi pomanjkanja časa sta se vrnila. Štiričlanska kopaška ekipa je širila ožino v predvideni smeri k Višnjevskemu. Napredovali so okoli 20 metrov, prepiha spet ni bilo. Globina jame se ni spremenila, raziskanih je bilo okoli 1 km novih rovov, merili jih niso.
Leta 2023, spet avgusta je bila velika, 33-članska odprava, ruska s po enim udeležencem iz Tajvana in iz Češke, v enakem aranžmaju kot leta 2022. Delali so v obeh jamah, v Boj-Buloku in v Višnjevskem. V Boj-Buloku je kopaška skupina na mestu, najbližjem Višnjevskemu, napredovala za 20 metrov, prepiha tudi na tej strani ni bilo. Plezalna skupina je šla po rovih in kaminih v smeri Višnjevskega. Odkrili so več novih galerij, na vrhu 170-metrskega kamina je šel rov še 666 metrov naprej in se končal s podorom. Vzorce kapnikov so nabrali v jami Lunnaja (Lunina jama), ki teče nad rovi Višnjevskega), za analizo na Oddelku za geoznanosti Tajvanske narodne univerze v Tajpeju. Na vrhu Boj-Buloka, v rovu 270 m nad vhodom v jamo, so postavili podzemni tabor, iz katerega je majhna skupina širila ozek prehod na najvišji točki jame, z zelo močnim prepihom. Prišli so 4 metre naprej. Druga skupina, dvočlanska, je delala iz Tabora Nič (ker je na približno isti nadmorski višini kot vhod v jamo). Preplezala sta nekaj stopenj in kaminov ter na vrhu enega odkrila ozek rov, ki se je nadaljeval navzgor v smeri vrha grebena Čulbair, proti steni na njegovi vzhodni strani. Prehodila sta poldrugi kilometer in del rova tudi izmerila. Zadnji dan odprave sta izmerila nadmorsko višino zadnje dosežene točke z višinomerom in znatno povečala amplitudo jame. Rov se nadaljuje, vendar sta se morala zaradi pomanjkanja časa vrniti. Boj-Bulok je dosegel novo globino 1517 metrov in dolžino 18,4 km.
Jama Višnjevskega
2015 V letu smrti Aleksandra Sergejeviča Višnjevskega, vodje odprav SGS v Boj-Bulok v letih 1988 - 1992 in 1995 - 2008, je skupina sedmih jamarjev SGS in ASU pod vodstvom Vasilija Samsonova iz Orenburga sistematično prečesala 3 km dolg odsek 150-200 m visoke stene, ki tvori rob grebena nad Boj-Bulokom. Našli so več možnih vhodov v jame, vsi so bili 30-50 m pod robom stene. Najbolj obetaven pa je bil tisti z oznako ČB-15 (Čulbair 15) in s koordinatama . Vhod je 8 m visok spodmol na nadmorski višini 3522 m, 25 m pod vrhom grebena, dostop je možen le s spustom po vrvi. Vhodu je sledil niz manjših brezen, povezanih z ozkimi meandri. 400 metrov daleč in 70 metrov globoko so se ustavili pri zelo ozki pasaži z močnim prepihom. Po štirih urah dela so jo prebili. Za pasažo se je odprlo večje brezno, ki so ga pustili za prihodnjič.
2016 V jami je delala skupina sedmih, štirih Rusov in treh Italijanov (speleo klub La Venta) iz odprave Bajsun-Tau 2016. Zaradi dolge poti iz baznega tabora (3 ure) do jame so del tabora premaknili na vrh grebena. Tam so se pojavile težave, ker ni bilo v bližini nobenega izvira, zaradi močnega vetra in zelo nizkih nočnih temperatur. Razširili so zadnjo pasažo iz leta 2015, sestopili 15 m v dvorano "Kune", ki se je nadaljevala z zelo ozkim, ponekod pa precej visokim meandrom (3-30 m). Za njim je bil poševen, zelo spolzek meander. Končal se je s 40-metrskim breznom, 4-5 ur od vhoda, na dnu katerega je bil pozneje postavljen tabor -168. Sledili so prepihu in se po vrsti ozkih pasaž, navpičnih in vodoravnih, ki jih je bilo treba širiti, spustili v nekoliko širši meander s potočkom na dnu. Po 300 m je sledilo 12 m globoko brezno, meander na dnu pa je pripeljal do širšega in višjega meandra z večjim vodnim tokom. Končal se je z ozko pasažo, ki so jo prebili in prišli do 8 m brezna, kjer se je bilo zaradi pomanjkanja časa treba obrniti. Izmerjeni del jame so poglobili na 234 m in podaljšali na 1089 m, več stranskih rovov je ostalo še nepregledanih. Meritve so pokazale, da se jama, ki so jo preimenovali v Jamo Višnjevskega, ves čas spušča proti Boj-Buloku.