Rusija je 24. februarja 2022 napadla Ukrajino in s tem močno zaostrila rusko-ukrajinsko vojno, ki se je začela leta 2014. Invazija, ki velja za največji evropski spopad po drugi svetovni vojni, je zahtevala več desettisoč civilnih ter več stotisoč vojaških življenj. Ruska vojska v letu 2025 okupira okoli 20 % ukrajinskega ozemlja. Od 41 milijonov prebivalcev Ukrajine je bilo približno 8 milijonov Ukrajincev notranje razseljenih, več kot 8,2 milijona pa jih je do aprila 2023 zbežalo iz države, kar je povzročilo največjo begunsko krizo v Evropi po drugi svetovni vojni.
Pred dokončnim propadom sporazumov iz Minska je konec leta 2021 Rusija nakopičila vojake blizu ukrajinskih meja in podala zahteve, vključno s prepovedjo pridružitve Ukrajine vojaški zvezi NATO. Po tem ko je večkrat zanikal načrte za napad na Ukrajino, je ruski predsednik Vladimir Putin 24. februarja 2022 napovedal »posebno vojaško operacijo« z besedami, da naj bi podprla odcepljeni republiki Doneck in Lugansk, ki ju podpira Rusija in katerih paravojaške sile (vključujoč rusko redno vojsko) so se borile proti Ukrajini v vojni v Donbasu od leta 2014. Putin je zagovarjal iredentistična in imperialistična stališča, izpodbijal državnost Ukrajine in neutemeljeno trdil, da v Ukrajini vladajo neonacisti, ki preganjajo etnično rusko manjšino. Dejal je, da je cilj »demilitarizacija« in »denacifikacija« Ukrajine. Ruski zračni napadi in kopenska invazija so potekali na severni fronti iz Belorusije proti prestolnici Kijevu, na južni fronti iz Krima in na vzhodni fronti iz Donbasa proti Harkovu. Ukrajina je uvedla vojno stanje, ukazala splošno mobilizacijo in prekinila diplomatske odnose z Rusijo.
Ruske enote so se do aprila 2022 umaknile s severne fronte, potem ko so naletele na logistične težave in močan ukrajinski odpor. Po njihovem umiku je bil odkrit pokol v Buči. Na jugovzhodu je Rusija začela ofenzivo v Donbasu in po uničujočem obleganju zavzela Mariupol. Rusija je nadaljevala z bombardiranjem vojaških in civilnih ciljev daleč od fronte in v zimskih mesecih udarila po energetskem omrežju. Konec leta 2022 je Ukrajina sprožila uspešni protiofenzivi na jugu in vzhodu ter si povrnila nadzor nad večjim delom Harkovske oblasti. Kmalu zatem je Rusija napovedala priključitev štirih delno okupiranih oblasti. Novembra je Ukrajina povrnila nadzor nad mestom Herson. Junija 2023 je Ukrajina sprožila še eno protiofenzivo na jugovzhodu, a dosegla le malo uspehov. Po majhnem, a vztrajnem ruskem napredovanju na vzhodu v prvi polovici leta 2024 je Ukrajina avgusta istega leta začela čezmejno ofenzivo na rusko Kursko oblast, med katero se je v vojno neposredno vključila Severna Koreja, ki je že pred tem Rusiji nudila vojaško pomoč v velikem obsegu.
Invazijo je mednarodna skupnost močno obsodila. Generalna skupščina Združenih narodov je marca 2022 sprejela resolucijo, v kateri je obsodila napad in zahtevala popoln umik ruskih sil. Mednarodno sodišče je Rusiji odredilo prekinitev vojaških operacij, Svet Evrope pa je Rusijo izključil. Številne države so uvedle sankcije proti Rusiji in njeni zaveznici Belorusiji ter Ukrajini zagotovile humanitarno in vojaško pomoč. Protesti so potekali po vsem svetu, v Rusiji pa so se protestniki soočili z množičnimi aretacijami in povečano cenzuro medijev. Dostop do ruskih medijev je bil zaradi širjenja propagande onemogočen v Evropski uniji. Z vojno povezane motnje v ukrajinskem kmetijstvu in ladijskem prometu so prispevale k svetovni prehranski krizi, z vojno povezana okoljska škoda pa je bila opisana kot ekocid. Mednarodno kazensko sodišče je začelo preiskavo o morebitnih zločinih proti človeštvu, vojnih zločinih, ugrabitvah otrok in genocidu med invazijo ter izdalo šest nalogov za prijetje: za Putina in Marijo Lvovo-Belovo ter za vojaške uradnike Sergeja Kobilaša, Viktorja Sokolova, Sergeja Šojguja in Valerija Gerasimova. Več mirovnih pogajanj je zastalo in Rusija je vedno znova zavrnila pozive k premirju.
Terminologija Ruske oblasti vojno vztrajno imenujejo »posebna vojaška operacija« (, pogosto s kratico »SVO«). Izraz »posebna vojaška operacija« se poleg »ukrajinska kriza« pojavlja tudi v kitajskih državnih medijih.
Ukrajina v uradnih dokumentih vrhovne rade uporablja izraz »oborožena agresija Ruske federacije proti državni suverenosti Ukrajine« ().
Organizacija združenih narodov v resolucijah uporablja izraz »ruska agresija na Ukrajino«. Podobna terminologija se uporablja tudi v večini preostalih držav (»vojna Rusije proti Ukrajini«, »ruska invazija na Ukrajino« itd.), pojavlja se pa tudi širši izraz za vojno od 2014 naprej (»rusko-ukrajinska vojna«) in »vojna v Ukrajini«.Uporaba izraza »vojna v Ukrajini« v različnih spletnih medijih: https://www.bbc.com/news/war-in-ukraine https://www.rtvslo.si/svet/vojna-v-ukrajini https://www.zeit.de/thema/krieg-in-ukraine
Ozadje
Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 sta novonastali samostojni republiki Ukrajina in Rusija ohranili tesne vezi. Ukrajina se je leta 1994 strinjala, da bo podpisala Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja in odstranila sovjetsko jedrsko orožje na svojem ozemlju. V zameno so se Rusija, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike v Budimpeškem memorandumu zavezale, da bodo spoštovale ozemeljsko celovitost Ukrajine. Leta 1999 sta bili Rusija in Ukrajina med podpisnicami Listine o evropski varnosti, ki je »ponovno potrdila neodtujljivo pravico vsake države podpisnice, da svobodno izbere ali spremeni svojo varnostno ureditev, vključno z zavezniškimi pogodbami« ob zavezi, da »nobena sodelujoča država ne bo krepila svoje varnosti na račun varnosti drugih držav«. Po razpadu Sovjetske zveze se je več držav nekdanjega vzhodnega bloka pridružilo zvezi NATO, deloma zaradi regionalnih varnostnih groženj, kot so bile ruska ustavna kriza leta 1993, vojna v Abhaziji (1992–1993) in prva čečenska vojna (1994–1996). Ruski voditelji so trdili, da so se bile zahodne sile zavezale, da se Nato ne bo širil proti vzhodu, čeprav ta obljuba v resnici ni nikoli obstajala. V začetku leta 2008 je državni vrh Ukrajine zaprosil NATO za akcijski načrt za članstvo. Odziv obstoječih članic je bil mešan, med drugim zaradi bojazni pred krizo v rusko-ukrajinskih odnosih. Zavezništvo je na koncu na vrhu v Bukarešti prošnjo Ukrajine (in Gruzije) za začetek pristopnega procesa zavrnilo, vendar podalo izjavo, v kateri se je strinjalo, da »bosta ti državi postali članici Nata«. Vladimir Putin je kandidaturi držav za članstvo v Natu odločno nasprotoval, ruski zunanji minister Sergej Lavrov pa je dejal, da bo Rusija storila vse, kar je v njeni moči, da bi preprečila njun sprejem. levo|sličica|Protestniki v Kijevu med evromajdanom, november 2013 Novembra 2013 je ukrajinski predsednik Viktor Janukovič ob pritisku Rusije zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo (EU), pri čemer je ovrgel sklep vrhovne rade, in se namesto tega odločil za tesnejše vezi z Evrazijsko ekonomsko unijo posovjetskih držav. To je sprožilo val proevropskih protestov, znanih kot evromajdan, ki so se končali z odstavitvijo Janukoviča februarja 2014 in kasnejšimi proruskimi nemiri v vzhodnih in južnih delih Ukrajine. Ruski vojaki brez oznak so z orožjem prevzeli nadzor nad strateškimi položaji in infrastrukturo na ukrajinskem ozemlju Krima ter zasedli krimski parlament.
Marca si je po mednarodno večinsko nepriznanem referendumuThe Crimea Crisis – An International Law Perspective Marxsen, Christian (2014). Max-Planck-Institut. Retrieved August 1, 2017. Rusija priključila Krim. Ruska neoimperialna gibanja so si prizadevala za priključitev več ukrajinskih ozemelj, vključno s celotnim jugom Ukrajine, ti. »Novorosijo«. Govor Vladimirja Putina po priključitvi Krima je analitik Vladimir Socor označil za »manifest velikoruskega iredentizma«.
Temu je sledila vojna v Donbasu, ki se je začela aprila 2014 z ustanovitvijo dveh mednarodno nepriznanih separatističnih entitet, ki ju je podpirala Rusija: Donecke in Luganske ljudske republike. V spopade so bile vključene tudi ruske enote. Septembra 2014 in februarja 2015 so bili podpisani sporazumi iz Minska, ki so bili namenjeni ustavitvi spopadov, a so premirja večkrat propadla. Sporazumi so poleg razoroževanja predvidevali reformo ukrajinske ustave s ključnim elementom decentralizacije, ki bi dale prebivalcem Donecke in Luganske oblasti večjo lokalno samoupravo, in tamkajšnjo izvedbo lokalnih volitev po ukrajinski zakonodaji. Izvedbo reform, ki je imela časovni rok konec leta 2015, so onemogočali tudi protesti na kijevskih ulicah. Določila sporazumov se niso dosledno uresničevala zaradi njihove različne interpretacije na ukrajinski in na ruski strani. Pariški vrh v normadijskem formatu decembra 2019, ki ga je z ukrajinske strani vodil novoizvoljeni predsednik Zelenski, ni prinesel bistvenih rezultatov. Kljub napovedi nadaljnjih srečanj voditeljev v tem formatu do njih več ni prišlo. sličica|Ukrajina s priključenim Krimom na jugu in samooklicanima separatističnima republikama v Donbasu na vzhoduLeta 2021 je Putin med zbiranjem vojske v bližini ukrajinske meje zavrnil pobudo Zelenskega k pogovorom na visoki državniški ravni, češ da ni pravi naslov za pogovore glede vojne v Donbasu. Ruska vlada pa je nato podprla članek nekdanjega ruskega predsednika Dmitrija Medvedjeva, v katerem je trdil, da je nesmiselno sodelovati z Ukrajino, dokler ta ostaja »vazal ZDA«.
Julija 2021 je Putin objavil esej z naslovom »O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev«, v katerem je trdil, da so Rusi in Ukrajinci »en narod«. Ameriški zgodovinar Timothy Snyder je Putinove ideje označil za imperialistične. Britanski novinar Edward Lucas jih je označil za zgodovinski revizionizem. Drugi opazovalci so ugotavljali, da ima rusko vodstvo izkrivljen pogled na sodobno Ukrajino in njeno zgodovino. Putin je sicer suverenost Ukrajine v ne-javnih pogovorih zanikal že vsaj od leta 2001.
Pomladi leta 2021 se je vojna v Donbasu ponovno zaostrila. Aprila 2021 je Rusija blizu meje z Ukrajino in na okupiranem Krimu v okviru vojaških vaj zbrala večje količine vojaštva, ki so bile po ruskih navedbah med drugim odziv na Natove vaje Defender-Europe 21, vendar je bilo tovrstno opravičevanje kopičenja označeno kot šibko. Po oceni Centra za strateške in mednarodne študije bi to lahko bila posledica nedavne inavguracije ameriškega predsednika Joeja Bidna, ki je podprl Ukrajino in nakazal pripravljenost za povečanje obrambne pomoči, kar naj bi Rusijo spodbudilo k preventivnemu ukrepanju oz. demonstraciji svoje moči zvezi NATO. Na prošnjo ukrajinskih oblasti so zahodne države začele povečevati vojaško pomoč Ukrajini, vključno z dobavo napadalnega orožja. Rusko ustrahovanje z vojno je spremenilo tudi politiko Zelenskega, ki je prvič popolnoma podprl vstop v NATO.
Konec leta 2021 je Rusija na ukrajinski meji ponovno zbrala večje količine vojaštva, hkrati pa Ukrajino obtoževala kopičenja vojske v Donbasu. V Donbasu se je stopnjevala tudi napetost med separatističnimi silami z rusko podporo in ukrajinsko vojsko. Zvezi NATO je Rusija poslala več predlogov, s katerimi naj bi želela urediti medsebojne odnose, ki so po njeni oceni postali grožnja ruski varnosti. V njih je med drugim zahtevala, da Ukrajina ne postane članica zveze NATO. Različni politični analitiki in diplomati so menili, da je Rusija zavestno postavljala nerealne zahteve, za katere je vedela, da ne bodo izpolnjene, z namenom ustvarjanja vtisa diplomatskih prizadevanj in kot možen izgovor za napad na sosedo. ZDA in NATO so zavrnile ruske predloge o varnostnih zagotovilih in nedopustitvi sprejema Ukrajine v NATO (saj bi Rusiji s tem de facto podelili pravico do veta na članstvo v zvezi in nadzor nad zunanjo politiko Ukrajine), kakršnakoli nadaljnja pogajanja glede ostalih tem pa je pogojil z ustavitvijo priprav na invazijo.
Uvod sličica|Povečevanje ruske vojaške prisotnosti okoli Ukrajine do vključno 3. decembra 2021