Pripórnik, tudi frikatív, spiránt,Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 203. je v jezikoslovju nezvočnik, pri katerem gre zračni tok pri izgovoru skozi priporo govorne cevi.Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 4. 2021.
V slovenščini so priporniki nezveneči nezvočniki f, s, š, h in zveneča nezvočnika z, ž: Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. f – pri izgovoru se spodnja ustnica približa robu zgornjih sekalcev (zobnoustnični pripornik) s – prednja jezična ploskev se približa vencu dlesni (zobni pripornik, sičnik) š – srednja jezična ploskev je pomaknjena bolj nazaj, tako da med jezikom in sekalci nastane odzvočni prostor, v katerem se tvori značilen šum (zadlesnični pripornik, šumevec) h – pripora se naredi z zadnjo jezično ploskvijo oproti mehkemu nebu (mehkonebni pripornik) z – prednja jezična ploskev se približa vencu dlesni (zobni pripornik) ž – srednja jezična ploskev je pomaknjena bolj nazaj, tako da med jezikom in sekalci nastane odzvočni prostor, v katerem se tvori značilen šum (zadlesnični pripornik, šumevec)
Sklici
Kategorija:Glasoslovje Kategorija:Nezvočniki