Kijevska ofenziva je bila del ruske invazije na Ukrajino leta 2022. Vključevala je napade Rusije na rusko-ukrajinski in belorusko-ukrajinski meji, ki so se začeli 24. februarja 2022, za nadzor Kijeva in njegove okolice. Kijev je glavno mesto Ukrajine, v katerem sta sedež ukrajinske vlade in vojaškega poveljstva.

Ruske sile so sprva uspešno zavzele več mest, vendar je ofenziva zastala zaradi logističnih in taktičnih težav. Zaradi hudih izgub in majhnega napredka v ofenzivi je Rusija umaknila svoje sile iz Kijeva. Ukrajinske sile so nato aprila 2022 ponovno prevzele nadzor nad območji v regiji, ki jih je zasedla Rusija.

Zgodovina

Ruski pohod na Kijev

Rusija je 24. februarja 2022 zjutraj z artilerijskimi in raketnimi napadi začela napade na Kijevsko oblast, pri čemer je napadla več glavnih ciljev, med drugim mednarodno letališče Borispil, glavno letališče v Kijevu. Rusija je očitno nameravala hitro zavzeti Kijev, pri čemer naj bi v mesto prodrli specialci Spetsnaza ob podpori operacij zračnodesantnih enot in hitrega mehaniziranega napredovanja s severa. Ruske zračnodesantne sile so poskušale zavzeti dve ključni letališči v bližini Kijeva. 26. februarja so izvedle zračni napad na letališče Antonov, ki mu je sledil podoben desant na letališče Vasilkiv v bližini letalske baze Vasilkiv južno od Kijeva. Napadi so bili neuspešni zaradi več dejavnikov, med drugim zaradi neenake morale in učinkovitosti ukrajinskih in ruskih sil, ukrajinske uporabe zapletenega prenosnega orožja, ki so ga zagotovili zahodni zavezniki, slabe ruske logistike in učinkovitosti opreme, neuspešne zračne premoči ruskih zračnih sil in izčrpanosti ruske vojske med obleganjem večjih mest. Ko so ruske sile napredovale proti Kijevu, je Zelenski opozoril, da se mestu približujejo »subverzivne skupine«.

Po poročilih naj bi plačanci skupine Wagner in čečenske sile večkrat poskušali umoriti Volodimirja Zelenskega. Ukrajinska vlada trdi, da so ta prizadevanja preprečili protivojni uradniki ruske zvezne varnostne službe (FSB), ki so ji posredovali podatke o načrtih.

Ruske sile, ki so poskušale zavzeti Kijev, so 24. februarja iz Belorusije proti jugu ob zahodnem bregu reke Dneper poslale poskusno čelo kolone, ki naj bi mesto obkolilo z zahoda, vendar se je do 7. aprila umaknilo, da bi obnovilo zaloge in se premaknilo na jugovzhodno fronto. Podpirali sta jo dve ločeni osi napada iz Rusije vzdolž vzhodnega brega reke Dneper: zahodna pri Černigovu in vzhodna pri Sumiju. Ti so bili verjetno namenjeni obkolitvi Kijeva s severovzhoda in vzhoda. Napadalne sile so dosegle izključitveno območje Černobila ter zavzele jedrsko elektrarno Černobil in mesto duhov Pripjat. Po preboju v Černobilu so se ruske sile zadržale v Ivankivu, severnem predmestju Kijeva. Ameriški obrambni minister Lloyd Austin je razkril, da so nekatere ruske mehanizirane pehotne enote prvi dan ofenzive napredovale do 32 km od Kijeva.

Rusko napredovanje so močno ovirale logistične težave, ki jih je deloma povzročila beloruska opozicija, saj so disidentski železničarji, hekerji in varnostne sile ovirali železniške proge v Belorusiji. To operacijo, znano kot želežniška vojna v Belorusiji, so organizirali predvsem posamezniki in tri večje mreže, znane kot »Bipol«, »Skupnost železniških delavcev« in »kibernetski partizan«.

Zavzetje letališča Antonov

24. februarja 2022 ob 8:00 po lokalnem času je 20 do 34 ruskih vojaških helikopterjev (transportni helikopterji Mil Mi-8 v spremstvu jurišnih helikopterjev Ka-52 »Aligator«) poletelo južno od belorusko-ukrajinske meje in se približalo mestu Gostomel. Helikopterska skupina naj bi prevažala okoli 300 pripadnikov VDV, domnevno iz 11. gardne zračne jurišne brigade ali 31. gardne zračne jurišne brigade za napad na bližnje letališče Antonov. Napad je bil poskus zavarovanja mesta kot zračnega mostu za ruske transportne enote in težko opremo (na primer artilerijo in tanke) za invazijo na Kijev. Helikopterska skupina je bila napardena z ukrajinskim strelnim orožjem in MANPADSI. V napadu so bili sestreljeni od enega do treh helikopterjev, njihovi piloti pa so se izstrelili. Kljub napadom je bilo letališče zaradi minimalne obrambe pripadnikov nacionalne garde hitro zavzeto.

Po zavzetju letališča so se ruske enote začele pripravljati na prihod 18 transportnih letal Iljušin Il-76 z okrepitvami za napad. Vendar so letališče napadle lokalne milice in vojaki 3. polka za posebne namene ter tako ovirale ruska prizadevanja. Ukrajinska 4. brigada za hitro posredovanje je v odločilnem protinapadu preprečila pristanek transportnega letala na letališču, ga prisilila, da se vrne v Rusijo, in preprečila nadaljnje okrepitve. Ukrajinskim enotam je ob zračni podpori ukrajinskih zračnih sil uspelo odbiti zračni napad. Ruske sile so se poskušale izkrcati tudi ob Kijevskem jezeru.

Dan po prvem napadu se je začel ponoven zračni napad. Ko so ruske mehanizirane enote dosegle preboj pri bližnjem Ivankivu, so po skupnem napadu s kopnega lahko napredovale in zavzele letališče. Kljub uspehu je bilo letališče ocenjeno kot neuporabno, kar je končalo možnosti za hitro ukrajinsko kapitulacijo z zavzetjem Kijeva. Med spopadom na letališču Antonov je bilo v hangarju za shranjevanje uničeno edino obstoječe letalo Antonov An-225 Mrija (največje operativno letalo na svetu). Ruska vlada je trdila, da je v napadu umrlo skoraj 200 Ukrajincev, sama pa ni priznala nobenih žrtev.

Padec Ivankiva in Dimerja

Po zmagi v Černobilu so se ruske napadalne sile približale mestu Ivankiv, 68 km južno od jedrske elektrarne v Černobilu. Da bi ustavili konvoj, so ukrajinski vojaki porušili most čez reko Teteriv in tako zaustavili napredovanje ruske kolone. Ukrajinske zračnodesantne enote so se nato spopadle z ruskimi enotami v Ivankivu in sosednjem Dimerju. Nekaterim ruskim enotam je uspelo prodreti v ukrajinsko obrambo pri Ivankivu in okrepiti druge enote na letališču Antonov, kar je privedlo do njegovega zavzetja. Med spopadi so mesto obstreljevali, pri čemer je prišlo do civilnih žrtev. Naslednji dan je bilo na satelitskih posnetkih videti, da se proti mestu usmerja velik ruski konvoj.

27. februarja je bil uničen Ivankivski zgodovinski in krajevnozgodovinski muzej, kar je povzročilo veliko izgubo v njegovi zbirki. Zlasti je bilo uničenih več kot 20 umetniških del Marije Primačenko. Boji pri Ivankivu so se nadaljevali, dokler ga 2. marca niso zavzele ruske sile.

Napad na Gostomel

levo|sličica|Posledice bojev v Gostomelu, 4. marec Potem ko so 25. februarja dosegli preboj pri Ivankivu, so enote 41. kombinirane armade, 31. gardne zračne jurišne brigade in čečenskega 141. motoriziranega polka istega dne napredovale do bližnjega mesta Gostomel. Gostomel so branili pripadniki 79. zračne jurišne brigade, 3. polka Specnaza in 3. polka za posebne namene ter civilne milice. Pripadniki 141. čečenskega polka so se približali mestu in se začeli pripravljati na umor ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega.

Ko so ukrajinska brezpilotna letala odkrila ruske položaje v bližini Gostomela, so se ukrajinske sile pregrupirale in izvedle protiofenzivo ter uničile oklepno kolono. Po protinapadu je bil Gostomel podvržen letalskim napadom in obstreljevanju, zaradi česar so bili prebivalci prikrajšani za osnovne komunalne storitve. Ruske sile so se še naprej v uličnih bojih spopadale z ukrajinskimi vojaki in bile 3. marca sčasoma pregnane iz okolice mesta. 4. marca so ponovno napadle Gostomel, se še isti dan umaknile, nato pa 5. marca izvedle nov napad in mesto ponovno zavzele.

Obe strani sta med bitko utrpeli velike izgube: ruske sile so v dveh dneh izgubile več kot 21 lahkih pehotnih bojnih vozil (IFV), ukrajinska obveščevalna služba je trdila, da je ruska 31. gardna enota utrpela več kot 50 smrti. V boju je bilo ubitih tudi več poveljnikov: generalmajor Magomed Tušajev (poveljnik čečenskega 141. polka) je bil ubit 26. marca (trditev je sporna), generalmajor Andrej Suhovecki (namestnik poveljnika ruske 41. armade) pa je bil ubit s strani ukrajinskega ostrostrelca 3. marca.

Major Valerij Čibinejev (poveljnik ostrostrelcev ukrajinske 79. brigade) je bil 4. aprila ubit v bližini letališča Antonov. Po zasedbi Gostomela so ukrajinski uradniki obtožili ruske enote, da so preprečile evakuacijo lokalnih civilistov. Ruski vojaki naj bi prebivalcem širili napačne informacije o vojnem stanju. 7. marca so ruski vojaki ubili Jurija Prilipko, župana Gostomela.

Ukrajinska zmaga pri Vasilkovu

sličica|V Borispilju so ujeli saboterje, preoblečene v ukrajinske vojake, ki so kradli orožje, 3. marec 26. februarja so ruski padalci začeli napad na Vasilkov, 40 km južno od Kijeva, da bi zavzeli bližnje vojaško letalsko oporišče. Ukrajinski lovci so sestrelili dve ruski transportni letali Iljušin Il-76, ki sta skušali izkrcati padalce za napad. Ameriški uradniki so 26. aprila izjavili, da so pri sestrelitvi letala Il-76 pomagali ameriški obveščevalni podatki, ki so bili v realnem času posredovani ukrajinskim silam. Kljub silovitemu protiletalskemu odporu je velika skupina ruskih padalskih enot uspela pristati v bližini Vasilkiva. Enote so nato napredovale do mesta in se spopadle z ukrajinsko 40. brigado taktičnega letalstva, vendar so bile kasneje odbite. Zmago je pozneje razglasila županja mesta Natalija Balasinovič, ki je trdila, da je bilo v boju ranjenih več kot 200 Ukrajincev. Po koncu bitke so ukrajinske sile patruljirale po mestu in iskale ruske izvidnike.

Bitka za Kijev

25. februarja so ruska bojna letala začela bombardirati središče Kijeva. Nato je bil sestreljen ukrajinski Su-27. Ruski saboterji, preoblečeni v ukrajinske vojake, so poskušali prodreti v Obolon, predmestje severno od središča Kijeva, le 10 kilometrov od stavbe Vrhovna Rada (sedež ukrajinskega parlamenta), vendar so jih ukrajinski vojaki vse zajeli ali ubili. Za obrambo Kijeva so bile nato aktivirane vojaške rezerve. V več predelih mesta je bilo slišati streljanje, ki so ga ukrajinski uradniki opisali kot spopade med ukrajinsko in rusko vojsko. Zelenski je prebivalce pozval, naj se z Molotovimi koktajli vključijo v urbano gverilsko vojno proti ruskim silam. Orožje je bilo razdeljeno civilnim milicam. Naslednje jutro je ukrajinska vlada v mestu uvedla policijsko uro. Ukrajinske sile trdijo, da so v enem dnevu ubile približno 60 ruskih saboterjev.

Hkrati z neuspelim napadom na Vasilkiv so ruske enote 26. februarja začele bombardirati Kijev z artilerijo in organizirale napade za zavzetje Kijevske hidroelektrarne, ki so imeli nasprotujoče si rezultate. Ukrajinske sile so se pregrupirale in naslednji dan izvedle protinapad na elektrarno ter ruske sile pregnale z območja. Ločen napad na vojaško oporišče v mestu se je končal neuspešno. Ruske sile naj bi bile od središča Kijeva oddaljene 31 km.

27. februarja so ruska letala napadla Vasilkiv in Kijev, med drugim tudi odlagališče radioaktivnih odpadkov v bližini Kijeva, vendar je bilo odlagališče nepoškodovano. Druga ruska jurišna skupina se je Kijevu začela bližati s severovzhoda, potem ko je obšla mesto Černigov. Kijevski župan Vitalij Kličko je za agencijo Associated Press povedal, da je Kijev »popolnoma obkoljen«. Vendar je svoje pripombe kmalu umaknil. 28. februarja so poročali o raketnih napadih na Brovarij, vendar Kijev ni bil neposredno napaden. Ukrajinske sile so trdile, da so uničile rusko kolono v Makarivu. Ruski napadi so se nadaljevali v začetku marca. Kijevski televizijski stolp je bil napaden 1. marca. Kasneje so poročali o napadih na Rusanivko, Kurenivko, Bojarko, Višneve, Vorzel in Marhalivko, medtem ko je bila Borodjanka obsežno bombardirana, pri čemer je bilo ubitih več sto ljudi. Ukrajinske letalske sile so trdile, da so 2. marca nad Kijevom sestrelile dva ruska Su-35. Makariv je bil ponovno zavzet 3. marca. Po ukrajinskih poročilih iz Kijeva naj bi ruska vojska s tanki iz Belorusije začela obkrožati mesto in skušala uvesti blokado. sličica|Ruski oborožrni konvoj v bližini Kijeva, 7. marec