sličica|244x244_pik|Reliefni zemljevid današnje Bosne in Hercegovine Bosna in Hercegovina, včasih imenovana preprosto kot Bosna, je država v jugovzhodni Evropi na Balkanskem polotoku. Stalno poseljena je že od mlajše dobe. V zgodnjem zgodovinskem obdobju so njeno območje naseljevali Iliri in Kelti. Krščanstvo se je pojavilo v 1. stoletju, v 4. stoletju pa je območje postalo del Zahodnega rimskega cesarstva. Kmalu zatem so vdrla germanska plemena, nato pa Slovani v 6. stoletju. Leta 1136 je Béla II. Ogrski napadel Bosno in ustvaril naziv »Ban Bosne« kot častni naziv za svojega sina Ladislava II. V tem času je Bosna postala skoraj avtonomna in je bila na koncu leta 1377 razglašena za kraljestvo. Leta 1463 je sledilo Osmansko cesarstvo in je trajalo več kot 400 let. Izvedli so velike spremembe v političnem in upravnem sistemu, uvedli zemljiške reforme ter razredne in verske razlike. Leta 1831 se je začela vrsta uporov, ki so dosegli vrhunec z hercegivibskim uporom, razširjenim kmečkim uporom, leta 1875. Konflikt je na koncu prisilil Osmane, da so z berlinsko pogodbo leta 1878 prepustili upravljanje države Avstro-Ogrski. Kraljevina Jugoslavija je leta 1929 prinesla preoblikovanje upravnih regij v Kraljevino Jugoslavijo, ki se je namenoma izognila vsem zgodovinskim in etničnim linijam ter odstranila kakršno koli sled bosanske identitete. Kraljevino Jugoslavijo so v drugi svetovni vojni osvojile nacistične sile, Bosna pa je bila prepuščena Neodvisni državi Hrvaški (NDH), kar je povzročilo množično preganjanje in genocid. Leta 1992 se je začela triletna državljanska vojna, ki je povzročila okoli 100.000 smrtnih žrtev in 2 milijona prebežnikov.  

Prazgodovina in rimska doba sličica|281x281_pik|Rimsko steklo iz Bosanskega Novega Bosna je naseljena že od neolitika. V pozni bronasti dobi so neolitsko prebivalstvo nadomestila bolj bojevita indoevropska plemena, znana kot Iliri. Selitve Keltov v 4. in 3. stoletju pr. n. št. so iz svojih nekdanjih dežel izrinile številna ilirska plemena, vendar so se nekatera keltska in ilirska plemena pomešala. Konkretnih zgodovinskih dokazov za to obdobje je malo, vendar se na splošno zdi, da je bila regija poseljena s številnimi različnimi narodi, ki so govorili različne jezike.Malcolm, Noel (1994). Bosnia A Short History. New York University Press. .

Krščanstvo je v regijo prispelo že konec 2. stoletja, o čemer pričajo številni artefakti in predmeti iz tistega časa. Po dogodkih iz let 337 in 395 ob razpadu cesarstva sta bili Dalmacija in Panonija vključeni v Zahodno rimsko cesarstvo. Regijo so leta 455 osvojili Ostrogoti, v naslednjih letih pa so si še izmenjali roke med Alani in Huni.John V. A. Fine,John Van Antwerp Fine, The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century. University of Michigan Press, 1994 p.19 

Srednja leta

Zgodnja Bosna Do 6. stoletja je cesar Justinijan ponovno osvojil območje in velike dele nekdanjega zahodnega cesarstva za Vzhodno rimsko cesarstvo s prestolnico v Konstantinoplu. Slovani, selitveno ljudstvo iz jugovzhodne Evrope, so se v 6. stoletju povezali z evroazijskimi Avari, ki so skupaj v 6. in 7. stoletju vdrli v Vzhodno rimsko cesarstvo in se naselili na območju današnje Bosne in Hercegovine ter okoliških dežel. V drugem valu je prišlo več Južnih Slovanov in po mnenju nekaterih znanstvenikov jih je cesar Heraklij povabil, da bi pregnali Avare iz Dalmacije na obali Jadranskega morja. Približno v tem času so se Vzhodni Rimljani, ki so govorili latinsko, razvili v tisto, kar se je v kasnejših stoletjih imenovalo Bizantinsko cesarstvo, ki je govorilo grško (imenovano po starodavnem mestu Bizanc, ki je od 330-ih let dvajsetega stoletja zdaj glavno mesto Konstantinopel, ki ga je ustanovil cesar Konstantin Veliki). levo|sličica|162x162_pik|Ban Kulin kamnorez z bosansko cirilico Sodobno poznavanje Bosne na zahodnem Balkanu v temnem veku je različno.Malcolm 1996, p. 10. Ob roparskih vpadih Avarov in Slovanov od 6. do 9. stoletja, ki so prinesli slovanske jezike, sta oba verjetno prestopila fevdalizmu šele z močjo Frankov, ki so prodirali v regijo v poznem 9. stoletju (Bosna je verjetno nastala kot ena od takih predfevdalnih entitet). V tem času so bili tudi Bosanci pokristjanjeni. Bosna je bila zaradi svoje zemljepisne lege in terena verjetno eno zadnjih območij, ki so šla skozi ta proces, ki naj bi izviral iz urbanih središč ob dalmatinski obali.

Poleg slovansko govorečega prebivalstva je do leta 1000 v južni Bosni ostalo lepo število romaniziranih ljudi. Govorili so balkanski romanski jezik (soroden z romunščino) ter se umaknili v gorska območja in sprejeli pastirski način življenja; postali so znani kot Vlahi. Sčasoma so se asimilirali, čeprav so ohranili posebne običaje, in beseda Vlah je začela označevati katerega koli pastirja. Zaradi poznavanja konjereje so Vlahi prevladovali v trgovini in karavanih od obalnih trgovskih mest proti notranjosti, napredovali in prevladovali nad celimi regijami Huma ter se tako združili v bosansko srednjeveško fevdalno družbo.

Banovina Bosna sličica|294x294_pik|Banata leta 1373, tik pred povišanjem v kraljestvo Šele od 9. stoletja so začeli frankovski in bizantinski viri omenjati zgodnje slovanske politike v regiji. V zvezi s tem najstarejša splošno priznana omemba Bosne izvira iz 10. stoletja v De Administrando Imperio, ki ga je napisal bizantinski cesar Konstantin Porfirogenet, v tem obdobju je bila Bosna na kratko del kratkotrajne srbske države Časlav, po smrti katere v bitki okoli leta 960 se je velik del Bosne za kratek čas vključil v hrvaško državo Krešimirja II. Kmalu zatem, leta 997, je Samuel Bolgarski odšel v Bosno in uveljavljal svojo nadvlado v njenih delih, vendar ga je premagalo Bizantinsko cesarstvo leta 1018, ki si je priključilo Bolgarijo in uveljavilo svojo vrhovno oblast v Bosni. To je trajalo vse do pozneje v stoletju, ko so bili nekateri deli Bosne na kratko vključeni v Hrvaško, drugi pa v Duklju, od katere se zdi, da se je slednja Bosna odcepila okoli leta 1101, na kateri so bosanski bani poskušali vladati zase. Vseeno so se vse prevečkrat znašli v vlečenju vrvi med Ogrsko in Bizantinskim cesarstvom. Leta 1137 si je Ogrska priključila večino Bosne, nato pa jo je leta 1167 za kratek čas izgubila k Bizantinskemu cesarstvu, nato pa si jo je ponovno pridobila leta 1180. Tako so bili pred letom 1180 in vladavino bana Kulina deli Bosne na kratko našli v srbskih ali hrvaških enotah, vendar nobena sosednja država ni držala z Bosanci dovolj dolgo, da bi pridobila njihovo zvestobo ali naložila kakršno koli resno zahtevo za Bosno.

Prvi zabeleženi ban (podkralj) je bil ban Borić, vazal ogrskemu kralju. Vendar je bil odstavljen, ko je podprl poraženca v nasledstveni krizi zaradi madžarskega prestola. Leta 1167 je Bizanc ponovno osvojil Bosno in na koncu postavil svojega vazala kot bana – domačega bana Kulina (1180–1204). Vendar je bilo to vazalstvo večinoma nominalno in Bosna se je za vse praktične namene pod Kulinom spremenila v samostojno državo. Ban Kulin je predsedoval skoraj tri desetletja miru in stabilnosti, med katerimi je s pogodbami z Dubrovnikom in Benetkami krepil gospodarstvo države. Njegova vladavina je pomenila tudi začetek polemike z Bosansko cerkvijo, avtohtono krščansko sekto, ki jo tako rimskokatoliška kot vzhodna pravoslavna cerkev štejejo za heretično. Kot odgovor na madžarske poskuse, da bi uporabili cerkveno politiko glede tega vprašanja kot način za ponovno pridobitev suverenosti nad Bosno, je Kulin leta 1203 organiziral svet lokalnih cerkvenih voditeljev, da bi se odrekli krivoverstvu. Kljub temu so madžarske ambicije ostale nespremenjene še dolgo po Kulinovi smrti leta 1204, oslabile pa so se šele po neuspešni invaziji leta 1254, ki je spodbudila tudi razkol bosanske cerkve.

Kraljevina Bosna sličica|Teritorialni razvoj bosanskega kraljestva Bosansko zgodovino je od takrat do začetka 14. stoletja zaznamoval boj za oblast med družinama Šubić in Kotromanić. Ta spopad se je končal leta 1322, ko je Stjepan II Kotromanić postal ban. Do svoje smrti leta 1353 mu je uspelo priključiti ozemlja na severu in zahodu ter Zahumlje in dele Dalmacije. Nasledil ga je njegov nečak Tvrtko, ki je po dolgotrajnem boju s plemstvom in med družinskimi prepiri leta 1367 pridobil popoln nadzor nad državo. Pod Tvrtkovim vodstvom je Bosna rasla tako po velikosti kot po moči in leta 1377 končno postala neodvisno kraljestvo, njegova smrt leta 1391 pa je Bosno potisnila v dolgo obdobje propadanja. Osmansko cesarstvo je že začelo osvajati Evropo in je v prvi polovici 15. stoletja predstavljalo veliko grožnjo za Balkan. Končno je Bosna po desetletjih politične in družbene nestabilnosti uradno padla leta 1463, odpor pa je bil aktiven in hud še nekaj stoletij. Leta 1483 so sledile južne regije Bosne, danes znane kot "Hercegovina", z Madžarsko podprto ponovno ustanovljeno "Bosansko kraljestvo", ki je bilo zadnje, ki je podleglo leta 1527.

Osmansko obdobje (1463–1878) Osmansko osvajanje Bosne je pomenilo novo obdobje v zgodovini države in uvedlo ogromne spremembe v politični in kulturni pokrajini regije. Čeprav je bilo kraljestvo zatrto in njegovo visoko plemstvo usmrčeno, so Osmani kljub temu dovolili ohranitev identitete Bosne tako, da so jo vključili kot integralno pokrajino Osmanskega cesarstva s svojim zgodovinskim imenom in ozemeljsko celovitostjo – edinstven primer med podjarmljenimi državami na Balkanu. V okviru Bosne so Osmani uvedli številne ključne spremembe v družbenopolitični upravi ozemlja; vključno z novim zemljiškim sistemom, reorganizacijo upravnih enot in zapletenim sistemom družbene diferenciacije po razredni in verski pripadnosti.Riedlmayer, Andras (1993). A Brief History of Bosnia-Herzegovina . The Bosnian Manuscript Ingathering Project. levo|sličica|270x270_pik|Zastava Bosne leta 1878 v času Osmanskega obdobja Štiri stoletja osmanske vladavine so močno vplivala tudi na sestavo prebivalstva Bosne, ki se je večkrat spremenila zaradi osvajanj cesarstva, pogostih vojn z evropskimi silami, migracij in epidemij različnih bolezni. Pojavila se je domorodna slovansko govoreča muslimanska skupnost, ki je sčasoma postala največja etno-verska skupina (predvsem zaradi postopnega naraščanja števila spreobrnjenj v islam), medtem ko je precejšnje število sefardskih Judov prispeli po njihovem izgonu iz Španije v poznem 15. stoletju. Velike spremembe so doživele tudi bosanske krščanske skupnosti. Bosanski frančiškani (in katoliško prebivalstvo kot celota) so bili zaščiteni z uradnim cesarskim odlokom, čeprav so bila na terenu ta jamstva pogosto prezrta in njihovo število se je zmanjševalo. Pravoslavna skupnost v Bosni, ki je bila sprva omejena na Hercegovino in jugovzhodno Bosno, se je v tem obdobju razširila po vsej državi in ​​doživljala relativno blaginjo vse do 19. stoletja. Medtem je domorodna šizmatična bosanska cerkev povsem izginila.Imamović, Mustafa (1996). Historija Bošnjaka. Sarajevo: BZK Preporod.