Dariénska vrzel (špansko Tapón del Darién, lit. Darién plug) je geografska regija med severno in južnoameriško celino v Srednji Ameriki, sestavljena iz velikega razvodja, gozdov in gora v panamski provinci Darién in severnem delu kolumbijskega departmaja Chocó.
Panameriška cesta ima ustrezno vrzel 106 km med Turbo v Kolumbiji in Yavizo v Panami. Gradnja cest na tem območju je draga in škodljiva za okolje. Politično soglasje v prid gradnji cest je zastalo, potem ko je prvi poskus v zgodnjih 1970-ih propadel, nadaljeval pa se je leta 1992, ko so ga zaustavili resni okoljski problemi, do danes pa ni pozivov za njegovo dokončanje. Predlagana je trajektna povezava okoli nje.
Dariénska vrzel je bila v preteklosti izziv za popotnika, ki je iskal pustolovščino.name=Wood> Dokončanje ceste Chepo–Yaviza leta 2008 je precej olajšala tranzit. Lahko se odpravi po asfaltirani cesti in z rednim avtobusom do Yaviza, znotraj nekdanje veliko večje Dariénske vrzeli.
Leta 2021 se kar 1000 migrantov na dan, večinoma Haitijcev, odpravi proti severu čez zdaj manjšo Dariénsko vrzel v smeri Združenih držav. Od Capurgane v Kolumbiji do Yaviza v Panami je približno 60 milj. Do panamske meje je označena pot in moških, ki so pripravljeni služiti kot vodniki ali čuvaji, ne manjka. Od leta 2021 so glavna industrija v Capurgani migranti: oskrbujejo jih, jih usmerjajo ter začasno nastanijo in hranijo.
Gre za strm, blaten, nevaren in neprijeten pohod, prečkanje rek brez mostov, z veliko žrtvami, pa tudi ropi in posilstvi. Je ena najbolj deževnih lokacij na planetu. Leta 2017 je Leonard Wood ugotovil, da je to »eden najbolj brutalnih prehodov v džungli, ki parajo kožo, pljuča, kar sem jih kdaj preživel«. Vse kamere in druga oprema, ki jo je nosila njegova skupina, so bile uničene. Ni na voljo nobene policijske ali zdravstvene podpore, niti ni nikogar, ki bi pokopal trupla. Panamska stran je varnejša, saj je Panama ustvarila posebno mejno policijo SENAFRONT (Servicio Nacional de Fronteras - Nacionalna mejna služba). Panami se zdi, da je število migrantov ogromno, saj presegajo njihove vire, s katerimi se lahko spopadejo in več, kot bi Kostarika priznala. Panama nekaj migrante preganja nazaj v Kolumbijo.
Na geografskem območju Dariénske vrzeli na kolumbijski strani prevladuje predvsem delta reke Atrato, ki ustvarja ravno močvirje, široko vsaj 80 km. Območje Serranía del Baudó se razteza vzdolž pacifiške obale Kolumbije do Paname. Panamska stran je v ostrem nasprotju gorati deževni gozd s terenom, ki sega od 60 m na dnu doline do 1845 m na najvišjem vrhu (Cerro Tacarcuna, v Serranía del Darién).
Dariénska vrzel je dom ljudstev Chocó (Embera-Wounaan) in Guna (kot tudi Cueva pred 16. stoletjem). Potovanje se pogosto izvaja s specializiranimi kanuji (piraguas). Na panamski strani je La Palma, kulturno središče območja, glavno mesto province. Druga populacijska središča sta Yaviza in El Real. Dariénska vrzel je imela leta 1995 poročano 8000 prebivalcev med petimi plemeni. Koruza, manioka, banane za kuhanje in banane so osnovni pridelki na lokalnih kmetijah.
Panameriška cesta
Panameriška cesta je sistem cest, dolg približno 30.000 km, ki prečka celotno Severno, Srednjo in Južno Ameriko, z edino izjemo Dariénske vrzeli. Na južnoameriški strani se cesta konča pri Turbo, Kolumbija, blizu 8°6′N 76°40′W. Na panamski strani je cestna postaja mesto Yaviza na 8°9′N 77°41′W. Panameriška cesta je med Panamo in Kolumbijo prekinjena s 106 km odsekom močvirja in gora, znanim kot Dariénska vrzel.
Desetletja so bila vložena prizadevanja za odpravo tega manjkajočega člena na Panameriški cesti. Načrtovanje se je začelo leta 1971 s pomočjo ameriškega financiranja, vendar je bilo ustavljeno leta 1974, potem ko so pomisleki izrazili okoljevarstveniki. Ameriško ministrstvo za kmetijstvo je leta 1978 dodatno blokiralo podporo ZDA zaradi njegove želje po zaustavitvi širjenja slinavke in parkljevke. Leta 1992 so se začeli drugi napori za izgradnjo ceste, vendar je do leta 1994 agencija Združenih narodov poročala, da bi cesta in kasnejši razvoj povzročila veliko okoljsko škodo. Navedeni razlogi vključujejo dokaze, da je Dariénska vrzel preprečila širjenje obolelega goveda v Srednjo in Severno Ameriko, kjer slinavke in parkljevke ni bilo opaziti od leta 1954, in vsaj od 1970-ih je to pomemben dejavnik pri preprečevanju cestne povezava skozi Dariénsko vrzel. Chocó in Guna sta med petimi plemeni, ki jih sestavlja 8000 ljudi, ki so izrazili zaskrbljenost, da bi cesta povzročila morebitno erozijo njihovih kultur z uničenjem njihovih virov hrane.
Mnogi ljudje, vključno z lokalnim avtohtonim prebivalstvom, skupinami in vladami, nasprotujejo dokončanju dela ceste skozi Darién. Razlogi za nasprotovanje vključujejo zaščito deževnega gozda, zajezitev širjenja tropskih bolezni, zaščito preživetja avtohtonih ljudstev na tem območju, preprečevanje trgovine z drogami in z njo povezanega nasilja ter preprečevanje vstopa slinavke in parkljevke v Severno Ameriko. Podaljšanje ceste do Yavize je v desetletju povzročilo močno krčenje gozdov ob cesti.
Alternativa cesti bi bila rečna trajektna povezava med Turbom ali Necoclí v Kolumbiji in eno od več lokacij vzdolž panamske karibske obale. »Trenutno je to dobra možnost« je leta 1995 dejal Juan Pablo Ruiz; bil je direktor Ecofondo, druge kolumbijske okoljske organizacije. »Vidimo, kako je bila Anglija že leta povezana z Evropo s trajektom«. Do leta 2021 ni bilo nič iz te ideje.
Druga ideja je uporaba kombinacije mostov in predorov, da bi se izognili okoljsko občutljivim regijam. To je futuristični koncept, ne načrt.
Zgodovina Predkolumbovsko obdobje
Arheološkemu znanju tega območja je bilo posvečeno relativno malo pozornosti v primerjavi s sosedi na severu in jugu, kljub dejstvu, da so se znanstveniki, kot so Max Uhle, William Henry Holmes, C. V. Hartman in George Grant MacCurdy v začetku 20. stoletja, lotili študij arheološka najdišča in zbirke, ki so jih z nadaljnjimi raziskavami dopolnjevali Samuel Kirkland Lothrop, John Alden Mason, Doris Zemurray Stone, William Duncan Strong, Gordon Willey in drugi. Eden od razlogov za relativno pomanjkanje pozornosti je pomanjkanje raziskav s strani samih domačinov v zvezi s tem. Obstaja veliko lokacij z impresivnimi nasipi, trgi, tlakovanimi cestami, kamnitimi skulpturami in artefakti iz njih, žad, zlato in predmeti iz keramike.
Ljudstvo Guna je v času španskega osvajanja živelo na območju današnje Severne Kolumbije in province Darién v Panami, nato pa so se začeli seliti na zahod zaradi spora s španskimi in drugimi staroselskimi skupinami. Stoletja pred osvojitvijo so Guni prispeli v Južno Ameriko kot del selitve Čibčev, ki so se preselili na vzhod iz Srednje Amerike. V času španske invazije so živeli v regiji Uraba blizu meja današnje Antioquie in Caldasa. Sami Guna pripisujejo svoje številne migracije konfliktom z drugimi poglavarstvi in njihovo selitev na bližnje otoke, da bi se izognili populaciji komarjev na celini.
Evropska naselitev
Vasco Núñez de Balboa in Alonso de Ojeda sta obalo Kolumbije raziskovala v letih 1500 in 1501. Največ časa sta preživela v zalivu Urabá, kjer sta navezala stik z Gunami. Regionalna meja je bila prvotno ustanovljena leta 1508 po kraljevem odloku za ločitev kolonialnih guvernerjev Castilla de Oro in Nueva Andalucía, pri čemer je bila reka Atrato meja med obema guvernerjema.Berrio-Lemm, Vladimir. A short survey of public international law: Limits of Costa Rica and Panama. Page 47. Lottery # 420 Cultural Magazine. September–October 1998
Balboa je za "Južno morje" slišal od domačinov med plovbo ob karibski obali. 25. septembra 1513 je videl Pacifik.
Leta 1519 je bilo ustanovljeno mesto Panamá blizu majhnega avtohtonega naselja na pacifiški obali. Po odkritju Peruja se je kasneje razvilo v pomembno pretovorno pristanišče in tudi upravno središče.
Leta 1671 je valižanski pirat Henry Morgan prečkal Panamsko ožino karibske strani in uničil mesto; mesto so pozneje preselili nekaj kilometrov proti zahodu na majhen polotok. Ruševine starega mestnega jedra Panamá Viejo so ohranjene in so bile leta 1997 razglašene za Unescovo svetovno dediščino.
Srebro in zlato iz podkraljestva Peru so po kopnem prepeljali s španskim srebrnim vlakom v Porto Bello, kjer so jih od leta 1707 španske flote zakladov pošiljale v Seviljo in Cádiz. Lionel Wafer je štiri leta med letoma 1680 in 1684 preživel med Gunami.
Leta 1698 je Škotska skušala vzpostaviti naselbino prek Darienske ožine kot del svojega edinega velikega poskusa kolonializma. Prva odprava petih ladij (Saint Andrew, Caledonia, Unicorn, Dolphin in Endeavour) je odplula iz Leitha 14. julija 1698 z okoli 1200 ljudmi na krovu. Njihov ukaz je bil, da »nadaljujejo do Darienskega zaliva in naredijo otok, imenovan Zlati otok ... nekaj milj do ustja velike reke Darien ... in tam naredijo naselje na celini«. Potem ko je pristala na Madeiri in Zahodni Indiji, je flota 2. novembra pristala ob obali Dariena. Naseljenci so svoj novi dom krstili "Nova Kaledonija".
Cilj je bil, da bi kolonija imela kopno pot, ki bi povezovala Tihi in Atlantski ocean. Od ustanovitve so bile podane trditve, da je podjetje obremenjevalo slabo načrtovanje in oskrbo, razdeljeno vodstvo, slaba izbira trgovskega blaga, uničujoče epidemije bolezni, poročali o poskusih Vzhodnoindijske družbe, da bi ga oslabili in neuspehu predvideti vojaški odgovor španskega cesarstva. Končno je bila zapuščen marca 1700 po obleganju španskih sil, ki so tudi blokirale pristanišče.
Ker je bila Škotska odprava podprta s približno 20 % vsega denarja, ki je krožil na Škotskem, je bila zaradi neuspeha Škotska v precejšnjem finančnem propadu; pravzaprav so bile angleške finančne spodbude dejavnik pri prepričevanju tistih na oblasti, da podprejo akte Unije iz leta 1707. V skladu s tem argumentom je škotski establišment (aristokracija in trgovske elite) menil, da bi bila njihova najboljša možnost, da postanejo del velike sile, deliti koristi angleške mednarodne trgovine in rasti angleških čezmorskih posesti, tako da bo njena prihodnost morala ležati v enotnosti z Anglijo. Poleg tega so škotski plemiči zaradi fiaska v Darienu skoraj bankrotirali.
Osamosvojitev Paname
Večina Paname je bila del Kolumbije, dokler ni leta 1903 razglasila svojo neodvisnost, s spodbujanjem in podporo Združenih držav. Geografija Dariéna, skozi katero nobena vojska ni mogla marširati, je otežila obrambo in nadzor njegovega Departamento Panamá.
Trenutna meja je urejena s pogodbo Victoria-Velez, ki jo je v Bogoti 20. avgusta 1924 podpisal panamski zunanji minister Nicolas Victoria in za Kolumbijo Jorge Velez. Ta pogodba je uradno registrirana v registru št. 814 Pogodbe Društva narodov 17. avgusta 1925; omenjena meja je temeljila na istem kolumbijskem zakonu z dne 9. junija 1855.
Naravni viri
V Dariénski vrzeli obstajata dva glavna narodna parka: narodni park Darién v Panami in Narodni naravni park Los Katíos v Kolumbiji. Gozdovi Dariénske vrzeli so bili obsežno pokriti s cedrelo (razne vrste cedre) in centralnoameriškim mahagonijem (Swietenia macrophylla), dokler sekači niso odstranili veliko teh dreves.
Narodni park Darién v Panami, največji narodni park v Srednji Ameriki, pokriva približno 5790 km2 zemlje in je bil ustanovljen leta 1980. Lastnina vključuje del pacifiške obale in skoraj celotno mejo s sosednjo Kolumbijo.
Let 201 družbe Copa Airlines 6. junija 1992 je letalo Copa Airlines na letu 201, reaktivno letalo Boeing 737, ki je pokrivalo let med mestom Panama in Calijem v Kolumbiji, strmoglavilo v Dariénski vrzeli, pri čemer je umrlo vseh 47 ljudi na krovu.
Avanturisti
Potovanje med celinami skozi Dariénsko vrzel je že dolgo izziv za pustolovske popotnike.
Vrzel se lahko prevozi s terenskimi vozili. Prva postkolonialna odprava na Darién je bila Marsh Darien Expedition v letih 1924–25, ki jo je podprlo več glavnih sponzorjev, vključno z inštitutom Smithsonian.