Ala Borisovna Pugačova (, ruska pevka in igralka, * 15. april 1949, Moskva, Ruska SFSR, Sovjetska zveza (danes Rusija).
Znana je kot lastnik edinstvenega močnega glasu s skupnim razponom nekaj več kot 5 oktav. Konec leta 2025 se je uvrstila na drugo mesto na svetu in prvo mesto v Evropi pri prodaji glasbenih posnetkov (CD in LP) med pevci vseh časov. V svetu je znana kot sovjetska in ruska superzvezda. Zelo vplivna na razvoj glasbene kulture v ZSSR in vzhodni Evropi. Ljudski umetnik ZSSR (1991), nagrajenec državne nagrade Ruske federacije (1995), katere celoten denarni del (65 milijonov rubljev) je pevka dala v sklad za pomoč žrtvam potresa v Neftegorsku na Sahalinu(1995).
Poreklo Starša Pugačove, oba udeleženca druge svetovne vojne, sta se srečala in poročila leta 1946. Leta 1947 sta imela prvega otroka Genadija, ki je umrl nekaj mesecev po rojstvu zaradi davice. Leta 1949 se je rodil njun drugi otrok - hči Ala.
Kariera Šolala se je za zborovsko dirigentko v Moskvi, kmalu pa se je posvetila petju in prvič nastopila leta 1965. Naslednjih deset let je kot članica različnih varietejev potovala po Sovjetski zvezi in iskala svoji osebnosti primeren glasbeni izraz, medtem pa je razvijala lasten slog. Zaslovela je z zmago na mednarodnem festivalu Zlati Orfej v Bolgariji s skladbo »Arlekino«, ki je kmalu po tistem izšla pri državni založbi Melodija. sličica|desno|Ala Pugačova na koncertu 1983 Po tistem so se vrstili uspehi, razprodani koncerti in festivalske nagrade. Po nekaterih podatkih je bilo do leta 1997 prodanih več kot 250 milijonov izvodov albumov.
Redno je nastopala v Evropi, po zaslugi slave v domovini je kot ena redkih sovjetskih izvajalk imela priložnost peti tudi na Zahodu. Skoraj vse leto 1982 je pevka preživela na tujih turnejah: v NDR, Jugoslaviji, Romuniji, na Madžarskem, v Italiji. Od 3. do 7. junija 1982 je bila častna gostja mednarodnega festivala Zlati Orfej v Bolgariji; 28. junija 1982 je Pugačeva nastopila v Parizu v znameniti dvorani Olympia. Francoski mediji so nastop pohvalili. Poleg tega je Pugačeva tega leta sodelovala tudi na prvi sovjetsko-ameriški telekonferenci Moskva-vesolje-Kalifornija, ki sicer ni bila nikoli prikazana sovjetskim televizijskim gledalcem. Sodelovala je tudi na festivalu Sanremo leta 1987. Nastopila pa je tudi kot predstavnica Rusije na Pesmi Evrovizije leta 1997 v Dublinu. Izven rusko govorečega območja sicer ni doživela vidnejšega uspeha.
Od konca 1970. let je nastopala tudi v različnih filmih. Takratni predsednik Mihail Gorbačov ji je leta 1991 podelil naziv ljudske umetnice Sovjetske zveze.
Po letu 2000 se je začela aktivno ukvarjati z mentorstvom mladih talentov, producentstvom in ustanovila celo lastno nagradno premijo "Alino zlato zvezdo". V tem času je začela sodelovati tudi z bodočim možem, televizijskim voditeljem Maksimom Galkinom.
sličica|levo|Ala Pugačova - Славянский базар 2001 Predsednik žirije 10. festivala Slovanski bazar v Vitebsku leta 2001 je bila Ala Pugačova. Tega leta so se otvoritvene slovesnosti festivala udeležili predsedniki Belorusije, Rusije in Ukrajine - Aleksander Lukašenko, Vladimir Putin in Leonid Kučma.
27. septembra 2007 je v Sočiju Pugačova imela zadnji koncert v okviru turneje "Prispeli smo" - «Мы приехали», ki se je izvajala v letih 2001-2007. Koncert je bil poslednji med 195-timi na tej turneji.
Leta 2008 je izšel poslednji album Pugačove z naslovom "Povabilo k sončnemu zahodu".
5. marca 2009 je Pugačova na tiskovni konferenci naznanila upokojitev po poslovilni turneji "Sanje o ljubezni". Turneja se je začela 7. aprila 2009 v Moskvi in končala 4. marca 2010 v Sofiji v Bolgariji. Simbolično je, da se je pevkina koncertna kariera končala tam, kjer se je začela njena slava – v Bolgariji je leta 1975 Ala Pugačova zapela svojo slavno skladbo »Arlekino«. V okviru poslovilne turneje je pevka imela 37 koncertov v 13 državah: Rusiji, Ukrajini, Kazastanu, ZDA, Izraelu, Nemčiji in drugih.
15. aprila 2012 sta Pugačova in Galkin na televiziji vodila triurno oddajo »Direktna linija«, v kateri sta odgovarjala na vprašanja prebivalcev Moskve, Sankt Peterburga, Sočija, Vladivostoka, New Yorka in drugih mest. Pred tem je takšne »Direktne linije« vodil le Vladimir Putin.
Zasebno življenje Njeno ljubezensko življenje opisujejo kot »kaotično«, je večkrat poročena in ločena ter znana po številnih ljubezenskih aferah. Svojo javno podobo je načrtno gradila na materinstvu in hkrati podžigala govorice o aferah. Pevka je sama izjavila, da je bil samo prvi in zadnji zakon resničen, vsi ostali pa zaigrani s ciljem pomagati prijatelju. Prvi mož je bil igralec litovskega porekla Mikolas Orbakas. Njuna hči iz prvega zakona Kristina Orbakaitė je prav tako znana pevka. Med Alino zvezo z zadnjim možem Maksimom Galkinom, ki je 27 let mlajši, sta se rodila dvojčka, ki ju je donosila nadomestna mati.
Po začetku ruske invazije na Ukrajino leta 2022 je zapustila državo in odšla v Izrael na že prej planirano zdravljenje. Mož Maksim Galkin je bil v tem času že zunaj Rusije in izražal protivojno razpoloženje. Septembra so Galkina oblasti razglasile za »tujega agenta« in Ala je izrazila stališče, da naj se za »tujega agenta« razglasi tudi njo. Zaradi težav, ki sta jih imela njena mladoletna otroka s sovrstniki in žaljivih pisem je potem zapustila Rusijo, kasneje pa večkrat kratkotrajno vrnila. Septembra 2025 je dala obsežen video intervju v svoji vili v Latviji.
Opombe
Sklici
Zunanje povezave
Kategorija:Ruski pevci Kategorija:Ruski filmski igralci Kategorija:Ruski televizijski igralci Kategorija:Predstavniki Rusije na Pesmi Evrovizije