Afriški volk (znanstveno ime Canis lupaster) je predstavnik družine psov, ki izvira iz Severne in Zahodne Afrike, Sahela, severovzhodne Afrike in Afriškega roga. Na Rdečem seznamu IUCN je naveden kot najmanj ogrožena vrsta. V gorovju Atlas so ga opazili na nadmorski višini do 1800 m. Predvsem je plenilec, ki cilja na nevretenčarje in sesalce, velike kot gazele, čeprav včasih napadejo tudi večje živali. Njegova prehrana vključuje tudi živalska trupla, človeške odpadke in sadje. Afriški volk je monogamna in teritorialna vrsta; potomci ostanejo v družini, da pomagajo pri vzgoji mlajših mladičev svojih staršev.
Prej je bil razvrščen kot afriška različica zlatega šakala (Canis aureus), pri čemer je bila takrat znana vsaj ena podvrsta (C. a. lupaster) razvrščena kot volk. Leta 2015 je serija analiz mitohondrijske DNK in jedrnega genoma te vrste pokazala, da se v resnici razlikuje od zlatega šakala in je tesneje povezan s sivim volkom in kojotom (Canis latrans). Kljub temu je še vedno dovolj blizu zlatemu šakalu za proizvodnjo hibridnih potomcev, kot kažejo genetski testi na šakalih v Izraelu in poskus križanja v ujetništvu v 19. stoletju. Nadaljnje študije so pokazale, da je potomec gensko pomešanega canida 72 % prednikov sivega volka (Canis lupus) in 28 % etiopskega volka (Canis simensis).
V nekaterih afriških kulturah ima pomembno vlogo; v severnoafriški folklori ga obravnavajo kot nezanesljivo žival, katere dele telesa je mogoče uporabiti v medicinske ali ritualne namene, medtem ko je v senegalski religiji Serer zelo cenjen kot prvo bitje, ki ga je ustvaril bog Roog.
Lokalna in domorodna imena Jezikovna skupina ali območje Domorodno ime Afar Wucharia Amazigh Ouchan asian (for C. l. algirensis) Ouchan akhatar (for C. l. lupaster) Amharic ተረ ቀበሮ (Tera kebero) Arabic ابن آوى (Ibn awa) Fula Sundu Hausa KyarkeciSomali Eey Songhai Nzongo Swahili (standard)Svahili (Tanzania) Bweha wa mbugaKingdon, J. (1988). "East African mammals: an atlas of evolution in Africa, Volume 3, Part 1". University of Chicago Press. p. 18–22. .Bweha dhahabu Tigrajščina ቡኳርያ (bukharya) Wolof Tili
Opis
Afriški volk je vmesne velikosti med afriškimi šakali (L. mesomelas in L. adustus) in majhnimi podvrstami sivih volkov, pri čemer oba spola tehtata 7–15 kg in stojita 40 cm v višino. Vendar pa obstaja velika geografska razlika v velikosti, pri čemer so osebki zahodne in severne Afrike večji od njihovih vzhodnoafriških bratrancev. Ima razmeroma dolg gobec in ušesa, rep pa razmeroma kratek in meri 20 cm v dolžino. Barva krzna se razlikuje posamezno, sezonsko in geografsko, čeprav je tipična obarvanost rumenkasto do srebrno siva, z rahlo rdečkastimi okončinami in črnimi pikami na repu in ramenih. Žrelo, trebuh in lise na obrazu so običajno bele, oči pa jantarne barve. Samice nosijo dva do štiri pare seskov. Čeprav je na videz podoben zlatemu šakalu (zlasti v vzhodni Afriki), ima afriški volk bolj koničast gobec in ostrejše, močnejše zobe. Ušesa so pri afriškem volku daljša, lobanja pa ima bolj dvignjeno čelo.
Taksonomija Zgodnji zapisi
Aristotel je pisal o volkovih, ki živijo v Egiptu in omenjal, da so bili manjši od grške vrste. Georg Ebers je zapisal, da je volk med svetimi živalmi Egipta, in ga opisal kot »manjšo sorto« volkov od tistih v Evropi in opozoril, kako ime Lykopolis, staroegipčansko mesto, posvečeno Anubisu, pomeni »mesto volka«.
Frédéric Cuvier je leta 1820 prvič prepoznal afriškega volka kot ločeno vrsto od zlatega šakala, ki ga je opisal kot bolj elegantno žival, z bolj melodičnim glasom in manj močnim vonjem. Binomsko ime, ki ga je izbral zanj, je izhajalo iz arkadijske družine Anthus, ki jo je opisal Plinij Starejši v svoji Naravoslovni zgodovini, katere člani so žrebali, da bi postali volkodlaki. Eduard Rüppell je predlagal, da je bila žival prednik egiptovskih hrtov, in jo poimenoval volčji pes, medtem ko jo je Charles Hamilton Smith poimenoval thoa. Leta 1821 je bil izveden tudi poskus hibridizacije obeh vrst v ujetništvu, kar je povzročilo rojstvo petih mladičev, od katerih so trije poginili pred odstavitvijo. Opazili so, da se oba preživela nikoli ne igrata drug z drugim in sta imela popolnoma nasprotne temperamente; eden je podedoval sramežljivost zlatega šakala, drugi pa je bil ljubeč do njegovih človeških ugrabiteljev. Angleški biolog St. George Jackson Mivart je v svojih spisih poudaril razlike med afriškim volkom in zlatim šakalom:
Zlasti canidi, prisotni v Egiptu, so bili toliko bolj podobni sivim volkom kot populacije drugod po Afriki, da sta jim Hemprich in Ehrenberg leta 1832 dala binomsko ime Canis lupaster. Podobno je Thomas Henry Huxley, ko je opazil podobnosti med lobanjama lupasterja in indijskih volkov, je žival uvrstil med podvrsto sivega volka. Vendar pa je Ernst Schwarz leta 1926 žival kasneje sinonimiziral z zlatim šakalom. Leta 1965 je finski paleontolog Björn Kurtén zapisal:
Leta 1981 je zoolog Walter Ferguson trdil, da je lupaster podvrsta sivega volka na podlagi meritev lobanje, pri čemer je navedel, da je razvrstitev živali med šakale temeljila izključno na majhni velikosti živali in je bila pred odkritjem C. l. . arabov, ki je po velikosti vmesna med C. l. lupus in lupaster.
Odkritja 21. stoletja
Nadaljnji dvomi o njegovi sorodnosti z zlatim šakalom v Evraziji so se pojavili decembra 2002, ko so v eritrejski Danakilski puščavi opazili canida, katerega videz ni ustrezal videzu zlatega šakala ali šestih drugih priznanih vrst tega območja, je pa močno podoben sivemu volku. Območje je bilo prej v veliki meri neraziskano zaradi ostrega podnebja in vpletenosti v eritrejsko vojno za neodvisnost in kasnejšo eritrejsko-etiopsko vojno, čeprav so lokalna plemena Afarov vedeli za žival in jo imenovali wucharia (volk).
Volku podobne lastnosti živali so bile potrjene leta 2011, ko je bilo ugotovljeno, da ima več populacij zlatih šakalov v Egiptu in na Afriškem rogu, razvrščenih kot Canis aureus lupaster , zaporedja mtDNA, ki so bolj podobna tistim, ki jih najdemo pri sivih volkovih, kot zlatih šakalih. Ugotovljeno je bilo, da se te sekvence mtDNA, podobne volku, pojavljajo na 6000 km širokem območju, ki zajema Alžirijo, Mali in Senegal. Poleg tega so vzorčeni afriški osebki pokazali veliko več raznolikosti nukleotidov in haplotipov kot pri indijskih in himalajskih volkovih, kar kaže na večjo populacijo prednikov in dejansko obstoječo populacijo okoli 80.000 samic. Obe študiji sta predlagali prerazvrstitev Canis aureus lupaster v podvrsto sivega volka.
Leta 2015 je temeljitejša primerjalna študija mitohondrijskih in jedrnih genomov na večjem vzorcu volku podobnih afriških canidov iz severne, vzhodne in zahodne Afrike pokazala, da se dejansko vsi razlikujejo od zlatega šakala z genetsko divergenco okoli 6,7 %, , ki je večji kot med sivimi volkovi in kojoti (4%) ter med sivimi volkovi in domačimi psi (0,2%). Poleg tega je študija pokazala, da so bili ti afriškim volkom podobni canidi (preimenovani Canis lupaster ali afriški volkovi) tesneje povezani s sivimi volkovi in kojoti kot z zlatimi šakali, in da je C. l. lupaster zgolj predstavlja poseben fenotip afriškega volka in ne dejanskega sivega volka. Spodnje filogenetsko drevo temelji na jedrskih sekvencah:
Ocenjeno je bilo, da se je afriški volk ločil od klade volk-kojot pred 1,0–1,7 milijona let, v pleistocenu, in zato njegova površinska podobnost z zlatim šakalom (zlasti v vzhodni Afriki, kjer so afriški volkovi po velikosti podobni zlatim šakalom) bi bil primer vzporedne evolucije. Glede na njegov filogenetski položaj in fosilne zapise canidov je verjetno, da se je afriški volk razvil iz večjih prednikov, ki so postajali vse bolj podobni šakalu, ko so naselili Afriko zaradi medvrstne konkurence tako z večjimi kot manjšimi avtohtonimi mesojedimi živalmi. Sledovi DNK afriškega volka so bili identificirani pri zlatih šakalih v Izraelu, ki meji na Egipt, kar kaže na prisotnost hibridne cone. Ugotovitve študije so istega leta potrdili španski, mehiški in maroški znanstveniki, ki so analizirali mtDNK volkov v Maroku, in ugotovili, da se analizirani vzorci razlikujejo od zlatih šakalov in sivih volkov, vendar so v tesnejši povezavi s slednjimi. Urios, Vicente; Donat-Torres, Maria P.; Ramírez, Carlos; Monroy-Vilchis, Octavio; Hamid Rgribi-Idrissi (2015): El análisis del genoma mitocondrial del cánido estudiado en Marruecos manifiesta que no es ni lobo (Canis lupus) ni chacal euroasiático (Canis aureus). figshare. Študije o sekvencah RAD so odkrile primere hibridizacije afriških volkov z divjimi psi in etiopskimi volkovi.Bahlk, S. H. (2015). Can hybridization be detected between African wolf and sympatric canids? . Master of Science Thesis. Center for Ecological and Evolutionary Synthesis Department of Bioscience Faculty of Mathematics and Natural Science, University of Oslo, Norway
Leta 2017 so znanstveniki z univerz v Oslu in Helsinkih predlagali, da je binomsko ime C. anthus nomen dubium zaradi dejstva, da se zdi, da Cuvierjev opis holotipa iz leta 1820, samice, zbrane iz Senegala, opisuje progastega šakala in ne dejanskega afriškega volka in se ne ujema z videzom samca, ki ga je opisal Cuvier v svojih poznejših spisih. Ta dvoumnost, skupaj z izginotjem ostankov holotipa, je privedla do tega, da so znanstveniki predlagali, da bi dali prednost Hemprichovemu in Ehrenbergovemu imenu C. lupaster, ker ima tipski primerek podrobnejši in doslednejši opis, njegove ostanke pa je še vedno mogoče pregledati v Museum für Naturkunde. Naslednje leto je večja genetska študija vrst Canis imenovala afriškega volka tudi Canis lupaster.
Leta 2019 je delavnica, ki jo je gostila skupina strokovnjakov za pse IUCN/SSC, priporočila, da je treba, ker je bil primerek, identificiran kot Canis anthus Cuvier, 1820, negotov, da je vrsta znana kot Canis lupaster Hemprich in Ehrenberg, 1832, dokler ne bo mogoče potrditi Canis anthus.
Mešanica z drugimi vrstami Canis Leta 2018 je bilo zaporedje celotnega genoma uporabljeno za primerjavo članov rodu Canis. Študija potrjuje, da se afriški volk razlikuje od zlatega šakala in da je etiopski volk genetsko osnovan za oba. V severozahodni in vzhodni Afriki obstajata dve genetsko različni populaciji afriških volkov. To nakazuje, da so imeli etiopski volkovi – ali bližnji in izumrli sorodniki – nekoč veliko večji obseg v Afriki, da so se mešali z drugimi psi. Obstajajo dokazi o pretoku genov med vzhodno populacijo in etiopskim volkom, kar je privedlo do tega, da se vzhodna populacija razlikuje od severozahodne populacije. Skupni prednik obeh populacij afriških volkov je bil gensko pomešan canid 72 % sivega volka in 28 % etiopskega volka. Obstajajo dokazi o pretoku genov med afriškimi volkovi, zlatimi šakali in sivimi volkovi. En afriški volk z egiptovskega Sinajskega polotoka je pokazal veliko mešanico z bližnjevzhodnimi sivimi volkovi in psi, kar je poudarilo vlogo kopenskega mostu med afriško in drugimi celinami v evoluciji psov. Afriški volkovi tvorijo sestrsko klado bližnjevzhodnim sivim volkom na podlagi mitohondrijske DNK, kojotom in sivim volkom pa na podlagi jedrske DNK.
Odnos do himalajskega volka Med letoma 2011 in 2015 sta dve študiji mtDNA ugotovili, da sta bila himalajski volk in indijski volk bližje afriškemu volku kot holarktičnemu sivemu volku. Leta 2017 je študija označevalcev mitohondrijske DNK, markerjev X-kromosoma (materinske linije) in Y-kromosoma (moške linije) pokazala, da je himalajski volk genetsko bazalen za holarktičnega sivega volka. Himalajski volk si deli materino linijo z afriškim volkom in ima edinstveno očetovsko linijo, ki sodi med sivim volkom in afriškim volkom.
Podvrste