Trinajstletna vojna (nemško Dreizehnjähriger Krieg, poljsko wojna trzynastoletnia), imenovana tudi vojna mest, je bil vojaški konflikt med Prusko zvezo in Kraljevino Poljsko na eni in Tevtonskim viteškim redom na drugi strani, ki je trajal od leta 1454 do 1466.
Vojna se je začela kot vstaja pruskih mest in lokalnega plemstva za neodvisnost od tevtonskih vitezov. Leta 1454 se je poljski kralj Kazimir IV. poročil z Elizabeto Habsburško in Pruska zveza mu je ponudila, da ga sprejme za svojega zaščitnika namesto Tevtonskega reda. Ko je kralj v to privolil, je izbruhnila vojna med delom Pruske zveze pod zaščito poljske krone in delom pod zaščito tevtonskih vitezov.
Litva v vojni ni sodelovala. Vojna je potekala v mednarodnem okolju, ki ni bilo naklonjeno likvidaciji viteške države. Poljske in pruske sile so bile dovolj močne, da so zmagale, a ne dovolj močne, da bi uničile viteški red. Trinajstletna vojna se je končala s sklenitvijo Drugega torunjskega miru leta 1466. Tevtonski vitezi so morali poljski kroni prepustiti zahodno polovico svojega ozemlja, ki je bilo odtlej znano kot Kraljeva Prusija. Veliki mojster viteškega reda, kateremu je ostal vzhodni del ozemlja, se je moral pokloniti poljskemu kralju kot njegov vazal.
Že naslednje leto se je začela vojna duhovščine, ki je trajala do leta 1479. Vzrok zanjo je bil dolgotrajen spor o neodvisnosti pruske knežje škofije Varmija (Ermland) in zahteva Tevtonskega reda za revizijo Torunjskega miru.
Ozadje Vzroki za vojno Spor med Poljsko in Tevtonskim redom glede nadzora nad Gdanskim Pomorjanskim je trajal od leta 1308, ko so tevtonski vitezi zavzeli Danzig (Gdańsk) in si ga nezakonito prilastili. Ta dogodek je sprožil vrsto poljsko-tevtonskih vojn v 14. in 15. stoletju. V 15. stoletju so pruska mesta hitro gospodarsko rasla, temu pa ni sledila rast njihovega političnega vpliva. Vladavina tevtonskih vitezov je veljala za vse bolj anahronistično – davki, carine in sistem žitnih dovoljenj, vsak trgovec je moral plačati visoke dajatve za privilegij trgovanja z žitom, so ovirali gospodarski razvoj v pokrajini. Več besede pri vodenju države je želelo imeti tudi plemstvo in zavistno gledalo na sosednjo Poljsko, kjer je plemstvo uživalo široke privilegije. Viteze je obtoževalo tudi za kršenja redkih obstoječih privilegijev plemstva in mest. Obrtniki so bili nezadovoljni zaradi konkurence tako imenovanih partačev, obrtnikov, ki so jih vitezi naselili v bližini svojih gradov. Kašubi, Poljaki, Nemci in Prusi so se počasi stalili v en narod. Z izginjanjem nacionalnih razlik so postajali vse bolj izraziti skupni cilji vseh etničnih in družbenih skupin Prusije. Pruski stanovi so se vedno bolj nagibali k Poljski.
Leta 1397 so pruski vitezi ustanovili tajno organizacijo, imenovano Eidechsenbund, kar bi se lahko prevedlo kot Zveza kuščarjev, ki je bila usmerjena bolj ali manj proti Tevtonskemu viteškemu redu. Organizacija je propadla, ker je ni podpiralo meščanstvo. Po zmagi poljskih in litovskih sil v bitki pri Grunwaldu (Tannenbergu) med poljsko-litovsko-tevtonsko vojno 1409–1411 so pruski stanovi vneto obljubili zvestobo poljskemu kralju Vladislavu II. Jagelu. Potem ko Poljaki niso mogli osvojiti Marienburga (Malborka), so se hitro vrnili pod oblast reda. Določba v mirovnem sporazumu, s katerim se je končala vojna, je določala, da imajo pruske države pravico kljubovati Tevtonskemu redu, če bi ta prekršil sporazum.V naslednjih vojnah so pruski stanovi nasprotovali vsem spopadom in prisilili velike mojstre tevtonskega viteškega reda, da so sklenili mir.
21. februarja 1440 je skupina, sestavljena iz posameznikov iz pruskih mest, plemstva in duhovščine, ustanovila Prusko zvezo. K temu je največ prispevalo plemstvo iz Kulmerlanda (dežela Helmno), Thorna (Torunj) in Kulma (Helmno) in hanzeatskih mest Elbing (Elbląg) in Danzig (Gdansk). Videti je bilo, da je veliki mojster reda Paul von Rusdorf odobraval obstoj zveze, njegov naslednik Konrad von Erlichshausen pa je temu nasprotoval. Njegovi brezkompromisni politiki je sledil in jo stopnjeval Ludwig von Erlichshausen, ki je funkcijo velikega mojstra prevzel leta 1449 ali 1450.
Pogajanja (1452-1454) Poleti 1452 jih je Pruska zveza zaprosila cesarja Friderika III. za posredovanje v sporu s tevtonskie redom. Ker se Friderik ni strinjal z ustanovitvijo zveze, jo je 5. decembra 1453 prepovedal in ji ukazal poslušnost tevtonskemu redu.
Prusi so po njegovi prepovedi poslali odposlance na Poljsko, kjer so dobili poporo predvsem Velikopoljske in kraljice Sofije Halšanske, matere poljskega kralja Kazimirja IV. Jagela. Krakovski škof Zbigniew Oleśnicki je nasprotoval tej podpori in poskušal preprečiti vojno.
thumb|347x347px|Pruska zveza je leta 1454 ponudila vključitev Prusije v Kraljevino Poljsko, Centralni arhivi zgodovinskih dokumentov, Varšava
Januarja 1454, v letu, ko se je Kazimir IV. poročil z Elizabeto Habsburško, je Pruska zveza zaprosila za zaščito Kazimirja IV. in Kraljevino Poljsko. Kazimir je zaprosil Prusko zvezo za bolj formalno zahtevo. 4. februarja 1454 je Tajni svet Pruske zveze poslal velikemu mojstru reda uradno izjavo nepokorščine. Dva dni pozneje je zveza sprožila upor, ki je kmalu zajel skoraj celo Prusijo, razen Marienburga, Stuhma (Sztum) in Konitza (Chojnice), ki niso bili pod tevtonsko oblastjo. Večina zajetih ordensburških gradov je bila takoj uničena.
10. februarja 1454 je Pruska zveza na Poljsko poslala uradno delegacijo, ki jo je vodil Johannes von Baysen. 20. februarja so delegati v Krakovu od Kazimirja zahtevali, naj Prusijo vključi v svoje kraljestvo. Po pogajanjih o natančnih pogojih vključitve se je kralj z zahtevo strinjal in delegati so mu 6. marca 1454 obljubili zvestobo.
Kralj se je strinjal z vsemi pogoji pruskih delegatov in dal obsežne privilegije pruskim mestom in plemstvu. Tri dni kasneje je bil Johannes von Baysen imenovan za prvega guvernerja Prusije. Po 15. aprilu je večina pruskih posesti, z izjemo knežje škofije Varmije, obljubila zvestobo svojemu novemu vladarju.
Poljska je pred 22. februarjem poslala velikemu mojstru vojno napoved. Obe strani sta pričakovali, da se bo vojna hitro končala.
Mednarodni položaj Leta 1454 je bila Poljska v sporu z Veliko litovsko kneževino, kar je pomenilo, da Litva med vojno Poljski ni poslala nobene pomoči, čeprav je bil Kazimir IV. tudi veliki litovski vojvoda. Udeležila se samo nekaj neučinkovitih napadov. Na vzhodu je obema grozil napad Moskovske velike kneževine.
Drugje so bile mednarodne razmere za Poljsko precej dobre, saj nobena tuja država verjetno ne bi posredovala. Južna meja Poljske je bila bolj ali manj varna zaradi šibkosti čeških dežel, ki je bila posledica husitskih vojn. Hanzeatska liga je sicer simpatizirala s pruskimi mesti, vendar je podprla tevtonske viteze, ker jim je red podelil dodatne privilegije. Livonski red je imel težave z Dansko in ni mogel pomagati Tevtonskemu viteškemu redu v Prusiji. Zaradi spora med Švedsko in Dansko sta obe strani v prihajajočem konfliktu ostali bolj ali manj nevtralni.
Francija in Anglija sta bili po stoletni vojni preveč oslabljeni, da bi se vmešali, Anglija pa je bila zapletena tudi v državljansko vojno dveh rož. Filip Dobri, vojvoda Burgundije, Flandrije in Nizozemske, je bil bolj zainteresiran za ustanovitev neodvisne Kraljevine Burgundije. Glavna skrb papeža Nikolaja V. je bilo obračunavanje z Osmanskimi Turki.
Vojske udeležencev thumb|300px|Tevtonske države leta 1410
Poljska je vpoklicala večino svoje razpoložljive vojske. Na kraljev poziv so se morali odzvati vsi plemiči v spremstvu svojih županov in vaških upraviteljev. Mesta so jim dala na razpolago vozove s konji, hrano in postrežbo, vključno s spremstvom. V vojski sta bili dve vrsti enot: družinske, ki so jih sestavljali zelo veliki klani, in ozemeljske, ki so jih tvorili plemiči z določenega ozemlja. Kot pešaki so sodelovali tudi kmetje. Vrhovno poveljstvo je pripadalo kralju. V celotni vojski bi lahko bilo okoli 30.000 konjenikov.
Poljska krona je od začetka 15. stoletja najemala najemnike, ki so se običajno borili pod zastavo sv. Jurija, zlasti češki. Zastava je bila ali rdeč križ na belem ali bel križ na rdečem polju. Slednja se je uporabljala le, ko sta se dve češki enoti srečali na nasprotnih straneh in ju je bilo treba razlikovati. Pomembna taktika je bil koncept tabora, ki so se ga Poljaki naučili od Čehov.
Poljaki so imeli topništvo, sprva primitivne bombarde. Uporabljali so tudi pištole, vendar so bile neučinkovite. Pomembnejši so bili samostreli, ki so ob pravilni rabi lahko povzročili velike izgube.
Vojsko pruskih stanov so sestavljali naborniki in majhne enote, ki so jih zagotovila mesta. Slednje so štele po okoli 750 mož. Stanovi so lahko zbrali približno 16.000 vojakov in nekaj tisoč oboroženih kmečkih pešakov. Imeli so več topništva kot poljska vojska. Pruska mesta so lahko sestavila tudi majhno mornarico, deloma iz oboroženih trgovskih ladij, deloma iz najetih zasebnih ladij iz drugih mest.
Tevtonski red je leta 1454 izgubil večino svojih arzenalov, kasneje pa je lahko sestavil vojsko iz zvestih vitezov (svobodnih Prusov) in kmetov. Večino njenih sil so predstavljali najeti plačanci, predvsem iz Nemčije in Češke.
Vojna Prva faza thumb|200px|Ludwig von Erlichshausen
Prve kopenske operacije od februarja do avgusta 1454 so izvedli pruski vojaški obvezniki ob podpori čeških plačancev iz Moravske in vojakov iz Malopoljske. Vojska, ki ji je poveljeval Stibor von Baysen (poljsko Scibor Bażyński), brat Johannesa von Baysena, je poskušala oblegati velikega mojstra Ludwiga von Erlichshausna v mestu in gradu Marienburg, vendar brez večjega uspeha zaradi profesionalnega poveljevanja Heinricha Reußa von Plauena starejšega, komturja Elbinga.
left|thumb|200px|Kralj Kazimir IV. Jagielo
Medtem se je v nemških kneževinah, predvsem na Saškem, organiziralo nekaj podpore Tevtonskemu redu. Okrepitve so v Prusijo prišle v drugi polovici marca 1454 in uspele zavzeti zelo pomembno strateško mesto Hojnice (Konitz) na pomembni poti iz Poljske proti izlivu Visle. Johannes von Baysen je tja preselil svoje naborniške in najemniške sile. Kmalu mu je sledil Mikołaj Szarlejski iz klana Ostoja, ki je bil predstavnik poljskega kraljestva in prejel naziv »vrhovni poveljnik sil v Prusiji«.
Leta 1454 in 1455 so tevtonski vitezi najprej zastavili in nato mejni grofiji Brandenburg prodali Neumark.
Konec aprila 1454 je pruska vojska začela oblegati Hojnice. Obrambi mesta je poveljeval Heinrich Reuß von Plauen iz Greitza. Szarlejski ni imel večjih poveljniških sposobnosti, njegova vojska ni imela dovolj topništva, pruski stanovi pa niso mogli plačati svojih plačancev, zato Hojnice niso bile resno ogrožene.
Po prihodu kralja Kazimirja IV., ko je od svojih novih podložnikov v Elbingu in Torunju prejel uradno prisego zvestobe, je proti Hojnicam napotil poljske plemiče iz Kujavije, ki so nadomestili neplačane najemnike. Konjenica kujavskih plemičev ni bila primerne za zavzemanje gradov, zato se položaj v Hojnicah ni spremenil. Kralj je poslal svoje enote in nabornike tudi oblegat Malbork, vendar poljske sile niso mogle zavzeti gradu niti s pruskimi okrepitvami, ki so jih po zavzetju Stuhma 8. avgusta 1454 premestili v Malbork. Tevtonski vitezi so se branili spretno in so zlahka premagali sile iz Gdanska v nenadnem napadu 13. septembra.
Ponižujoč položaj poljske krone se je še poslabšal, ko je septembra 1454 prišla iz Svetega rimskega cesarstva velika vojska najemnikov pod poveljstvom Rudolfa Žaganskega in nadarjenega vojaka, moravskega plemiča Bernharda von Zinnenberga. Kriegsreisende.de Vojska je imela 9000 konjenikov in 6000 pešakov ter topništvo in številne vozove za formiranje utrjenih taborov.
thumb|300px|Bitka pod Hojnicami leta 1454