Korejska vojna je bil oborožen konflikt med Severno Korejo s podporo Kitajske in Sovjetske zveze ter Južno Korejo s podporo Združenih Narodov. Vojna se je začela 25. junija 1950 z nenadnim napadom severnokorejske vojske na Južno Korejo. Južnokorejska vojska na napad ni bila pripravljena, zato se je umaknila na skrajni jug Korejskega polotoka. Tam je ostala vse dokler ji na pomoč niso priskočile ameriške enote iz bližnje Japonske in ZDA. Sledila je velika zavezniška ofenziva, v kateri so zavezniki severnokorejsko vojsko potisnili na sever proti korejsko-kitajski meji. Ker so se zavezniki, novembra 1950, že nevarno približali kitajski meji, je Kitajska nepričakovano vstopila v vojno in v boj poslala milijon vojakov, ki so dobesedno preplavili zavezniške položaje. Sledil je zavezniški umik do 38. vzporednika, kjer se je fronta nato ustalila. Boji med državama so se končali 27. julija 1953 s podpisom premirja in nastankom demilitarizirane cone (DMC).
Vojna je predstavljala enega izmed vrhuncev hladne vojne in je skoraj pripeljala do uporabe jedrskega orožja. Bila pa je tudi bojišče, kjer so svetovne velesile merile svoje vojaške moči ter se tako izogibale neposrednemu spopadu med seboj, ki bi lahko pripeljal do uporabe jedrskega orožja in tretje svetovne vojne. Vojna je bila zanimiva tudi iz taktičnega vidika, saj so bili v njej uporabljeni načini bojevanja iz prve in druge svetovne vojne.
ZDA Korejsko vojno ne šteje za pravo vojno, ampak le za policijsko akcijo, saj kongres ni nikoli razglasil vojnega stanja.
Predhodno dogajanje Skozi zgodovino je Koreja kot samostojna država obstajala zelo kratek čas. Na njenem ozemlju so večino časa gospodarile različne kitajske dinastije, po prvi kitajsko-japonski vojni pa so na polotok jutranje tišine prišli Japonci. Med letoma 1897 in 1910 je Koreja obstajala kot samostojna država oz. cesarstvo, ki pa je bilo pod močnim vplivom Japonske. Stvari so se začele ponovno spreminjati po rusko-japonski vojni leta 1904 in 1905, ko se je vpliv Japonske v Koreji še dodatno okrepil, Japonska pa je kmalu zatem Korejo razglasila za svoj protektorat. To je leta 1910 pripeljalo do priključitve Koreje k Japonski.
Japonci so na Korejskemu polotoku vladali s trdo roko. Korejski jezik in literatura sta bili prepovedani, prebivalstvo pa si je moralo spremeniti imena in priimke v japonske. Edini odpor okupaciji so predstavljali komunisti, ki so delovali večinoma iz sosednje Kitajske. Med drugo svetovno vojno so Japonci Korejce uporabljali kot ceneno delovno silo, njihov delež je predstavljal kar 32 % celotne delovne sile na japonskem. Prekomerno pa so izkoriščali tudi samo državo, kar je dostikrat pripeljalo do pomanjkanja in lakote. Veliko Korejcev pa je bilo proti njihovi volji vključenih tudi v japonsko cesarsko vojsko. Ko sta avgusta 1945 atomski bombi padli na Hirošimo in Nagasaki so 25 % smrtnih žrtev predstavljali samo Korejci. thumb|left|200px|Korejci pozdravljajo prihod zavezniških vojakov, Seul 1945 V strahu pred nadaljevanjem vojne v leto 1945 in 1946 so se zahodni zavezniki Rusom, v zameno za vstop na pacifiško bojišče, ponudili severno Korejo in Kurilsko otočje. Devetega avgusta 1945 je Sovjetska zveza v Mandžuriji izvedla še zadnjo veliko ofenzivo druge svetovne vojne. Japonska vojska se ruski premoči enostavno ni morala upirati, zato je v nekaj dneh dobesedno razpadla. Dan po ofenzivi so prve enote Rdeče armade že prišle na sever korejskega polotoka, 26. avgusta pa so bile že na 38. vzporedniku, kjer so se nato ustavile in čakale ameriške čete, ki so prihajale iz juga polotoka. Japonske čete v Koreji so uradno kapitulirale 8. septembra 1945.
Po drugi svetovni vojni so zavezniki s pomočjo starega režima prevzeli oblast v državi. Koreja je bila razdeljena med Sovjetsko zvezo in ZDA. Severni del Koreje je spadal pod Rusko upravo, južni del pa pod Ameriško, razmejitvena črta pa je potekala po 38. vzporednik. Zanimivo je, da so razmejitveno črto predlagali že Američani med samo vojno (določili so jo v pičlih tridesetih minutah), Rusi pa razdelitvi niso nasprotovali, saj so si s tem obetali boljše izhodišče pri razdelitvi povojne Evrope. Prvi resni pogovori o razdelitvi Koreje so stekli šele na Potsdamski konferenci, ki je potekala med julijem in avgustom 1945. Pogovori so se nato nadaljevali na Moskovski konferenci, Korejci so bili iz teh pogovorov izključeni in niso imeli nobene besede pri načrtovanju prihodnosti svoje države. To je privedlo do številnih nemirov, ki so se končali tudi s smrtnimi žrtvami.
10. maja 1948 so v Južni Koreji potekale prve volitve, ki so bile tarče številnih sabotaž in terorističnih dejanj. Mesec dni pozneje pa je bil izvoljen Syngman Rhee, prvi južnokorejski predsednik. 15. avgusta 1948 pa je bila ustanovljena Republika Koreja (Južna Koreja). Po nastanku nove države se je začel izgon komunistov in nasprotnikov nove vlade. Rusi so dogodkom v Južni Koreji ostro nasprotovali, zato so na severu ustanovili lastno komunistično vlado pod vodstvom Kim Il Sunga in državo, Demokratično ljudsko republiko Korejo (Severna Koreja). Kmalu zatem so se začele razmere med državama vedno bolj zaostrovati, vedno bolj pogosti pa so postajali tudi incidenti ob meji. Obe državi sta neprestano kazali težnje po nasilni združitvi, vendar je pri tem prevladala močnejša Severna Koreja. Moč te je zaradi podpore Kitajske in Sovjetske zveze nenehno rasla, Južna Koreja pa je po odhodu Američanov iz države, leta 1949, ostala praktično sama z majhno in slabo oboroženo vojsko.
Leta 1950 se je edini agent Cie na Kitajskem, Douglas Mackiernan, dokopal do tajnih kitajskih dokumentov, v katerih je bilo zapisano, da je vojna med Severno in Južno Korejo neizbežna in da je le še vprašanje časa kdaj bo do nje prišlo. Agent je bil med dostavo podatkov v Tibetu nato ubit, a so ti kljub temu prišli do ameriške obveščevalne službe. Takrat je do vojne manjkalo še 13 dni.
Vojna Sever napade thumb|left|150px|Potek spopadov na Korejskem polotoku 25. junija 1950 je vojska Severne Koreje ob podpori močnega topniškega ognja z izgovorom, da se brani pred napadom južne korejske vojske, udarila čez 38. vzporednik in napadla Južno Korejo. Vzdolž celotne meje med državama je prišlo do več spopadov. Južnokorejska vojska se ni mogla resneje upirati dobro opremljeni in motivirani severnokorejski vojski, zato je bil 27. junija izdan ukaz za evakuacijo Seula, hkrati pa je južnokorejski predsednik Rhee v znak maščevanja ukazal eksekucijo med 100.000 in 1.000.000 komunistov in njihovih simpatizerjev.
Južnokorejske vojska, ki je na začetku spopada štela 89.000 vojakov in je bila brez tankov ter praktično brez uporabnega vojnega letalstva, je kmalu po začetku spopada dobesedno razpadla. Veliko vojakov je prebegnilo na sever, tisti, ki so ostali lojalni Rheeu, pa so se umaknili na jug polotoka in poskušali organizirati obrambo.
Združeni Narodi posredujejo Američani sprva v Koreji niso nameravali posredovati, saj država ni spadala v njihovo obrambno oz. interesno območje. Dosti več pozornosti so posvečali Evropi, ki je bila v tistem času središče hladne vojne. Ko pa so se začele razmere na polotoku vedno bolj zaostrovati in so prišli do sklepa, da bi zaradi tega lahko postala ogrožena tudi Japonska in da se posledično komunizem lahko razširi tudi na druge države v vzhodni Aziji, so se odločili, da bodo posredovali. Pri tem se je postavilo vprašanje - kako? S svojim posredovanjem ne bi smeli razjeziti Sovjetske zveze in Kitajske, kar bi lahko pripeljalo do tretje svetovne vojne. Vojaški analitiki so v ta namen svetovali le uporabo mornarice in letalstva, hkrati pa so se zavedali, da samo s tem ne bi bilo možno dobiti vojne. Stvari so se korenito spremenile šele, ko so Američani od Sovjetske zveze dobili tajno zagotovilo, da se ti ne bodo neposredno vmešavali v vojni. S tem so Američani dobili nekakšno dovoljenje, da lahko posredujejo v vojni. thumb|left|200px|Ameriški vojaki na položaji okoli mesta Pusan Na dan napada je Varnostni svet Združenih narodov z resolucijo št. 82 obsodil napad Severne Koreje na svojo južno sosedo. Dva dni pozneje, 27. junija, pa je varnostni svet sprejel še resolucijo št. 83, s katero je članicam podelil dovoljenje, da vojaško podprejo Južno Korejo. Tako je še isti dan ameriški predsednik Truman v podporo južnokorejski vojski poslal ameriška bojna letala iz Japonske, ameriškim enotam na otočju pa ukazal polno bojno pripravljenost. Konec junija in v začetku julija so začele v Južno Korejo prihajati prve ameriške enote. Te so bile zaradi nepripravljenosti na vojno izredno slabo opremljene kar se je izkazalo že prvi dan bojev v bitki pri Osani. V njej se je 540 ameriških vojakov skupaj s korejskimi zaman upiralo severnokorejskim tankovskim enotam. Ameriško protioklepno orožje iz druge svetovne vojne se je na sovjetskih tankih izkazalo kot neučinkovito, zato so severnokorejski tanki dobesedno pregazili ameriško obrambno črto. Američani so se nato umaknili proti jugu v mesto Taejon, kjer je bilo pomembno prometno vozlišče. Med 14. in 21. julijem se je začela bitka za Taejon, čeprav je bila bitka za Američane že vnaprej izgubljena, saj jim je primanjkovalo težkega orožja, so v njej dosegli pomembno strateško zmago. V sedemdnevnih bojih za mesto so upočasnili napredovanje severnokorejske vojske, v tem času pa so Američani in Korejci z okrepitvami iz Japonske že organizirali obrambno črto okoli mesta Pusan.
Ameriške in južnokorejske izgube so bile visoke, v bitki za Taejon so izgubili več kot 6.000 vojakov vključno z ameriškim generalmajorjem Williamom F. Deanom, izgubili so tudi 18 lovcev in 29 bombnikov, pri tem pa so sestrelili le pet sovražnikovih letal. Avgusta so Američani skupaj z enotami združenih narodov nadzorovali le še parameter okoli mesta Pusan, kar je bilo približno 10 % Južne Koreje. Do sredine septembra so se razmere na fronti umirile. Američanom je z neprestanim dovažanjem okrepitev uspelo odbiti vse severnokorejske napade. Njihova letala so neprestano napadale sovražnikove komunikacijske linije, kar mu je povzročalo nešteto težav pri oskrbi in premiku bojnih enot. Ko so se boji za parameter Pusan konec septembra končali, so imeli Združeni narodi (ZN) več vojakov kot Severna Koreja, v veliko pomoč pa jim je bilo tudi 500 tankov in težko topništvo, ki ga na začetku spopadov niso imeli.
Bitka za Inchon thumb|left|200px|Izkrcanje ameriških čet pri Inchonu Da bi MacArthur razbremenil enote ZN, ujete v parametru okoli Pusana na jugu Koreje, je poveljstvu predstavil drzno operacijo. Daleč za sovražnikovo črto, točneje v Inchonu, je nameraval izvesti pomorsko desantno operacijo, s katero bi sovražnika napadal v hrbet ga tako presenetil in vojno končal v nekaj mesecih. Poveljstvo nad njegovo operacijo sprva ni bilo zadovoljeno, vendar jo je na koncu vseeno sprejelo. Za operacijo, ki je dobila kodno ime Kromit (železov-kromov oksid), je MacArthur pripravil 75.000 vojakov in 261 ladij. Američani so pred sovražnikom imeli prednost, saj ta ni imel močnih pomorskih enot, ki bi ogrožale ameriško ladjevje, prav tako pa ni pričakoval napada tako daleč za bojno črto.
Napad se je začel 15. septembra ob 06:30. Izkrcanje enot ZN je potekalo na treh obalah; Green, Red in Blue. Zaradi slabe obrambe so bile obale hitro zavarovane, zavezniške izgube pa minimalne. Velik problem pri izkrcanju je predstavljalo plimovanje, zato je morala biti celotna operacija načrtovana do zanje minute. Ko je prvi val zasedel obalo, je moral čakati na novo plimo, s katero se je na obalo izkrcal nov val pehote, šele nato so lahko enote združenih narodov napredovale v notranjost polotoka v smeri Seula. Izkrcanje je nenehno podpiralo mornariško topništvo in letalstvo kar je imelo za posledico popolno uničenje mesta Inchon. Ker sovražnik napada ni pričakoval, je bil odpor slab in neorganiziran, zato so enote ZN hitro napredovale v notranjost polotoka.