sličica|Reliefni zemljevid današnje Srbije Zgodovina Srbije zajema zgodovinski razvoj Srbije in njenih predhodnic, od starejše kamene dobe do današnjega stanja, pa tudi srbskega naroda in območij, ki so jim zgodovinsko vladali. Obseg srbskega bivanja in vladavine se je skozi stoletja zelo spreminjal, zato je zgodovina Srbije podobno elastična v tem, kar vključuje.
Slovani so naselili Balkan v 6. in 7. stoletju, iz katerega je nastala prva srbska kneževina Vlastimirovići. V 11. stoletju se je razvila v Veliko kneževino, leta 1217 pa sta bili ustanovljeni Kraljevina in narodna cerkev (Srbska pravoslavna cerkev) pod Nemanjići. Leta 1345 je bilo ustanovljeno Srbsko cesarstvo: obsegalo je velik del Balkana. Leta 1540 je Osmansko cesarstvo priključilo Srbijo.
Srbska kraljestva so izginila do sredine 16. stoletja, zaradi domačih spopadov in premagana z osmanskim osvajanjem. Uspeh srbske revolucije proti osmanski oblasti leta 1817 je zaznamoval rojstvo Kneževine Srbije, ki je leta 1867 dosegla de facto neodvisnost in jo končno priznale velike sile na Berlinskem kongresu leta 1878. Kot zmagovalka v balkanskih vojnah z Bolgarijo v letih 1912–1913 je Srbija ponovno pridobila Vardarsko Makedonijo, Kosovo in Raško (Stara Srbija). Konec leta 1918 je Vojvodina razglasila odcepitev od Avstro-Ogrske, da bi se združila s slovansko državo Slovencev, Hrvatov in Srbov; 1. decembra 1918 je k državi pristopila Kraljevina Srbija, država pa je dobila ime Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Srbija je svoje sedanje meje dosegla ob koncu druge svetovne vojne, ko je postala federativna enota v okviru Federativne ljudske republike Jugoslavije (razglašena novembra 1945). Po razpadu Jugoslavije v obdobju jugoslovanskih vojn v 90. letih dvajsetega stoletja je Srbija 5. junija 2006 po razpadu kratkotrajne unije s Črno goro ponovno postala neodvisna država.
Prazgodovina levo|sličica|175x175_pik|Lepenski Vir, figura iz leta 7000 pr. n. št. Paleobalkanska plemena so nastala v 2. in 1. tisočletju pr. n. št. Najsevernejše staromakedonsko mesto je bilo v južni Srbiji (Kale-Krševica). Keltsko pleme Skordisci je leta 279 pr. n. št. osvojilo večji del Srbije in zgradilo številne utrdbe po vsej regiji. Rimsko cesarstvo je osvojilo regijo v razponu od 2. stoletja pred pr. n. št. – 1. stoletja n. št. Rimljani so med drugim nadaljevali širitev Singidunuma (sodobna prestolnica Beograd), Sirmija (Sremska Mitrovica) in Naissusa (Niš), ohranilo pa se je nekaj pomembnih ostankov spomenikov, kot so Via Militaris, Trajanov most, Diana, Felix Romuliana (UNESCO) itd. Severni deli so bili vključeni v Moesia Superior, Dacia Remesiana in Dacia Mediterranea.
Neolitski starčevski in vinčanski kulturi sta obstajali v Beogradu ali blizu njega in sta prevladovali na Balkanu (pa tudi na delih srednje Evrope in Male Azije) pred približno 8.500 leti. Nekateri znanstveniki menijo, da prazgodovinska vinčanska znamenja predstavljajo eno najzgodnejših znanih oblik pisave (od 6000 do 4000 pr. n. št.).
Strateška lega Srbije med dvema celinama jo je izpostavila invazijam številnih tujih vojsk. Tračani so obvladovali Srbijo pred ilirsko selitvijo na jugozahodu. Grki so kolonizirali jug v 4. stoletju pr. n. št., najsevernejša točka cesarstva Aleksandra Velikega je bilo mesto Kale.
Rimsko obdobje sličica|Mediana, rojstni kraj Konstantina Velikega Rimljani so osvojili dele Srbije v 2. stoletju pr. n. št., leta 167 pr. n. št., ko so osvojili Zahod, ustanovili provinco Ilirik in preostalo osrednjo Srbijo leta 75 pr. n. št., ustanovili provinco Mezijo. Srem je osvojil 9. pr. n. št., Bačko in Banat pa leta 106 n. št. po Trajanovih dačanskih vojnah.
Sodobna Srbija obsega klasične regije Mezijo, Panonijo, dele Dalmacije, Dakije in Makedonije. Severno srbsko mesto Sirmium (Sremska Mitrovica) je bilo med 4 najboljšimi mesti poznega rimskega cesarstva in je bilo njegovo glavno mesto v času tetrarhije. Glavna mesta Zgornje Mezije so bila: Singidunum (Beograd), Viminacium (včasih imenovan municipium Aelium; sodobni Kostolac), Remesiana (Bela Palanka).
V današnji Srbiji se je rodilo sedemnajst rimskih cesarjev. Domneva se, da se je v Beogradu od rimskih časov zgodilo vsaj 140 vojn.
V zgodnjem 6. stoletju so se Južni Slovani, ki so bili v velikem številu prisotni po celotnem Bizantinskem cesarstvu, združili z domačim prebivalstvom (Dačani, Iliri, Tračani) in jih asimilirali, ter tako tvorili osnovo etnogeneze sodobnih Srbov.
Srednji vek levo|sličica|248x248_pik|Zemljevid mej Srbskega imperija leta 1350 Srbi so v bizantinskem svetu živeli v tako imenovanih slovanskih deželah, deželah, ki so bile sprva izven bizantinskega nadzora in neodvisne. Rodbina Vlastimirović je v 7. stoletju ustanovila Srbsko kneževino. Leta 822 so frankovski analisti zabeležili, da Srbi naseljujejo večji del Dalmacije. Pokristjanjevanje Srbov, ki se je začelo v 7. stoletju, je bil postopen proces, ki se je zaključil do sredine 9. stoletja. Sredi 10. stoletja se je srbska država razprostirala med obalami Jadranskega morja, Neretvo, Savo, Morave in Skadra. Etnična identiteta lokalnega prebivalstva ostaja predmet zgodovinopisnih sporov.
Leta 924 so Srbi premagali majhno bolgarsko vojsko, s čimer so izzvali veliko maščevalno akcijo, ki se je končala z bolgarsko aneksijo Srbije konec tega leta. Bolgarski car Samuel je leta 997, ogrožen zaradi zavezništva med Bizantinci in srbsko državo Duklja, premagal in ujel njenega kneza Jovana Vladimirja ter ponovno prevzel nadzor nad srbskimi deželami. Država je razpadla po smrti zadnjega znanega vladarja Vlastimirida; Bizantinci so si regijo priključili in jo obdržali stoletje, vse do leta 1040, ko so se Srbi pod vodstvom rodbine Vojislavljević uprli v Duklji, pomorskem območju. Leta 1091 je rodbina Vukanović ustanovila srbsko veliko kneževino s sedežem v Raški (latinsko Rascia).
Leta 1166 je prestol prevzel Stefan Nemanja, kar je pomenilo začetek uspešne Srbije, odslej pod vladavino rodbine Nemanjić. Nemanjin sin Rastko (post. Sveti Sava) je leta 1219 pridobil avtokefalnost za Srbsko cerkev in avtor najstarejše znane ustave, hkrati pa je Štefan Prvokronani leta 1217 ustanovil Srbsko Kraljestvo. Srednjeveška Srbija je dosegla svoj vrhunec v času vladavine Stefana Dušana (1331-1355), ki je izkoristil bizantinsko državljansko vojno in podvojil velikost države z osvajanjem ozemlja na jugu in vzhodu na račun Bizanca ter segel do Peloponeza, ki je bil leta 1346 kronan tudi za cesarja Srbov in Grkov.
Bitka na Kosovem polju proti nastajajočemu Osmanskemu cesarstvu leta 1389 pomeni prelomnico in velja za začetek padca srednjeveške srbske države. Rodbini Lazarević in Branković sta nato (v 15. in 16. stoletju) vladali suzerenu Srbski despotovini. Po padcu Konstantinopla pod Osmane leta 1453 in obleganju Beograda je Srbska despotovina padla leta 1459 po obleganju začasne prestolnice Smederevo. Do leta 1455 je osrednjo Srbijo popolnoma osvojilo Osmansko cesarstvo. Potem, ko je več kot 70 let zatiral osmanske napade, je Beograd leta 1521 dokončno padel, kar je odprlo pot za osmansko širitev v srednjo Evropo. Délvidék (danes Vojvodina), ki so ga naseljevali Srbi in Madžari, se je upiral osmanski oblasti vse do 16. stoletja.
Zgodnja moderna zgodovina V zgodnjem novem obdobju, od osmanskega osvajanja Srbije v drugi polovici 15. stoletja, do začetka srbske revolucije leta 1804, je bilo na ozemlju sodobne Srbije več habsburško-osmanskih vojn. To obdobje vključuje zaporedna obdobja osmanske in habsburške vladavine v različnih delih Srbije.
Osmansko obdobje sličica|525x525_pik|Leta 1456 je osmanski sultan Mehmed II zasedel Beograd. Srednjeveška Bosna, Hercegovina in Zeta so trajale do 1463, 1483 oziroma 1496. Srbska kneževina je bila obnovljena nekaj let po padcu Srbske despotovine s strani rodbine Branković v današnji Vojvodini. Vladali so ji izgnani srbski despoti in plemiči, ki so obstajali do leta 1540 kot madžarski vazali, ko so padli pod Osmane. Rezidenca despotov je bil Kupinik (današnje Kupinovo). Despoti so bili: Vuk Grgurević-Branković (1471–1485), Đorđe Branković (1486–1496), Jovan Branković (1496–1502), Ivaniš Berislavić (1504–1514), Stjepan Berislavić (1520–1535), Radič Božić (1527–1528) pretendent frakcije Zapolya in Pavle Bakić (1537). Stevan Berislavić se je leta 1522 preselil v Slavonijo, saj so Kupinik zavzele osmanske sile.
Številni Srbi so bili novačeni v času sistema devširme, oblike suženjstva v Osmanskem cesarstvu, v katerem so bili fantje iz balkanskih krščanskih družin prisilno spreobrnjeni v islam in usposobljeni za pehotne enote osmanske vojske, znane kot janičarji.
Od 14. stoletja dalje se je vse več Srbov začelo seliti na sever v regijo, ki je danes znana kot Vojvodina, ki je bila takrat pod oblastjo Ogrske. Ogrski kralji so spodbujali priseljevanje Srbov v kraljestvo in jih veliko najeli kot vojake in obmejne straže. Med bojem med Osmanskim cesarstvom in Ogrsko je to srbsko prebivalstvo izvedlo poskus obnove srbske države. V bitki pri Mohaču 29. avgusta 1526 je Osmansko cesarstvo premagalo ogrsko vojsko. Kmalu po bitki je vodja srbskih najemnikov na Ogrskem Jovan Nenad vzpostavil svojo oblast v današnji Vojvodini. Ustanovil je kratkotrajno neodvisno državo s Subotico kot prestolnico. Ogrski kralj Janez je leta 1527 premagal Jovana Nenada.
Evropske sile in zlasti Avstrija so se borile proti Osmanskemu cesarstvu, včasih s pomočjo Srbov. Med avstrijsko-osmansko vojno (1593–1606) je leta 1594 nekaj Srbov sodelovalo v vstaji v Banatu – panonskem delu Osmanskega cesarstva, sultan Murat III. pa se je maščeval s sežigom relikvij sv. Save. Avstrija je ustanovila čete v Hercegovini, ko pa sta Osmansko cesarstvo in Avstrija podpisala mir, se je Avstrija prepustila osmanskemu maščevanju. To zaporedje dogodkov je postalo običajno za naslednja stoletja.
Med veliko vojno (1683–1690) med Osmanskim cesarstvom in Sveto ligo, ki je bila ustanovljena s papeževim pokroviteljstvom in je vključevala Avstrijo, Poljsko in Beneško republiko, so te tri sile kot sredstvo razdelitve in vladaj strategije spodbujale tudi Srbe k uporu proti osmanske oblasti in kmalu so se upori in terorizem razširili po celotnem zahodnem Balkanu: od Črne gore in Dalmatinske obale do Donave in Stare Srbije (Makedonija, Raška, Kosovo in Metohija). Ko pa so se Avstrijci začeli umikati iz Osmanske regije, so povabili Avstrijcem zveste ljudi, naj pridejo z njimi na sever na ogrska ozemlja. Ker so morali izbirati med osmanskim maščevanjem ali življenjem na Ogrskem, so nekateri Srbi zapustili svoje domačije in se odpravili proti severu pod vodstvom patriarha Arsenija Čarnojevića.
Drugi pomemben dogodek v zgodovini regije se je zgodil v letih 1716–1718, ko so ozemlja od Dalmacije, Bosne in Hercegovine pa vse do Beograda in Donavskega porečja postala bojišče za novo avstrijsko-osmansko vojno, ki jo je sprožil princ Evgen Savojski. Nekateri Srbi so se ponovno postavili na stran Avstrije. Po podpisu mirovne pogodbe v Požarevcu so Osmani izgubili vse svoje posesti v porečju Donave, pa tudi današnjo severno Srbijo in severno Bosno, dele Dalmacije in Peloponeza. Hacı Mustafa paša je bil vojaški guverner Beograda od leta 1793 do 1801. Za razliko od večine višjih osmanskih imenovanih ni bil član bogatega in vojaško močnega ajanskega razreda lokalnih uglednežev. Namesto tega je bil karierni birokrat, ki se je sprl z ajanom. Sultan Selim III. (vladal 1789–1807) je želel centralizirati deželno upravljanje, vendar se je ta poskus slabo izkazal zaradi zavezništva med ajani in pokvarjenimi janičarji.
Zadnja avstrijsko-osmanska vojna je bila v letih 1788–1791, ko so Avstrijci pozvali kristjane v Bosni in Srbiji k uporu. Do 20. stoletja, ki je zaznamoval propad avstrijskega in Osmanskega cesarstva, ki so ga skupaj uprizorile evropske sile tik po prvi svetovni vojni, ni bilo vojn.
Moderna zgodovina
Srbska revolucija in avtonomna kneževina (1804–1878) sličica|313x313_pik|Južna in severna Srbija (Vojvodina) leta 1848