Rdeče morje (; ; ) je zaliv Indijskega oceana, ki leži med Afriko in Arabskim polotokom. Rdeče morje je z oceanom oziroma Arabskim morjem na jugu povezano preko preliva Bab el Mandeba in Adenskega zaliva.
Na severu je Sinajski polotok med dokaj ozkima Akabskim in Sueškim zalivom, slednji vodi do Sueškega prekopa, ki ga od leta 1863 povezuje s Sredozemskim morjem. Rdeče morje je med 200 globalnimi ekoregijami. Tektonski jarek v katerem leži, je del Vzhodnoafriškega tektonskega jarka.
Rdeče morje ima površino približno 438.000 km², dolgo je približno 2250 km, na najširšem mestu pa meri 355 km. V osrednjem koritu SuakinRobert Dinwiddie: Ocean_ The World's Last Wilderness Revealed. Dorling Kindersley, London 2008, p. 452 ima največjo globino 3040 m, povprečno globino pa 490 m. Vendar pa obstajajo tudi obsežne plitke police, ki so znane po svojem morskem življenju in koralah. Morje je habitat več kot 1000 nevretenčarjev in 200 mehkih ter trdih koral. Je najsevernejše tropsko morje na svetu.
Obseg Mednarodna hidrografska organizacija določa meje Rdečega morja na naslednji način:
Na severu: Južna meja Sueškega zaliva Črta, ki poteka od Ràs Muhammeda (27° 43' N) do južne točke otoka Shadwan (34° 02' E) in od tod proti vzhodu vzporedno (27° 27' N) do obala Afrike] in Akaba [linija, ki teče od južne zahodne Ràs al Fasma do otoka Requin () preko otoka Tiran do jugozahodne točke in nato vzporedno (27° 54' N) do obale Sinajskega polotoka.
Na jugu: Linija, ki se pridružuje Husnu Muradu () in Ras Siyyan ().
Ime
Rdeče morje je neposredni prevod iz grške besede Erythra Thalassa (Ερυθρὰ Θάλασσα), latinske Mare Rubrum (alternativno Sinus Arabicus, dobesedno 'Arabski zaliv'), arabščine البحر الأحمر, romanizirano Al-Baḥr Al-Aḥmar (alternativno بحر القل Al-Qulzum, dobesedno 'Klimatsko morje'), somalijsko Badda Cas in tigrajščina Qeyyiḥ bāḥrī (ቀይሕ ባሕሪ). Ime morja lahko pomeni sezonsko cvetenje rdeče obarvane alge trichodesmium erythraeum v bližini vodne površine. Teorija nekaterih sodobnih znanstvenikov je naklonjena temu, da se ime rdeče nanaša na smer proti jugu, tako kot se lahko ime Črno morje nanaša na sever. Osnova te teorije je, da so nekateri azijski jeziki uporabljali barvne besede za sklicevanje na kardinalne smeri. Herodot menjaje uporablja Rdeče in Južno morje.Schmitt 1996
Ime v hebrejščini Yam Suph () je svetopisemskega izvora. Ime v koptščini Phiom Enhah ('Morje Hah') je povezano s staroegipčanskim korenom ḥḥ, ki se nanaša na vodo in morje (na primer imena ogdoadska bogova Heh in Hauhet) - Pa-yem 'Aa en Mu-Ked, staroegipčansko ime Rdečega morja. V preteklosti so jo zahodni geografi poznali tudi kot Mare Meka (Mekiško morje) in Sinus Arabicus (Arabski zaliv). Nekateri starodavni geografi so Rdeče morje poimenovali Arabijski zaliv ali Arabski zaliv.
Povezava Rdečega morja s svetopisemskim zapisom Izraelcev, ki so prečkali Rdeče morje, je starodavna in je bila izrecno izražena v prevodu knjige Eksodus iz hebrejščine v grški kojne v Septuaginti približno v 3. stoletju pred našim štetjem. V tej različici je Yam Suph () prevedeno kot Erythra Thalassa (Rdeče morje). Čeprav trs v Rdečem morju danes ne raste (trst ne raste v slani vodi), profesor Colin Humphreys pojasni neskladje s tem, da bi lahko okoli Akabe obstajal sladkovodna močvirja trstičevja.
Rdeče morje je eno od štirih morij, ki so jih v angleščini poimenovali po običajnih barvnih izrazih - druga so Črno, Belo in Rumeno morje. Neposredna izdaja grške Erythra thalassa v latinščini kot Mare Erythraeum se nanaša na severozahodni del Indijskega oceana in tudi na regijo na Marsu.
Zgodovina Antika
Najstarejše znano raziskovanje Rdečega morja so izvajali stari Egipčani, ko so poskušali vzpostaviti trgovske poti do Punta. Ena takih odprav je potekala okoli 2500 pred našim štetjem, druga pa okoli 1500 pred našim štetjem (pod vodstvom Hačepsut). Obe sta sodelovali na dolgih plovbah po Rdečem morju. V preteklosti so se znanstveniki spraševali ali so bila ta potovanja mogoča. Biblijska 2. Mojzesova knjiga govori o tem, kako so Izraelci prestopili vodno telo, ki ga hebrejsko besedilo imenuje Yam Suph (hebrejščina: יַם סוּף). Yam Suph je bil tradicionalno identificiran kot Rdeče morje. Rabbi Saadia Gaon (882–942) v svojem judoarabskem prevodu Pentatevha označuje prestop Rdečega morja kot Baḥar al-Qulzum, kar pomeni Sueški zaliv.Tafsir, Saadia Gaon, s.v. Exodus 15:22, et al.
V 6. stoletju pred našim štetjem je Darej I. Veliki iz Perzije poslal na Rdeče morje izvidniške misije, ki so izboljšale in razširile plovbo z iskanjem številnih nevarnih čeri in tokov. Zgrajen je bil kanal med Nilom in severnim koncem Rdečega morja pri Suezu. Aleksander Veliki je v poznem 4. stoletju pred našim štetjem poslal grške pomorske odprave po Rdečem morju do Indijskega oceana. Grški navigatorji so še naprej raziskovali in zbirali podatke o Rdečem morju. Agatarhid iz Knida je zbiral podatke o morju v 2. stoletju pred našim štetjem.
Periplus Eritrejskega morja (grško: Περίπλους τῆς Ἐρυθρᾶς Θαλάσσης, Períplous tē̂s Erythrâs Thalássēs), poznan tudi po latinskem imenu Periplus Maris Erythraei, je opis rimske plovbe iz grško-rimskih obdobij, ki ga je neznani avtor napisal okoli 1. stoletja, vsebuje podroben opis pristanišč in morskih poti Rdečega morja. Periplus opisuje tudi, kako je Hipal prvič odkril direktno pot od Rdečega morja do Indije.
Rdeče morje je bilo najpomembnejše v rimski trgovini z Indijo, začenši z vladanjem Avgusta, ko je rimsko cesarstvo dobilo nadzor nad Sredozemljem, Egiptom in severnim delom Rdečega morja. Pot so uporabljale že starejše države, vendar se je povečal obseg prometa pod Rimljani. Iz indijskih pristanišč je bilo blago iz Kitajske uvedeno v rimski svet. Stik med Rimom in Kitajsko je bil odvisen od Rdečega morja, toda pot je prekinilo Aksumsko kraljestvo okoli 3. stoletja našega štetja.
Srednji vek in sodobnost Rdeče morje je bilo v srednjem veku pomemben del trgovine z začimbami. Leta 1513 je Afonso de Albuquerque, ki je želel ta kanal pripeljati Portugalski, oblegal Aden,By M. D. D. Newitt, A History of Portuguese Overseas Expansion, 1400–1668, p.87, Routledge, 2005, vendar se je moral umakniti. Križarili so po Rdečem morju znotraj Bab al Mandaba, kot prva evropska flota, ki je plula po teh vodah.
Leta 1798 je Francija generala Napoleona ukazala napasti Egipt in prevzeti nadzor nad Rdečim morjem. Čeprav v svoji misiji ni uspel, je inženir Jean-Baptiste Lepère, ki je sodeloval pri tem, oživil načrt za prekop, ki je bil predviden že v času kraljevanja faraonov. V starih časih je bilo od Nila do Rdečega morja zgrajenih več prekopov vzdolž črte sedanjega prekopa Sladke vode, vendar noben ni trajal dolgo. Sueški prekop je bil odprt novembra 1869. Takrat so Britanci, Francozi in Italijani delili trgovske postojanke, vendar so jih po prvi svetovni vojni postopoma ukinili. Po drugi svetovni vojni so Američani in Sovjeti izvajali svoj vpliv, medtem ko se je obseg prometa z tankerji stopnjeval. Vendar je šestdnevna vojna dosegla vrhunec z zaprtjem Sueškega prekopa od leta 1967 do 1975. Danes, kljub patrulji večjih pomorskih flot v vodah Rdečega morja, Sueški prekop še ni povrnil svoje nadvlade nad potjo okoli Rta dobrega upanja, za katero velja, da je manj ranljiva zaradi piratstva.
Oceanografija
Rdeče morje leži med sušnim kopnim, puščavo in polpuščavo. Grebeni sistema so bolje razviti v morju predvsem zaradi njegovih večjih globin in učinkovitega kroženja vode. Vodna masa Rdečega morja izmenjuje svojo vodo z Arabskim morjem, Indijskim oceanom prek Adenskega zaliva. Ti fizični dejavniki zmanjšujejo učinek visoke slanosti, ki jo povzroča izhlapevanje na severu in relativno vroče vode na jugu.
Podnebje je posledica dveh monsunskih sezon; severovzhodni monsun in jugozahodni monsun. Monsunski vetrovi se pojavijo zaradi diferencialnega ogrevanja med kopnim in morjem. Zelo visoke površinske temperature in visoka slanost omogočajo eno najtoplejših in najbolj zasoljenih teles morske vode na svetu. Povprečna temperatura površinske vode Rdečega morja poleti je približno 26 °C na severu in 30 °C na jugu, le približno 2 °C nihanja v zimskih mesecih. Skupna povprečna temperatura vode je 22 °C. Temperatura in vidnost sta dobri do približno 200 m. Morje je znano po močnih vetrovih in nepredvidljivih lokalnih tokovih.
Padavin je izredno malo, v povprečju znašajo 60 mm na leto. Dež je večinoma kratkotrajen, pogosto z nevihtami in občasno s prašnimi nevihtami. Zaradi pomanjkanja padavin in brez večjega vira sladke vode prihaja do prekomernega izhlapevanja do 205 cm na leto in velike slanosti z minimalnimi sezonskimi spremembami. Nedavna podvodna ekspedicija na obalno morje na Sredozemlje iz Sudana in Eritreje BBC 2 television program "Oceans 3/8 The Red Sea", 8 pm - 9 pm Wednesday 26 November 2008 je našla temperaturo površinske vode 28 °C pozimi in do 34 °C poleti, vendar so bile kljub izjemni vročini koral zdrave z veliko ribami z zelo majhnimi znaki beljenja koral, le 9 % jih je okužil Thalassomonas loyana, povzročitelj 'bele kuge'. Korala Favia favus tam skriva virus BA3, ki ubija T. loyana.'Virus protects coral from 'white plague',' at New Scientist, 7 July 2012.p.17. Načrtujejo uporabo vzorcev očitno toplotno prilagojenih komenzalnih alg teh koral za reševanje beljenja koral drugje.
Slanost Rdeče morje je zaradi velikega izhlapevanja eno najbolj slanih vodnih teles na svetu. Slanost se giblje med ~ 36 ‰ na južnem delu zaradi učinka Adenskega zaliva in 41 ‰ v severnem delu, predvsem zaradi sueškega zaliva in velikega izhlapevanja. Povprečna slanost je 40 ‰. (Povprečna slanost morske vode na svetu je na lestvici praktične slanosti ali PSU približno 35 ‰; to pomeni 3,5 % dejanskih raztopljenih soli).
Slanost Rdečega morja je večja od svetovnega povprečja, za približno 5 ‰. To je posledica več dejavnikov: Visoka stopnja izhlapevanja in zelo malo padavin. Pomanjkanje pomembnih rek ali potokov, ki se stekajo v morje. Omejena povezava z Indijskim oceanom, ki ima nižjo slanost vode
Bibavica Na splošno se bibavica giblje med 0,6 m na severu, blizu izliva Sueškega zaliva in 0,9 m na jugu v bližini Adenskega zaliva, vendar niha med 0,20 m in 0,30 m stran od vozlišča. Osrednje Rdeče morje (območje Džede) je zato skoraj brez bibavice, zato so letne spremembe vodostaja pomembnejše. Zaradi majhnega območja plimovanja voda med plimovanjem zaliva obalno sabko (sabkha, arabsko سبخة - obalna, supratidalna blatna ali peščena ravnica, ki je povezava z obalnimi lagunami in v kateri se kopičijo evaporitno-slani minerali, ki so posledica pol aridnega do sušnega podnebja) kot tanek sloj vode do nekaj sto metrov, namesto da bi poplavljala sabke prek mreže kanalov. Vendar pa lahko južno od Džede na območju Shoiabe voda iz lagune pokriva sosednje sabke do 3 km daleč, medtem ko severno od Džede v območju Al-Harrar sabka pokriva tanek sloj vode kar 2 km. Prevladujoči severni in severovzhodni vetrovi vplivajo na gibanje vode v obalnih dovodih do sosednjih sabk, zlasti med nevihtami. Pozimi je srednja gladina morja za 0,5 m višja kot poleti. Hitrosti plimovanja skozi omejitve, ki jih povzročajo grebeni, peščeni nasipi in nizki otoki, običajno presegajo 1–2 m / s. Koralni grebeni v Rdečem morju so v bližini Egipta, Eritreje, Izraela, Saudove Arabije in Sudana.
Pretok