Masajski noj (znanstveno ime Struthio camelus massaicus), znan tudi kot vzhodnoafriški noj, je rdečevrata podvrsta navadnega noja in je endemična za Vzhodno Afriko. Je ena največjih ptic na svetu, zaostaja le za sestrsko podvrsto Struthio camelus camelus. Danes ga lovijo in gojijo zaradi jajc, mesa in perja.
Taksonomija Podvrste Masajski noj je ena od treh danes živečih podvrst noja, ki trenutno naseljujejo Afriko, vključno s severnoafriškim nojem (S. c. camelus), ki je razširjen v severni Afriki in južnoafriškim nojem (S. c. australis). Šteje se za eno od dveh rdečevratih oblik noja, skupaj s S. c. camelus, v nasprotju z dvema modrovratima oblikama (S. c. australis in S. c. molybdyphanes).
Primerjalna analiza mitohondrijske DNK (mtDNA) z restrikcijskimi encimi je pokazala, da je masajski noj, čeprav je genetsko ločen, najbolj soroden podvrsti S. c. australis, kljub njuni geografski ločenosti in najmanj genetsko soroden podvrsti S. c. molybdophanes, kljub prekrivanju habitatov. Razlaga teh na videz protislovnih ugotovitev je, da čeprav gozdovi Brachystegia oz "miombo" trenutno služijo kot zoogeografska pregrada med severnimi in južnimi populacijami nojev, se domneva, da naj bi ta pregrada v celotni evoluciji ne bila tako gosta in učinkovita in je občasno omogočala medvrstno razmnoževanje med populacijami S. c. massaicus in S. c. australis. Nasprotno pa naj bi bila genetska raznolikost med S. c. massaicus in S. c. molybdophanes, kljub odsotnosti zoogeografske pregrade, bila posledica ekoloških razlik v vedenjskih in reproduktivnih znakih med temi populacijami. Te razlike so bile dovolj velike, da so skozi čas preprečile medvrstno razmnoževanje. Iste raziskave so pokazale tudi, da se S. c. massaicus genetsko bistveno razlikuje od podvrste S. c. camelus.
Čeprav je zdaj izumrla podvrsta S. c. syriacus na podlagi zgodovinskih dokazov prav tako opredeljena kot oblika rdečevratega noja, je podrobna analiza mtDNA je pokazala, da masajski noj ni tako tesno soroden S. c. syriacus kotS. c. camelus.
Opis Anatomija Odrasli samci dosežejo višino 2,1–2,7 m in lahko tehtajo do 145 kg; samice so običajno nekoliko manjše. Imajo velike oči (premer 50 mm), dolge trepalnice in izjemen vid. Njihove glave so v primerjavi s telesom razmeroma majhne in prekrite z zakrnelim perjem, kar daje zgornjima dvema tretjinama podaljšanega vratu skoraj gol videz. Koža na vratu in stegnih samcev masajskih nojev je gola in rožnate barve, ki se v obdobju parjenja okrepi do skoraj rdečkaste barve.
Njihova velika telesna masa jim preprečuje letenje, vendar to kompenzirajo z izjemno dolgimi in mišičastimi nogami, ki omogočajo doseganje najvišjih hitrosti teka med 60 in 70 km/h.
Perje Perje masajskega noja nima bodic, kar jim daje mehak, puhast videz. Podobno kot druge podvrste nojev imajo približno 50–60 repnih peres, 16 primarnih, 4 alularna in 20–23 sekundarnih peres. Perje kril in repa sta se razvila tako, da služita kot okrasno perje za prikaz dvorjenja, ne pa za letenje.
Pri samcih je večina telesa pokrita s črnim perjem. Belo perje se pojavi vzdolž konic kril, repa ter tvorijo majhen obroč na zgornjem delu vratu, ki ločuje črno perje telesa od gole kože vratu. Belo repno perje je pogosto obarvano zaradi umazanije in je videti rdeče-rjavo.
Samice so po navadi manjše od samcev in imajo prav tako golo kožo na vratu in nogah, čeprav je njihova barva kože bolj bež kot rožnata. Telesno perje odraslih samic je enakomerno razporejeno in enobarvno, v odtenku rjave barve.
Reproduktivni in izločevalni organi
Za razliko od večine ptičjih vrst imajo samci nojev izvlečen penis, ki je v povprečju dolg 20 cm, ki se izboči med iztrebljanjem, uriniranjem in parjenjem. Noj je edina ptica, ki izloča urin ločeno od iztrebkov, kar omogočajo mišične strukture, podobnih sfinktru, ki so znotraj kloake.
Okoljske prilagoditve Masajski noj je razvil več fizioloških prilagoditev, ki mu omogočajo življenje v ekstremnih sušnih razmerah podsaharske Afrike. Njihovo perje je specializirano za učinkovito izolacijo in tako omogoča pravilno termoregulacijo tako v vročem kot v hladnem podnebju. Povečano izločanja aldosterona in uporaba sluzi namesto vode za izločanje sečne kisline spodbujata zadrževanje vode v sušnih okoljih. Masajski noji imajo tudi nosne žleze, ki izločajo sol in po potrebi omogočajo uživanje slane vode iz slanih in alkalnih jezer.
Razširjenost in habitat Divji masajski noji živijo v Ugandi, Keniji in Tanzaniji. Gostejše populacije se pogosto pojavljajo v polsušnih, odprtih travnatih ravnicah afriške savane. Kljub tej prednostni izbiri habitatov pa so znani tudi po tem, da naseljujejo tudi puščavska okolja, gosto grmičevje in strma skalnata gorska območja.
Vedenje in ekologija
Razmnoževanje Sezona razmnoževanja masajskih nojev se začne okoli maja ali junija. V tem času se rožnati odtenek na koži vratu in nog samcev okrepi kot oblika parjenja. Spolno zreli samci začnejo vzpostavljati teritorije, velike približno 2–3 km², ki jih agresivno branijo pred drugimi samci. Pred prihodom samic samci v tleh pripravijo plitva gnezda.
Julija začnejo odrasle samice nojev vzpostavljati območja za razmnoževanje, ki obsegajo približno 13 km². Ta območja se prekrivajo s 5–7 teritoriji samcev, pri čemer se samci poskušajo pariti z vsemi odraslimi samicami, ki prečkajo njihov teritorij.
Skupinsko gnezdenje
Podobno kot pri drugih podvrstah nojev tudi masajski noj gnezdi v skupinah; ena sama (glavna) samica vali jajca več drugih samic v istem gnezdu. Le ena od treh samic postane glavna samica, preostale samice veljajo za drugotne in svojih jajc ne valijo. Gnezdo se oblikuje, ko se glavna samica pari s teritorialnim samcem, ki je že pripravil gnezdišče in izvedel zapleten prikaz parjenja. Po odložitvi začetne skupine jajc glavna samica in teritorialni samec prevzameta primarno skrb za jajca. Glavna samica povprečno odloži dve jajci na dan in bo porabila naslednjih 15–90 minut za valjenje, nato pa bo občasno zapustila gnezdo brez nadzora, da bi se lahko drugotne samice parile s teritorialnim samcem in odložile jajca v gnezdo. Samec pogosto porabi več časa pri valjenju kot glavna samica. Do 18 različnih drugotnih samic lahko odloži jajca v eno samo gnezdo glavne samice, kar povzroči presežek jajc. Ker lahko tako samci kot samice masajskih nojev hkrati valijo le 20–21 jajc, glavna samica presežna jajca odstrani. Razmnoževalna prednost glavnih samic je v tem, da znajo prepoznati lastna jajca in bodo odstranile jajca drugotnih samic v korist svojih, kar je nujen način za zmanjšanje prenatrpanosti gnezda.
Jajca Jajca masajskega noja so velika (velikosti grenivke) in bele barve. Merijo 14–16 cm in tehtajo med 1,0 in 1,6 kg. Izvalitev jajc se zgodi oktobra in novembra, ko se v vzhodni Afriki pojavijo kratka obdobja padavin, ki spodbujajo rast užitnih rastlin, ki so primarni vir hrane masajskih nojev. Mladiči so veliki kot domača kokoš in so telesno dobro razviti, vendar še vedno potrebujejo starševsko skrb.
Zaradi izjemne velikosti in barve jajc so lahka tarča plenilcev, zlasti kadar glavne samice zapustijo gnezda za dva do tri tedne pred začetkom valjenja. Raziskava iz leta 2008 je pokazala, da je izrazita bela barva jajc evolucijski kompromis, ki zmanjšuje tveganje pregrevanja jajc in umrljivosti zarodkov čeprav povečuje možnost plenjenja v teh obdobjih izpostavljenosti.
Prehrana Tako kot druge podvrste Struthio camelus so tudi masajski noji skoraj povsem rastlinojedi. Njihova prehrana je sestavljena predvsem iz trav, grmovnic, zelišč, sukulentov in listov. Občasno zaužijejo tudi rože, sadje, semena in živalske beljakovine (npr. kuščarje, žuželke itd.), vendar v manjši meri.
Plenilci Masajski noji niso glavni plen za ključne mesojede živali.Okello, Moses Makonjio, et al. "Population Status and trend of the Maasai ostrich in the mid-Kenya—Tanzania borderland." Natural Resources 7.10 (2016): 558. Samo levi predstavljajo osrednjega plenilca odraslih osebkov na večini območij, vendar številne vrste plenijo nojeva jajca, vključno s šakali, hijene, levi in različne vrste ptic. Plenjenje jajc predstavlja največjo grožnjo za reproduktivni uspeh divjih populacij nojev. Dokumentirani primeri kažejo, da je lahko kar 90 % smrtnosti mladičev v posamezni jati posledica plenjenja.
Razmerje do ljudi Poleg plenjenja ima človeška dejavnost negativen vpliv na uspešnost divjih populacij masajskega noja. Zmanjšanje števila nojev, ki ga povzroča človek, je verjetno posledica hitrega širjenja človeških naselij v podsaharski Afriki, kar vodi v zmanjšanje razpoložljivih virov in življenjskega prostora. Zbiranje nojevih jajc s strani domačinov in turistov, tudi znotraj zavarovanih območjih, prav tako močno negativno vpliva na uspešnost populacije. Zanimivo je, da raziskava iz leta 2009 kaže, da nezakonit lov na nojevo meso ni bistveno vplival na gostoto populacije masajskih nojev v Narodnem parku Serengeti.
V 1990-ih sta se po vsem svetu povečala priljubljenost udomačevanja in vzreje masajskega noja. Primarni proizvodi reje nojev so meso in usnje. Podvrsta S. c. massaicus velja za idealen alternativni vir mesa zaradi svoje velike velikosti in predvsem nežnega mesa. Pogostejša prisotnost mišičnih vlaken tipa I v primerjavi z vlakni tipa II ter visoke koncentracije sistemov kalpain/kalpastatin v številnih mišičnih skupinah te podvrste naj bi prispevale k tej mehkobi mesa.
Nojeva jajca in perje so skozi zgodovino nabirali za okrasne namene, vendar jih Masaji danes pogosto uporabljajo kot vir hrane in kot posodo za tekočine.
Status Čeprav je Struthio camelus'' na rdečem seznamu IUCN navedena kot »najmanj zaskrbljujoča« vrsta, je priznano, da populacija divjih nojev upada.
Sklici
Zunanje povezave
Kategorija:Ptiči neletalci Kategorija:Noji Kategorija:Ptiči Afrike Kategorija:Taksoni, opisani leta 1898