Viljem iz Champeauxa [Viljem iz shămpōja], francoski filozof, * ok. 1070, Champeaux, Francija, † 1122, Francija.
Življenje in delo Življenje Viljem je poučeval v katedralni šoli Notre-Dame v Parizu in samostanu sv. Viktorja. Bil je vdan zagovornik realizma v logiki in metafiziki, kar mu je prineslo sloves izjemnega filozofa poznega enajstega in zgodnjega dvanajstega stoletja. Bil je učenec Anselma iz Laona. Tako kot drugi na šoli je trdil, da členi vere presegajo sposobnost človekovega razuma za razumevanje in jezika za razlago. To mišljenje je pozneje spodbudilo konflikt z njegovim učencem Petrom Abelardom, ki se je nadaljeval med Abelardom in Viljemovim varovancem Bernardom iz Clairvauxa. Večina znanih podatkov o življenju in delu Viljema iz Champeauxa je zapisal Peter Abelard, ki je Viljema sovražil. Med drugim je Viljema označil za ljubosumnega in užaljenega človeka. Trdil je, da je Viljema nekoč v razpravi ponižal, in ga tako pregnal iz pariških šol. V svojem času je bil Viljem priznan kot eden najvplivnejših teologov na celini. O Viljemovem zgodnjem življenju in izobrazbi je znanega zelo malo. Ocenjujejo da se je rodil leta 1070, a obstaja možnost, da se je rodil desetletje prej. Leta 1094 je bil namreč izbran za učitelja Notre-Dame. Potemtakem bi bil takrat star šele 24 let, kar je malo verjetno, saj bi moral biti pri tej starosti že uveljavljen učenjak. Zato ne izključujejo možnosti, da se je Viljem rodil leta 1060. O njegovi izobrazbi je znano, da je študiral pri Anselmu iz Laona in pri Manegoldu, vendar ni povsem jasno, ali je bil to teolog Manegold iz Lautenbacha ali slovničar Manegold iz Chartresa. Viljem naj bi študiral tudi pri Roscelinu iz Compiègneja. V začetku prvega desetletja dvanajstega stoletja, verjetno leta 1104, je Viljem postal pariški arhidiakon (škofov namestnik). Leta 1108 je reformistična stranka doživela neuspeh, ko se je na prestol povzpel kralj Luis VI. Takrat je Viljem odstopil kot arhidiakon in se preselil v opatijo sv. Viktorja in v pariško predmestje, kjer je še naprej poučeval in ostal vpliven reformator. Leta 1113 je bil imenovan za škofa Châlons-sur-Marne (danes Châlons-en-Champagne ). Še naprej je deloval kot papeški odposlanec in pogajalec, ter ostal vpliven v reformnem gibanju, predvsem preko svojega varovanca Bernarda iz Clairvauxa.
Kljub temu, da Viljemov opus spisov ni splošno dostopen, so znane njegove temeljne filozofske ideje in njegovi pogledi. Na podlagi dostopnih del lahko vidimo, da je svojo kariero začel kot realist na področju logike in metafizike, ter da se je njegova predanost realizmu okrepila s pojavom vokalistov in zgodnjih nominalistov. Viljem je najbolj znan po svojih realističnih teorijah univerzalij. Vokalistom je odgovarjal s Cratylusovo teorijo jezika: značaj besed je tesno povezan z značajem stvari, ki jih poimenujejo. Vokalisti so trdili, da moč sklepanja izhaja iz besed ali idej, Viljem pa, da je to mogoče najti v neki stvari oziroma v zvezi med stvarmi, ki je opredelil kot mesto ali medij argumenta. Aristotelove Kategorije je razlagal kot deset splošnih stvari, ne kot deset splošnih besed, kot so trdili vokalisti. Te in druge trditve kažejo na široko realističen filozofski pogled. Možno je, da so odlomki in izvlečki njegovih del tisti, o katerih je razpravljal z vokalisti, in zato ne vemo, ali predstavljajo Viljemove najgloblje zaveze ali le začetke pomembnih razprav. Viljemova stališča so znana predvsem po omembah v nekaterih Abelardovih delih. Zelo malo njegovih del je bilo urejenih, nobeno pa ni bilo prevedeno v angleščino. Introductiones dialecticae secundum Wilgelmum in Introductiones dialecticae secundum magistrum G. Paganellum sta zelo zgodnji deli, ki verjetno izvirata iz njegovega prihoda v Pariz leta 1094. Viljemova besedila branijo nekatere njegove značilne doktrine. Identificirana so bila tudi nekatera njegova kasnejša dela. Čeprav ni bila objavljena nobena izdaja, več člankov vsebuje obsežne odlomke.
Dela
Introductiones dialecticae secundum Wilgelmum Introductiones dialecticae secundum magistrum G. Paganellum Dve kratki razpravi Komentarji o: Porfirjevem delu Isagoge, Aristotelovih delih Kategorije in De Interpretatione, Cicerojevih delih De Inventione in Rhetorica ad Herennium in Boetijevem delu De Differentiis Topicis Liber Pancrisis (nekateri njegovi teološki spisi, in spisi drugih vodilnih francoskih teologov, zbrani v enem delu, to delo predstavlja Viljemova najnaprednejša stališča)
Filozofija
Zgodovina filozofije se Viljema spominja po njegovih dveh teorijah univerzalij, realizma materialnega pomena in brezbrižnosti realizma. Teorija materialnega pomena realizma pravi, da obstaja deset najbolj splošnih stvari – to so univerzalne stvari (kot na primer snov, ki je razdeljena po vseh snoveh in količina, ki je razdeljena po vseh količinah...). Vsaka izmed splošnih stvari pripada eni izmed Aristotelovih desetih kategorij. Za vsako od desetih splošnih stvari pa obstaja tudi beseda, torej obstaja deset besed, ki so posledično temelji vseh ostalih besed. Obstaja deset rodov, ki so do neke mere neoblikovani. Z diferenciacijo se oblikujejo v podrejene rodove in vrste. Vrste se oblikujejo v posameznike z dodajanjem naključnih oblik: »vrsta ni nič drugega kot oblikovan rod, posameznik ni nič drugega kot oblikovana vrsta«. Posamezniki v vrsti ali rodu si delijo le eno materialno bistvo. Miselna vaja odstranjevanja oblik ustvarja univerzalno zamisel in razkriva globlje ležečo metafizično resničnost. Torej obstaja univerzalna snov, ki ustreza našim univerzalnim zamislim. Realizem brezbrižnosti zavrača temeljno načelo realizma materialnega pomena, saj zavrača idejo, da obstajajo skupne snovi, in meni, da so posamezniki popolnoma ločeni drug od drugega. Po Viljemovem mnenju sta besedi 'eno' in 'enak' dvoumni. Če rečeš, da sta Platon in Sokrat enaka, lahko govoriš o popolni enakosti njunega bistva ali pa, da se v nekem pogledu ne razlikujeta. Viljemova dvoumnost je tako seme njegove druge teorije univerzalij. Realizem brezbrižnosti je torej podoben realizmu materialnega pomena, saj Viljem še vedno sprejema naključja. Ko so naključja odstranjena sta Platon in Sokrat še zmeraj ena in ista, čeprav v šibkejšem pomenu teh dveh besed. Nimata skupnega bistva, a imata enako stanje oziroma status človeka. Viljem torej pravi, da ko se odstranijo naključja dvema posameznikoma, je tisto kar ostane številčno ločeno a ni posamično razpoznavno, torej se ne ve kateri je Sokrat in kateri Platon. Kar ostane so čiste stvari torej ni nekih značilnosti posameznika, kar privede do univerzalnosti vsake stvari
Logika
Logika je umetnost s katero ločimo resnico od neresnice, ter ustvarjamo in presojamo argumente. Študij logike se torej začne s preučevanjem besed. Viljem v svojem delu Introductions najprej definira zvoke, pomembne zvoke, besede, besedne zveze in stavke, nato pa podrobno razpravlja o zapletenih hipotetičnih in kategoričnih stavkih in silogizmih. Silogizmi so posebne vrste sklepanja, kjer iz dveh predpostavk (premis) izpeljemo sklep (Silogizem, 2021). Viljemov pristop je postal vzorec za učbenike logike dvanajstega stoletja.
Viljem se je strinjal z načelno srednjeveško definicijo pomembnosti: zvok je pomemben, če ustvari razumevanje v mislih poslušalca. Sodeč po Viljemovi razpravi, so konec enajstega stoletja ugotavljali, ali pomembnost zahteva, da govorjena beseda zares in ne zgolj morebiti ustvari razumevanje v mislih poslušalca. Pomembnost je premočno merilo, a vsak zvok morebiti ustvari razumevanje, četudi le v mislih osebe, ki ga izgovarja. Viljem je trdil, da je beseda, ko je enkrat uveljavljena, pomembna, ker je primerna za izražanje vsakič, ko je izgovorjena. Viljem je prav tako menil, da obstaja sorodnost med besedami in stvarmi, zaradi katere besede črpajo svoje lastnosti iz stvari. Posledično je narava besed bolj jasno prikazana skozi naravo stvari. Viljemova sporna trditev je bila, da so edine pomembne besede tiste, ki so uveljavljene kot imena že obstoječih stvari. Na primer beseda človek je pomembna, ker ljudje obstajajo, medtem ko beseda himera ni pomembna, saj je to mitološko bitje. Pri stališču, da morajo pomembne besede poimenovati obstoječe stvari, prihaja do logičnih pa tudi zapletenih primerov, ker lahko izrečemo resnične ali napačne stavke o stvareh, ki nikoli niso obstajale ali ne obstajajo več. Za take primere je Viljem trdil, da imajo besede prenesen pomen. Stavek, Himere so domišljijska bitja, preneseno pomeni, da si nekateri ljudje s svoj domišljijo, v glavi lahko ustvarijo sliko himere .
Viljem naj bi imel podoben pogled na 'neskončne izraze'. Trdil je, da neskončen izraz, na primer 'ne-človek', označuje vse stvari, ki niso človek. V delu Introductions meni, da je pomen neskončnih izrazov mogoče jemati pritrdilno, negativno ali pravilno. Vzeto kot pritrdilno, 'ne-človek' pozitivno označuje vsako stvar, ki ni človek (npr. vsako skalo, rožo in veverico). Pritrdilna izjava prav tako omogoča, da v silogizmih nadomestimo 'kamen' za 'ne-človek', a pri tem dobimo nesmiselne rezultate. Jemanje neskončnih izrazov negativno rešuje ta problem, saj neskončni izrazi ne poimenujejo nobene obstoječe stvari. Viljem tega ni mogel sprejeti, ker bi to pomenilo, da neskončni izrazi niso pomembni. Namesto tega je trdil, da je uvajanje neskončnih izrazov povezano z uvajanjem njihovih medsebojno odvisnih pogojev.
Argument, pogojniki in lokusi Sodobni logiki prepoznavajo razliko med argumenti in njihovimi ustreznimi pogojniki, vendar sprejemajo da:
Predpostavka 1; predpostavka 2; sklep in njegov pogoj Če so (predpostavka 1 in predpostavka 2), sklep, enakovredni po izreku o dedukciji. (2) pa je izpeljana z: Če 'predpostavka' 1 potem ('če predpostavka' 2 potem, sklep)
V dvanajstem stoletju so bila ta logična razmerja sporna. Logiki so takrat razlikovanju med argumenti in pogojniki pripisovali veliko večji pomen in večina ni sprejela tega, kar bi zdaj prepoznali kot formalna pravila materialne implikacije. Viljemu je pripisanih več stališč, vendar njegovi argumenti v razpoložljivih besedilih ne odražajo tega, kar drugi pravijo o njem. Obseg Viljemovega vpliva je torej nejasen. Viljem je sprejel, da sta (1) in (2) enakovredna, vendar ne iz kakršnega koli metaloškega razloga. Menil je, da so silogizmi besedne zveze, ki vsebujejo pomen več drugih stavkov. Silogizme je obravnaval kot pogojnike tipa (2) in ne tipa (3). V njegovem delu Introductions ne navaja razlogov za svoje mnenje, zato lahko ugibamo, da je sodeloval pri razpravi, ki se je dogajala v 12. stoletju in se nadaljevala šele v 20. stoletju. Viljem včasih lokus označuje kot nek 'srednjik'. S tem ne misli srednji izraz, temveč stvar, ki deluje kot povezava med skrajnostmi argumenta. Lokus je imenoval tudi 'argument', s čimer pomeni, da lokus zagotavlja sklepno silo. Ne glede na Viljemovo poimenovanje lokusa pa lahko zaznamo njegovo realistično zavezanost. V delu Introductions imenuje lokus "besede", vendar so to besede, ki označujejo stvari same ali njihove odnose. Ni mu bilo jasno, kako pomembno je razlikovanje med stvarmi in odnosi. Odlomki njegovega poznejšega dela pokažejo, da je bil precej previden pri razlikovanju svojega pogleda od vokalizma. Razločil je besedo kot samo, razumevanje ali pomen te besede in stvar, ki jo označuje beseda. Trdil je da je ta stvar lokus.