Fustanella je tradicionalno nagubano oblačilo, podobno krilu, ki ga imenujejo tudi kilt, ki ga nosijo moški iz mnogih narodov na Balkanu (Jugovzhodna Evropa). V sodobnem času je fustanella del balkanskih narodnih noš. V Grčiji kratko različico fustanelle nosijo ceremonialne vojaške enote, kot so Evzones od leta 1868. V Albaniji ga je nosila kraljeva garda v medvojni dobi. Tako Grčija kot Albanija trdita, da je fustanella narodna noša. Poleg tega Vlahi trdijo, da je fustanella njihov etnični kostum.
Izvor
Nekateri znanstveniki navajajo, da je fustanella nastala iz vrste starodavnih grških oblačil, kot sta hiton (ali tunika) in chitonium (ali kratka vojaška tunika).: "Iz starodavnega hitona in običajnega (kratka vojaška tunika), zapeta z pas okrog pasu, ki se spušča v ozke pravilne gube, je izpeljana "fustanella", ki po razširitvi daje ime celotnemu kostumu.": "Mladi pastir nosi fustanello, potomko vojaške tunike antične Grčije, ki jo zdaj le redko nosijo, razen nekaterih polkov." Čeprav je nagubano krilo povezano s starodavnim kipom (3. stoletje pred našim štetjem), ki je na območju okoli Akropole v Atenah, ni preživelo nobeno staro grško oblačilo, ki bi potrdilo, da je izvor fustanelle v nagubanih oblačilih ali hitonih, ki so jih nosili moški v starih Atenah. Vendar je Charles Heald Weller iz Ameriške šole za klasične študije v Atenah odkril reliefni kip iz 5. stoletja pred našim štetjem v jami Vari v Atiki, ki prikazuje kamnoseka Arhedema Nimfolepta, ki nosi oblačilo, podobno fustaneli; kratka tunika, ki jo nosi, je v pasu zavezana v gube kot fustanella, kar je bila običajna praksa pri kmetijskem ali drugem ročnem delu.
Po mnenju drugih znanstvenikov korenine fustanelle segajo v rimske čase, ko je albansko-ilirski kilt postal prvotni vzorec rimske vojaške obleke. V Draču v Albaniji so našli figurico iz terakote z oblačilom, podobnim fustanelli, iz 4. stoletja. Sir Arthur Evans je fustanello kmečkih žensk (nošeno čez in nad slovanskim predpasnikom), ki živijo v bližini sodobnih bosansko-črnogorskih meja, obravnaval kot ohranjen ilirski element med lokalnim slovansko govorečim prebivalstvom, podobno kot fustanella, ki so jo nosili Albanci. Baron Franz Nopcsa je teoretiziral, da se je keltski kilt pojavil po tem, ko so albanski kilt Keltom v Veliki Britaniji predstavile rimske legije, folkloristka Ioanna Papantoniou pa meni, da je keltski kilt, kot ga gledajo rimske legije, služil kot prvotni prototip.
Drugi učenjaki menijo, da fustanella izvira iz Rimljanov, prek krajše različice toge ali nagubanega hitona; kot je prikazano na kipih rimskih cesarjev, ki so nosili nagubana krila do kolen. S širitvijo Rimljanov v hladnejše podnebje v srednji in severozahodni Evropi bi bilo dodanih več gub, da bi zagotovili večjo toploto..
V Bizantinskem cesarstvu so nosili nagubano krilo, znano kot podea (grško ποδέα). Nosilec podee je bil bodisi povezan s tipičnim junakom ali akritiškim bojevnikom in ga najdemo v najdbah iz 12. stoletja, ki jih pripisujejo cesarju Manuelu I. Komnenu (vladal 1143–1180)..: "Medtem ko je na 35 ploščah bojevnik oblečen v "podea" ali nagubano krilo (včasih imenovano fustanella), ki se pripisuje Manuelu I., "novim Akrites", v Ptochoprodromic pesmi, in 26 ga ima, da ubije zmaja , noben ikonografski element ne zadostuje za identifikacijo junaka posebej kot Digenesa, ker tako krilo kot dejanje označujeta druge »akritai«, imenovane v Akritičnih pesmih.«
Charles du Fresne v svojem Leksikonu srednjeveške latinščine predlaga, da fustanum (kos tkanine) izvira iz rimske pale. Bombažna fustana je bila med lastnino papeža Urbana V. (1310–1370).Bulletin Archéologique du Comité des Travaux Historiques et Scientifiques, p. 284: L'Inventaire d'Urbain V (1310–1370), en 1369, enregistre "unum matalacium de fustana alba, cotonno munitum".
Uporaba Albanija
Na albanskih ozemljih so fustanello uporabljali stoletja pred osmansko oblastjo. Fustanella je upodobljena na fragmentu protomajolične keramike iz 13. stoletja iz Drača. Dokument iz 14. stoletja (1335), ki navaja vrsto predmetov, vključno fustanum (bombažno krpo), ki so jih zaplenili mornarju v pristanišču reke Drim v regiji Skadrskega jezera v Albaniji. Med osmanskim osvajanjem Albanije v poznem 15. stoletju so albanski Toski, ki so prispeli v južno Italijo, nosili fustanello, kar jih je razlikovalo od albanskih Gegov, ki so nosili tesne hlače. V 19. stoletju je britanski popotnik John Cam Hobhouse na območju sodobne južne Albanije in severnega grškega Epira opazil, da se je med potovanjem iz grško govorečega območja (regija južno od Delvinakija) v albansko govoreče območje (v smeri Gjirokastër) in okolici), poleg različnih jezikov zgodila tudi menjava oblačil. Tisti, ki govorijo albansko, so nosili srajco in kilt Kamisa, medtem ko so govorci grščine nosili volnene hlače. Albanska fustanella je bila med balkanskimi narodi zelo priljubljena, posnemala pa so jo številna druga ljudstva. Širjenje albanske fustanelle med drugimi sosednjimi ljudstvi, kot so Grki in Turki, so dokumentirali takratni zgodovinarji.
Drugi britanski popotniki v regiji, kot je lord Byron, so slavili albansko nošo in jo opisali kot »najveličastnejšo na svetu, sestavljeno iz dolgega, belega kilta, zlato obdelanega ogrinjala, škrlatne žametne zlato čipkaste jakne in srebrnega plašča, pištole in bodala«. . V letih 1848–1849 je britanski slikar Edward Lear, ki je potoval po območju sodobne Albanije, opazil, da je fustanella za Albance značilna narodna noša. Medtem ko so v 19. stoletju vaške skupine Malësorë ali gorjaci plemen Kelmend, Beriša, Šala in Hoti med moškimi albanskimi Gegi nosili uporabo fustanelle čez oprijete hlače tirq. Pridržali so uporabo fustanelle za elito ob pomembnih in formalnih priložnostih, kot so reševanje sporov, volitve lokalnih plemenskih predstavnikov in izjave zvestobe. Sredi 19. stoletja so albanski gverilski borci opustili turške hlače in začeli nositi kilt, podoben fustanelli grških Evzonov. V 1920-ih je fustanella začela izhajati iz mode med Toski, ki so jo zamenjali z oblačili v zahodnem slogu, ki so jih izdelali lokalni krojači.
Albanska fustanella ima okoli šestdeset gub ali običajno zmerno število.. Izdelana je iz težkega doma tkanega lanenega blaga. Zgodovinsko gledano je bilo krilo dovolj dolgo, da je pokrivalo celotno stegno (vključno s kolenom), izpostavljen je bil le spodnji del noge. Običajno so jo nosili bogati Albanci, ki so ob strani izpostavili tudi okrašen jatagan in v pasu par pištol z dolgo vklesanimi srebrnimi ročaji. Splošna navada v Albaniji je bila, da se bela krila potopijo v stopljeno ovčjo maščobo z dvojnim namenom, da postanejo nepremočljiva in manj vidna na daljavo.. Običajno so to počeli orožniki (v Albanji imenovani trima). Po odstranitvi iz kotla so krila obesili, da so se posušila, nato pa jih stisnili s hladnimi likalniki, da so nastale gube. Nato so imeli dolgo časa siv videz, vendar nikakor niso bili umazani. Jakna, ki je oblečena s fustanello v albanski noši, ima prost izrez za roko, ki omogoča prehod roke, rokavi, pritrjeni le na zgornjem delu ramen, pa so vrženi nazaj. Rokavov se običajno ne nosi, čeprav ima uporabnik možnost, da jih obleče. Obstajajo tri vrste obutve, ki dopolnjujejo fustanello: kundra, črni čevlji s kovinsko zaponko, šolla, sandali z usnjenimi tangicami, zavezanimi nekaj centimetrov nad gležnjem, opinga, čevelj iz mehkega usnja, z obrnjenimi konicami, ki so, če so namenjeni otrokom, prevlečeni s pomponom iz črne ali rdeče volne.
Med grškim prebivalstvom v južni Albaniji se sigouni, plašč brez rokavov iz debele bele volne, nosi preko fustanelle v regijah Dropull in Tepelenë. Leta 1914 so novoustanovljene grške oborožene sile Avtonomne republike Severni Epir (1913–1914) sestavljale vojaške enote, ki so nosile uniforme Evzonov.
Vlahi
Vlahi (tudi Aromuni) so vzhodnoromansko govoreči narod, ki živi v Albaniji, Bolgariji, Grčiji, Severni Makedoniji, Romuniji in Srbiji. Na aromunskih podeželskih območjih so se oblačila razlikovala od oblek mestnih prebivalcev. Oblika in barva oblačila, obseg pokrivala, oblika dragulja bi lahko kazali na kulturno pripadnost in bi lahko tudi pokazali, od kod prihajajo vaščani.Theodor Capidan, Românii nomazi; Studiu din viaţa Românilor din sudul Peninsulei Balcanice. Editura Institutului de Arte Grafice "Ardealul" , Cluj, 1927, pp. 265–271 Uporabo fustanelle pri Aromunih lahko zasledimo vsaj do 15. stoletja, izjemne primere pa najdemo v aromskem stećku nekropole Radimlja.
Bosna in Hercegovina V Bosni in Hercegovini so fustanello nosili Aromuni, ki so bili registrirani v srednjem veku v teh deželah. Nekateri njihovi nagrobniki vsebujejo petroglife s fustanellami. Aromuni v Bosni in Hercegovini so bili srbizirani in sčasoma so nekateri prešli v bogomilstvo in nazadnje v islam. Njihove nagrobnike je opisal Marian Wenzel.
Egipt Precejšnje število albanskih stražarjev in janičarske enote, ki so se naselile na bregovih Nila v času zgodnje vladavine rodbine Mehmeda Alija, so bile znane po svoji razgibanosti, orožju in kostumih, zlasti po gubah njihovih tipičnih belih fustanell. Ti kostumi so igrali pomembno vlogo v slikah Jean-Léona Gérôma.
Grčija
Po enem mnenju je bila fustanella že v 12. stoletju v običajni uporabi v grških deželah. Bizantinski bojevniki, zlasti Akritai, ki nosijo fustanello, so upodobljeni v sodobni bizantinski umetnosti. Na bizantinski lončenini iz Grčije, Cipra in Hersona so prikazani bojevniki, ki nosijo orožje in težko nagubano fustanello. To potrjujejo tudi srednjeveške grške pesmi Akritov iz 12. stoletja; domneva se, da so iluminirani rokopisi pesmi iz 11. stoletja služili kot prototipi za poznejše upodobitve. Oblačilo je upodobljeno tudi na freskah iz zgodnjega 14. stoletja v cerkvi svetega Nikolaja Orphanosa v Solunu in cerkvi Svetega Križa Agiasmatskega na Cipru. Nagubano fustanelo so nosili bizantinski akritiški bojevniki prvotno kot vojaško obleko in zdi se, da je bila rezervirana za pomembne ljudi. Pogosto so jo nosili v povezavi z loki, meči ali bojnimi sekirami in pogosto prikazani, pokriti s steznikom ali verižnim telovnikom. V osmanskem obdobju so fustanello nosile tudi grške gverilske skupine, kot so klefti in armatoli.. Fustanella je bila primerno oblačilo za gverilske gorske enote. Prvič so fustanello kot del standardizirane vojaške uniforme nosili grški prostovoljci britanske vojske leta 1813.