Ukrajinci so vzhodnoslovanski narod, katerega pripadniki živijo na območju današnje Ukrajine; pomembne manjšine pa so v sosednjih državah (Rusija, Belorusija, Poljska, Moldavija, Romunija, Madžarska) ter drugje (Nemčija, ZDA, Kanada). Govorijo ukrajinščino.
Etimologija Ime tega ljudstva izhaja iz geografskega izraza; po večini razlag dobesedno pomeni »ljudje, ki živijo na obrobju« (ali »v obmejnih deželah«), kar odraža zgodovinski položaj Ukrajine na stičišču evropske civilizacije (na zahodu), »ruskega sveta« (na vzhodu) ter muslimanskega sveta in krimskih Tatarov (na jugu). thumb|270px|»Ukrajina – dežela kozakov« je zemljevid, ki ga je leta 1648 izdelal francoski veleposlanik Guillaume de Beauplan (jug je na vrhu zemljevida) Ime »Ukrajina« se na primer pojavi v zapisu iz leta 1187 v Kijevski kroniki delu Ipatijevega rokopisa in se nanaša na južne kneževine Rusi, vključno s kijevsko, černigovsko in perejaslavsko Какое содержание вкладывалось в название "Украина" во времена Древней Руси?. Prva pisna omemba specifičnega etnonima »Ukrajinci« je zabeležena v poljskih kronikah iz leta 1596 v povezavi z uporom Severina Nalivajka, kjer ga je uporabil hetman Stanisław Żółkiewski Перші козацькі повстання: за що насправді боровся Северин Наливайко?.
Podobno je pisatelj Nikolaj Gogol v predgovoru k noveli "Taras Bulba" (natančneje v prvotnem osnutku, ki je nastal pred različico, ki jo je leta 1842 odobrila carska cenzura) svojo domovino označil za »polnomadski kotiček Evrope« Походження назви “Україна”. Do 19. stoletja se je za označevanje Ukrajincev aktivno uporabljal izraz Rusini РУСИНИ Як русини стали українцями
Zgodovina thumb|270px|Ena od slik, ki prikazujejo kneza Svjatoslava Ukrajinci so se kot samosvoj narod začeli oblikovati v srednjem veku iz vzhodnoslovanskih plemen, ki so naseljevala Kijevsko Rusijo, kot etnična skupina pa so se dokončno izoblikovali v času Zaporoške Seči). Po vključitvi v Rusko in Avstro-ogrsko cesarstvo je bil večji del Ukrajine izpostavljen rusifikaciji – procesu, ki je vključeval prepoved uporabe maternega jezika za Ukrajince.
Po rusko-turški vojni v letih 1768–1774 si je Ruski imperij ob sodelovanju ukrajinskih kozakov zagotovil celotno območje vzdolž severne obale Črnega morja in polotok Krim. Na mestih nekdanjih kozaških in krimskotatarskih naselbin so nastala mesta, kot je Herson, Kropivnicki, Mykolajiv, Odesa, Dnipro, Mariupol; to je znatno razširilo ozemlje, naseljeno z Ukrajinci, ter spodbudilo širjenje in bogatenje ukrajinske kulture. Leta 1775 je odlok Katarine II. ukinil ukrajinske kozake, večina ukrajinskih kmetov pa je zapadla v tlačanstvo – status, ki je veljal vse do leta 1861. V obdobju okrepljene rusifikacije se je mesto Jelisavetgrad (danes Kropivnicki) razvilo v pomembno središče ukrajinske kulture; prav tu je bilo ustanovljeno prvo profesionalno ukrajinsko gledališče na svetu, mesto pa je bilo tudi rojstni kraj številnih uglednih osebnosti ukrajinskega, poljskega in judovskega rodu. Poleg tega je arhitekturna dediščina mesta skoraj v celoti zasnovana v neoklasicističnem slogu Магія вишивки Придніпров‘я. Частина 1. Розмаїття на полотні Вишиванка Херсонщини — це тканий літопис півдня України [https://www.expertkr.com.ua/posts/vishivanki-apostolivshchini-krivorizhzhya-i-hersonshchini-hrestik-lishtva-ta-shiroki-rukavi Вишиванки Апостолівщини, Криворіжжя і Херсонщини: хрестик, лиштва та широкі рукави] Вишиванка Херсонської області | Орнаменти Херсонщини Херсонська вишиванка – яка вона.
Med vojno za neodvisnost so potekali poskusi vzpostavitve stabilne in neodvisne države na etnično ukrajinskih ozemljih; vendar so ta prizadevanja zaradi vojaške agresije sosednjih držav propadla, Ukrajinska ljudska republika, razglašena leta 1918, pa je bila razdeljena v skladu z določili Riškega miru iz leta 1921. Zagovornike ukrajinske neodvisnosti je likvidirala Čeka.
V času stalinizma, in zlasti v letih dekulakizacije, je življenje v Ukrajinski SSR doživelo popolno preobrazbo. Tradicionalne noše, ogrlice in okrasje so praktično izginili iz vsakdana, medtem ko so bili ljudski prazniki, kot sta božič in praznik Gospodovega razglašenja, prepovedani; vsakogar, ki je poskušal ohraniti te običaje, so označili za »nacionalista« ali »kulaka«, kar je vodilo v zaplembo ali uničenje njegovega premoženja s strani NKVD ter – v obdobju med tridesetimi in petdesetimi leti 20. stoletja – v usmrtitev ali zaprtje v taborišča Gulag. Tako so izginili edinstveni elementi tradicionalnega ljudskega življenja – elementi, ki so se od druge polovice tridesetih let prejšnjega stoletja dalje skrčili na zgolj odrske rekvizite za »kulturne domove« in uradne ansamble; poleg tega so dejansko izginile regionalna raznolikost in simbolika, povezane z oblačili, praznovanji ali glasbo. Ukrajinci, ki so preživeli Glalodomor v letih 1932–1933 ali deportacije – in ki so od časa drugega petletnega načrta dalje skoraj brez izjeme postali delavci v kolektivnih kmetijah – so bili prisiljeni nositi standardizirana delovna in civilna oblačila, prav tako kot prebivalci drugih republik Sovjetske zveze Без терміну давності: сім життів Юрія Горліс-Горського і його таємнича смерть. Ti dogodki so korenito spremenili demografsko strukturo prebivalstva in prekinili medgeneracijsko prenašanje izročila: medtem ko so imele ukrajinske družine običajno od pet do osem otrok – pri čemer je imela vzgoja v številčni družini ključno vlogo pri ohranjanju običajev – se je od druge polovice tridesetih let dalje povprečno število rojenih otrok v celotni Sovjetski zvezi zmanjšalo na dva ali tri. Za njihovo socializacijo je skrbel sistem vrtcev, državnih šol in pionirskih taborov, otroke kmetov, ki so bili žrtve »razkulačenja«, pa so pošiljali v sirotišnice, kjer so bili deležni popolne rusifikacije .
thumb|250px|Kirovogradska oblast, Ukrajinska SSR, sredina 20. stoletja. Zaradi dekulakizacije in rusifikacije – procesov, ki so se nadaljevali tudi po drugi svetovni vojni – so bila skoraj vsa tradicionalna oblačila v tej regiji uničena in nadomeščena z oblačili, ki so ustrezala standardnim sovjetskim normam
Med velikim terorjem v letih 1937–1938 je NKVD usmrtil ali deportiral ukrajinske znanstvenike, pisatelje, fotografe, filmske ustvarjalce, glasbenike in zgodovinarje; posmrtne ostanke nekaterih so pokopali v gozdu Bikivnja blizu Kijeva, druge pa so – po prestani zaporni kazni v taborišču Solovki – ustrelili v Sandarmohu. Podobni dogodki so se odvijali v zahodnih regijah Ukrajine – tako v času, ko so bile del Poljske republike, Kraljevine Romunije in Češkoslovaške, kot tudi po njihovi priključitvi k ZSSR v letih 1939–1941 ter pozneje v obdobju 1944–1953 –, pri čemer so te represije dosegle vrhunec med operacijo Zahod Биківнянська трагедія.
Med nacistično okupacijo je bilo delovanje Ukrajinske avtocefalne pravoslavne cerkve dovoljeno, čeprav pod strogim državnim nadzorom; hkrati je propaganda skušala izkoristiti verska čustva prebivalstva za pridobitev večje podpore kolaboracionistom. Vendar pa so si politike obeh totalitarnih režimov – nacističnega in stalinističnega – prizadevale prebivalstvo spremeniti v vir poceni delovne sile ter popolnoma izbrisati identitete različnih narodov, vključno z Ukrajinci Український автокефальний рух в роки німецької окупації: міфи та реалії. Po nastanku železne zavese in v času Hruščovove otoplitve je ukrajinska kultura doživela določen razcvet in pridobila na priljubljenosti; vendar do množičnega preporoda ni prišlo zaradi hudih demografskih izgub, ki jih je ukrajinsko prebivalstvo utrpelo kot posledico boljševiške politike v medvojnem obdobju in dogodkov med drugo svetovno vojno Українська культура у роки хрущовської “відлиги”. “Шістдесятники” у культурі Україна в умовах десталінізації (1953-1964 рр.) Українська культура в роки хрущовської „відлиги” (1953 – 1964 рр.). „Шістдесятництво”.
V času vladavine Leonida Brežnjeva so nošenje tradicionalnih ukrajinskih oblačil, uporabo ukrajinskega jezika in izvajanje ukrajinske glasbe v vsakdanjem življenju začeli dojemati kot znake naklonjenosti disidentom, zato je KGB takšne dejavnosti zatiral. Posebej velja omeniti pesnika Vasila Stusa, ki je bil zaradi svojega delovanja večkrat preganjan in je umrl v ujetništvu Margarita Yehorchenko: "The Concept of the Poet in the Works of Vasyl Stus" / Маргарита Єгорченко: " Концепт поета у творчості Василя Стуса". Obdobje perestrojke so zaznamovala prizadevanja za popularizacijo ukrajinske kulture, ki so jih sprožili predvsem Vjačeslav Čornovil in društvo Memorial. Odprtje arhivov NKVD in KGB za javnost je privedlo do odkritja tajnih grobišč žrtev političnih represij, med katerimi najbolj izstopa tisto v Bikivnji Ghosts of Stalinist terror haunt Kyiv's outskirts Bykivnia Graves: Stalin’s NKVD Mass Killings Near Kyiv. Po razglasitvi neodvisnosti Ukrajine leta 1991 se je država otresla sovjetske cenzure in začelo se je oživljanje ukrajinske nacionalne identitete, čeprav je družba še dolgo premagovala posledice sovjetske gospodarske krize 116. Культурні процеси в Україні після 1991 р.. thumb|250px|Ukrajinski otroci v vyšivankah Med rusko-ukrajinsko vojno v 21. stoletju so bili poleg smrti več sto tisoč ukrajinskih civilistov, ki jih je povzročil oboroženi spopad, uničeni številni ukrajinski kulturni spomeniki; nekateri med njimi – denimo spomenik žrtvam holodomorja v Mariupolu in Dramsko gledališče v Mariupolu – so bili porušeni po neposrednem ukazu ruskih oblasti. Kot odziv na ravnanje Rusije je Ukrajina začela izvajati politiko dekomunizacije Ukraine: Deadly Mariupol theatre strike ‘a clear war crime’ by Russian forces Ukraine: UN Commission concerned by continuing patterns of violations of human rights and international humanitarian law Beneath the Rubble: Documenting Devastation and Loss in Mariupol In Mariupol, the occupiers dismantled a monument to the Holodomor victims The Russians destroyed a monument to Holodomor victims in temporarily occupied Mariupol Mariupol’s Holodomor Memorial destroyed by occupation troops to further erase Ukrainian history Russia destroys monuments to Victims of Holodomor and Stalin’s Terror in occupied Luhansk Decommunization in Times of War: Ukraine’s Militant Democracy Problem .== Zgodovina == thumb|270px|Ena od slik, ki prikazujejo kneza Svjatoslava Ukrajinci so se kot samosvoj narod začeli oblikovati v srednjem veku iz vzhodnoslovanskih plemen, ki so naseljevala Kijevsko Rusijo, kot etnična skupina pa so se dokončno izoblikovali v času Zaporoške Seči). Po vključitvi v Rusko in Avstro-ogrsko cesarstvo je bil večji del Ukrajine izpostavljen rusifikaciji – procesu, ki je vključeval prepoved uporabe maternega jezika za Ukrajince.
Po rusko-turški vojni v letih 1768–1774 si je Ruski imperij ob sodelovanju ukrajinskih kozakov zagotovil celotno območje vzdolž severne obale Črnega morja in polotok Krim. Na mestih nekdanjih kozaških in krimskotatarskih naselbin so nastala mesta, kot je Herson, Kropivnicki, Mykolajiv, Odesa, Dnipro, Mariupol; to je znatno razširilo ozemlje, naseljeno z Ukrajinci, ter spodbudilo širjenje in bogatenje ukrajinske kulture. Leta 1775 je odlok Katarine II. ukinil ukrajinske kozake, večina ukrajinskih kmetov pa je zapadla v tlačanstvo – status, ki je veljal vse do leta 1861. V obdobju okrepljene rusifikacije se je mesto Jelisavetgrad (danes Kropivnicki) razvilo v pomembno središče ukrajinske kulture; prav tu je bilo ustanovljeno prvo profesionalno ukrajinsko gledališče na svetu, mesto pa je bilo tudi rojstni kraj številnih uglednih osebnosti ukrajinskega, poljskega in judovskega rodu. Poleg tega je arhitekturna dediščina mesta skoraj v celoti zasnovana v neoklasicističnem slogu Магія вишивки Придніпров‘я. Частина 1. Розмаїття на полотні Вишиванка Херсонщини — це тканий літопис півдня України [https://www.expertkr.com.ua/posts/vishivanki-apostolivshchini-krivorizhzhya-i-hersonshchini-hrestik-lishtva-ta-shiroki-rukavi Вишиванки Апостолівщини, Криворіжжя і Херсонщини: