sličica|282x282_pik|Rušenje katedrale Kristusa Odrešenika v Moskvi 5. decembra 1931 na ukaz Josifa Stalina Skozi zgodovino Sovjetske zveze (1917–1991) so bila obdobja, ko so sovjetske komunistične oblasti brutalno zatirale in preganjale različne oblike cerkve in vere v različnem obsegu, odvisno od državnih interesov. Sovjetska marksistično-leninistična politika je dosledno zagovarjala nadzor, zatiranje in nazadnje odpravo verskih prepričanj ter aktivno spodbujala širjenje marksistično-leninističnega ateizma v Sovjetski zvezi, vendar večina religij nikoli ni bila uradno prepovedana.

Država se je zavzemala za uničenje vere in za dosego tega cilja je uradno obsodila verska prepričanja kot vraževerna in zaostala.Froese, Paul. "'I am an atheist and a Muslim': Islam, communism, and ideological competition." Journal of Church and State 47.3 (2005) Sovjetska komunistična partija je uničevala cerkve, sinagoge,Г. М. Ронкин. Синагоги мира. — М. «Поматур» 2005 samostane in mošeje, nadlegovala, zapirala in pobijala je verske voditelje, šole in medije pa je preplavila s protiverskimi nauki ter uvedla sistem prepričanj, imenovanih »militantni ateizem«, s svojimi rituali, obljubami in preganjalci.Paul Froese. Forced Secularization in Soviet Russia: Why an Atheistic Monopoly Failed. Journal for the Scientific Study of Religion, Vol. 43, No. 1 (Mar., 2004), pp. 35-50Haskins, Ekaterina V. "Russia's postcommunist past: the Cathedral of Christ the Savior and the reimagining of national identity." History and Memory: Studies in Representation of the Past 21.1 (2009) Po nekaterih virih naj bi bilo skupno število krščanskih žrtev v času sovjetskega komunističnega režima okoli 12 do 20 milijonov. Med leti 1937 in 1941 je bilo ubitih najmanj 106.300 ruskih bogoslovcev. Verska prepričanja in običaji so obstali pri večini prebivalstva, ne le na zasebnem področju, temveč tudi v razpršenih javnih prostorih, ki jim je država priznala, da ji ni uspela tako spreobrnitev kot tudi odstranitev politične nevarnosti v državni kulturni vojni.

Uradno sovjetsko stališče levo|sličica|294x294_pik|Sovjetsko komunistično preganjanje religije je prvi uvedel Vladimir Lenin, ko je v svojih govorih izjavil, da religija predstavlja opij ljudstva, češ da ljudem jemlje človeško sposobnost Sovjetski režim je že od svojega nastanka sovražil cerkev in je zanj predstavljala enega največjih sovražnikov, zato se je sovjetski režim navidezno zavezal popolnemu uničenju verskih institucij in idej.John Anderson. The Council for Religious Affairs and the Shaping of Soviet Religious Policy. Soviet Studies, Vol. 43, No. 4 (1991), str. 689-710 Komunistična ideologija ni mogla soobstajati niti z neprekinjenim vplivom religije in obstojem Cerkve kot ločene inštitucije. Vladimir Lenin je kasneje zahteval »da komunistična propaganda uporabi militantnost proti vsem idealizmom in religiji.« Iz tega se je kasneje razvil militantni ateizem. "Militantni" je označevalo brezkompromisen odnos do vere in prizadevanje, da bi vera osvojila srca vernikov in misli iz lažne filozofije. Militantni ateizem je postal osrednji del ideologije Komunistične partije Sovjetske zveze in visoko zavezujoči standard vseh sovjetskih voditeljev. Prepričani ateisti so veljali za bolj politično spretne in krepostne posameznike.Ideology and Atheism in the Soviet Union; William van den Bercken; Mouton de Gruyter (1989); Str. 121-124

Država je ateizem uveljavila kot edino znanstveno resnico.Daniel Peris, Storming the Heavens: The Soviet League of the Militant Godless, Cornell University Press 1998 Antireligioznik (The Antireligious, 1926-41), Derevenskii Bezbozhnik (The Godless Peasant, 1928-1932), and Yunye Bezbozhniki (The Young Godless, 1931-1933).History of the Orthodox Church in the History of Russian Dimitry Pospielovsky 1998 St Vladimir's Press str. 291A History of Marxist-Leninist Atheism and Soviet Antireligious Policies, Dimitry Pospielovsky Palgrave Macmillan (December, 1987) Sovjetske oblasti so do leta 1936 prepovedale kritiko ateizma in agnosticizma ali državne verske politike; takšna kritika bi lahko povzročila prisilno upokojitev.John Anderson, Religion, State and Politics in the Soviet Union and Successor States, Cambridge University Press, 1994, str. 9Dimitry V. Pospielovsky. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, vol 1: A History of Marxist-Leninist Atheism and Soviet Anti-Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987). str. 84.Prot. Dimitri Konstantinov, Gonimaia Tserkov' (New York:Vseslavianskoe izdatel'stvo, 1967) str. 286-7, and (London:Macmillan, 1969) poglavji 4 in 5

Sovjetska zakonodaja uradno ni nikoli prepovedala uveljavljanja verskih stališč, pravico do verskega prepričanja so nudile tudi vse 3 različne sovjetske ustave. Ker pa je marksistična ideologija, kot so jo razlagali LeninVladimir Iljič Lenin, The Attitude of the Workers' Party to Religion. Proletary, Št. 45, 13. maj (26), 1909. Dostopno na: http://www.marxists.org/archive/lenin/works/1909/may/13.htm in njegovi nasledniki, vero obravnavala kot oviro pri izgradnji komunistične družbe, je postal konec vseh religij (in nadomestitev z ateizmomJohn Anderson, Religion, State and Politics in the Soviet Union and Successor States, Cambridge University Press, 1994, str. 3) temeljni ideološki cilj sovjetske države. Uradno preganjanje vere je potekalo s številnimi pravnimi ukrepi, ki so bili zasnovani tako, da so ovirali izvajanje verskih dejavnosti in podpirali protireligiozno propagando in izobraževanja. V praksi si je država prizadevala nadzorovati tudi dejavnosti verskih organov in se vmešavati v njihove notranje zadeve, s končnim ciljem, da bi izginili.

Komunistična partija je pogosto zavračala načelo obravnavanja vseh verskih vernikov kot javnih sovražnikov, deloma zaradi pragmatičnih premislekov (glede na veliko število ljudi, ki so se držali določene vere), deloma pa zaradi prepričanja, da je veliko število vernikov. Med njimi je bilo veliko zvestih sovjetskih državljanov, ki so jih oblasti skušale prepričati, naj postanejo ateisti, preden so jih neposredno versko napadle.

Verniki so bili vedno podvrženi protiverski propagandi in zakonodaji, ki je omejevala njihovo versko ravnanje. V sovjetski družbi so pogosto trpeli omejitve. Sovjetska komunistična država je upeljala več omejevalnih ukrepov, vendar so bili verniki redko podvrženi uradni aretaciji, zaporu ali usmrtitvi zgolj zaradi njihovega verskega prepričanja. Namesto tega so metode preganjanja predstavljale reakcijo na dojemanje (resničnega ali namišljenega) njihovega upora proti širši protiverski kampanji države.Dimitry V. Pospielovsky. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, vol 1: A History of Marxist-Leninist Atheism and Soviet Anti-Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987)

Gonjo so sovjetske oblasti oblikovale z namenom razširjanja ateizma in nasilnih dejanj ter taktike terorja, ter se pri tem sklicevale na zaznan domnevni upor proti državi države, katerega cilj v širši shemi ni bil zgolj zatreti nasprotovanja, temveč tudi uveljaviti ateizem.

Sovjetska taktika Taktika se je z leti spreminjala in je bila v različnih obdobjih milejša ali ostrejša. Nekatere skupne lastnosti taktik so vključevale odvzem cerkvene lastnine, posmehovanje veri, nadlegovanje vernikov in razširjanje ateistične propagande v šolah. Dejanja proti določenim religijam so določali državni interesi, večina organiziranih religij ni bila nikoli prepovedana.

Nekatera dejanja zoper pravoslavne duhovnike in vernike so vključevala mučenje, usmrtitev ali pošiljanje v zaporniška ali delovna taborišča in psihiatrične bolnišnice.Father Arseny 1893-1973 Priest, Prisoner, Spiritual Father. Introduction pg. vi - 1. St Vladimir's Seminary Press L.Alexeeva, History of dissident movement in the USSR, Memorial society, in RussianThe Washington Post Anti-Communist Priest Gheorghe Calciu-Dumitreasa By Patricia Sullivan Washington Post Staff Writer Sunday, November 26, 2006; Page C09 https://www.washingtonpost.com/wp-dyn/content/article/2006/11/25/AR2006112500783.html Mnogi pravoslavci (skupaj z ljudmi drugih veroizpovedi) so bili tudi podvrženi psihološkemu kaznovanju ali mučenju in eksperimentiranju z nadzorom uma, da bi jih prisilili v odrekanje svoje veroizpovedi.Adrian Cioroianu, Pe umerii lui Marx. O introducere în istoria comunismului românesc ("On the Shoulders of Marx. An Incursion into the History of Romanian Communism"), Editura Curtea Veche, Bukarešta, 2005 V prvih petih letih sovjetske oblasti so boljševiki usmrtili 28 ruskih pravoslavnih škofov in več kot 1200 ruskih pravoslavnih duhovnikov. Mnogi drugi so bili zaprti ali izgnani.

V Sovjetski zvezi je poleg metodičnega zapiranja in uničenja cerkva, dobrodelno in socialno delo, ki so ga prej opravljale cerkvene oblasti, prevzela država. Tako kot vsa zasebna lastnina je bila tudi cerkvena lastnina zaplenjena in dana v javno last. Maloštevilni bogoslužni prostori, ki so bili še vedno v lasti cerkve, so bili po zakonu obravnavani kot državna last, ki ga je vlada cerkvi dovolila uporabljati.

V obdobju po drugi svetovni vojni so bili protestanti (baptisti, binkoštni, adventisti itd.) prisilno poslani v psihiatrične bolnišnice ali pa so jim sodili in jih zaprli (pogosto zaradi zavrnitve vojaške službe). Nekaterim so bile na silo odvzete starševske pravice.

Protiverska kampanja 1917–1921 sličica|350x350px|Duhovniki pri opravljanju prisilnega dela, slika avtorja Ivana Vladimirova Avgusta 1917 je z razpadom carske vlade svet Ruske pravoslavne Cerkve ponovno ustanovil patriarhat in za patriarha izvolil metropolita Tihona.Lev Regelson. TRAGEDY OF THE RUSSIAN CHURCH. 1917-1953. Logos. 1991. http://regels.org/Tragedy-of-Russian-Church.htm

Novembra 1917, nekaj tednov po oktobrski revoluciji, je bil ustanovljen Ljudski komisariat za razsvetljenstvo, ki je mesec dni kasneje ustanovil Vseslovansko zvezo učiteljev-internacionalistov z namenom odstranitve verskega pouka iz šolskih programov. Za okrepitev protiverske propagande v šolskem sistemu je bila novembra 1920 ustanovljena Glavna uprava za politično razsvetljenje ().Dimitry V. Pospielovsky. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, vol 1: A History of Marxist-Leninist Atheism and Soviet Anti-Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987) str. 29

Leninov odlok o ločitvi cerkve od države v začetku leta 1918 je nekdanji uradni Cerkvi odvzel status pravne osebe, pravico do lastništva in poučevanja vere v državnih in zasebnih šolah ali v kateri koli skupini mladoletnikov."Soviet repression of the Ukrainian Catholic Church." Department of State Bulletin 87 (1987) Odlok je odpravil cerkvene privilegije in s tem končal zavezništvo med cerkvijo in državo. Duhovniki so odkrito napadli odlok, vodstvo Cerkve je vernikom izdalo apel za zavračanje odloka.Barmenkov, A, Freedom of Conscience in the USSR, Progress Publishers, 1983

Poleg tega je odlok »O ločitvi Cerkve od države in šole od Cerkve« določal tudi odnose med Cerkvijo in šolskim sistemom. O poučevanju religije je dejal: »Poučevanje religioznih doktrin v državnih in javnih, kot tudi zasebnih izobraževalnih ustanovah, ni dovoljeno. Državljani se lahko o religiji poučujejo zasebno.«