Država Tevtonskega reda (nemško Staat des Deutschen Ordens, latinsko Civitas Ordinis Theutonici, litovsko Vokiečių ordino valstybė, poljsko Państwo zakonu krzyżackiego) je bila srednjeveška križarska država na južni obali Baltskega morja. Ustanovili so jo vitezi Tevtonskega reda med severnimi križarskimi vojnami v 13. stoletju na ozemlju Prusije. Po združitvi Livonskih bratov meča s Tevtonskim redom Prusije leta 1237 je del tevtonske države postala tudi livonska Terra Mariana. Tevtonska država je v svojem največjem ozemeljskem obsegu v začetku 15. stoletja obsegala deželo Helmno, Kurlandijo, Gotland, Livonijo, Neumark, Pomerelijo (Gdansko Pomorjansko), Prusijo in Samogitijo, ozemlja, ki se danes nahajajo v Estoniji, Latviji, Litvi, Nemčiji, Poljski, Rusiji in Švedski.
Po bitkah pri Grunwaldu leta 1410 in Wilkomierzu leta 1435 je država nazadovala. Po izgubi obsežnega ozemlja z vsiljenim Drugim torunjskim mirom leta 1466 je obstoječe ozemlje njene pruske veje postalo znano kot Meniška Prusija (poljsko Prusy konne) ali Tevtonska Prusija (poljsko Prusy Krzyżackie) in obstajalo do leta 1525 kot del in fevd Kraljevine Poljske. Livonska veja se je pridružila Livonski konfederaciji in kot njen del obstajala do leta 1561.
Pregled Država, ustanovljena v 13. stoletju v Prusiji in poljski mazovski deželi Helmno, se je razširila predvsem med pruskimi križarskimi vojnami proti poganskim baltskim Prusom v 13. stoletju in vdori v sosednji krščanski državi Poljsko in Litvo v 14. stoletju."wojny polsko-krzyżackie". Encyklopedia PWN (poljsko). Pridobljeno 7. novembra 2020. Osvajanjem je sledila nemška in poljska kolonizacija.Bieszk, Janusz (2010). Zamki Państwa Krzyżackiego (poljsko). Warszawa: Bellona. str. 76. ISBN 978-83-11-11808-9. Z vključitvijo Livonskih bratov meča kot avtonomne veje Tevtonskega reda (Livonski red) leta 1237 je del meniške države postala tudi livonska Terra Mariana.Frucht, Richard C. (2005). Eastern Europe: An Introduction to the People, Lands, and Culture. ABC-CLIO. str. 69. ISBN 1-57607-800-0. Leta 1346 je danski kralj za 19.000 kölnskih mark prodal Tevtonskemu redu Estonsko vojvodino. Prenos suverenosti z Danske na Tevtonski red se je zgodil 1. novembra 1346.Skyum-Nielsen, Niels (1981). Danish Medieval History & Saxo Grammaticus. Museum Tusculanum Press. str. 129. ISBN 87-88073-30-0. Na prelomu iz 14. v 15. stoletje je Tevtonski red začasno pridobil Gotland in Neumark, ki ju je v naslednjih desetletjih prodal.
Tevtonska država je skozi svojo zgodovino vodila številne vojne s Poljsko in Litvo, s čimer je obe državi spodbudila k oblikovanju tesnega zavezništva in personalne unije, kar je na koncu v 16. stoletju pripeljalo do ustanovitve poljsko-litovske skupne države Republike obeh narodov. Po porazu vitezov v bitki pri Grunwaldu leta 1410 je Tevtonski red propadel in pokrajina Samogitija je bila vrnjena Litvi.Housley, Norman (1992). The later Crusades, 1274–1580. str. 371. ISBN 0-19-822136-3. Pruska veja Tevtonskega reda je po sklenitvi Drugega torunjskega miru leta 1466 vrnila Pomerelijo (prej poljski pokrajini Helmno in Gdansko Pomorjansko) in Poljski prepustila zahodni del Prusije (Varmija in deli Pomezanije in Pogezanije).Górski 1949, str. 88-92, 206-210.
Ozemlja, odstopljena Kraljevini Poljski, so tvorila poljsko provinco Kraljeva Prusija, medtem ko je vzhodni del ostal pod oblastjo Tevtonskega redaGórski 1949, str. 93-94, 212. in postal znan kot Monaška Prusija (poljsko Prusy konne) ali Tevtonska Prusija (poljsko Prusy Krzyżackie). Tevtonska Prusija je bila kot fevd sestavni del Kraljevine Poljske. Monaška država glavne (pruske) veje reda je bila sekularizirana leta 1525 med protestantsko reformacijo in postala Vojvodina Prusija, ki ji je vladala hiša Hohenzollern, vendar je ostala fevd poljske krone in kasneje poljsko-litovske skupne države.
Livonska veja se je nadaljevala kot del Livonske konfederacije, ustanovljene v letih 1422–1435. Leta 1559 je postala protektorat Velike litovske kneževine in se leta 1561 dokončno sekularizirala ter razdelila na vojvodino Kurlandijo in Semigalijo ter vojvodino Livonijo. Vojvodini sta bili fevda Velike litovske kneževine.
Ozadje Poljaki v Stari Prusiji Stari Prusi so odbili številne osvajalske poskuse tevtonskih vitezov. Boleslav I. Poljski je začel niz neuspešnih osvajanj, ko je leta 997 tja poslal Adalberta Praškega. Leta 1147 je Boleslav IV. Poljski s pomočjo Kijevske Rusije napadel Prusijo, a je ni mogel osvojiti. Sledili so številni novi poskusi, ki so se pod vojvodo Konradom I. Mazovskim sprevrgli v velike bitke in križarske vojne v letih 1209, 1219, 1220 in 1222.Lewinski Corwin, Edward Henry (1917). The Political History of Poland. The Polish Book Importing Company. str. 45. lizard union.
Zahodnobaltski Prusi so uspešno odbili večino pohodov in se uspeli maščevati Konradu, vendar so skupaj z Jatvingi izgubili južni del svojega ozemlja. Dežela Jatvinganov se je nahajala na območju današnjega poljskega Podlaškega vojvodstva. Prusi so skušali pregnati poljske ali mazovske sile iz Jatvingije, ki je bila samo delno osvojena, vendar opustošena in skoraj popolnoma izumrla.
Papeški edikti Konrad Mazovski je leta 1208 pozval na križarsko vojno proti starim Prusom, a ni bila uspešna. Konrad je po nasvetu prvega pruskega škofa Kristijana ustanovil Dobrinski red, majhno skupino 15 vitezov. Red je bil kmalu poražen in Konrad je v odgovor na poraz pozval papeža na novo križarsko vojno in pomoč Tevtonskega viteškega reda. Papež je za križarske vojne proti Starim Prusom objavil več ediktov. Križarske vojne, v katerih so sodelovali številni evropski vitezi, so trajale šestdeset let.
Leta 1211 je ogrski kralj Andrej II. del tevtonskih vitezov poklical v Burzenlandijo v Transilvaniji, da bi branili Ogrsko preh Kumani. Leta 1225 jih je zaradi pritožb lokalnega plemstva izgnal, da so se preseliti ob Baltsko morje.
Na začetku leta 1224 je cesar Friderik II. v Kataniji razglasil, da so Livonija, Prusija s Sambijo in številne sosednje province pod njegovo neposredno oblastjo. Ta odlok je province podredil neposredno Rimskokatoliški cerkvi in cesarju Svetega rimskega cesarstva, namesto da bi bile pod jurisdikcijo lokalnih vladarjev.
Konec leta 1224 je papež Honorij III. vsemu krščanskemu svetu naznanil, da je modenskega škofa Viljema imenoval za papeškega legata za Livonijo, Prusijo in druge države.
Na podlagi Zlate bule iz Riminija leta 1226 in Zlate bule iz Rietija leta 1234 je Prusija prišla v posest Tevtonskega reda. Vitezi so leta 1230 začeli prusko križarsko vojno. Pod njihovim vodstvom so bili izkrčeni gozdovi in močvirja izsušena v obdelovalno zemljo. Ustanovljena so bila številna mesta in vasi, vključno z Marienburgom (Malbork) in Königsbergom (Kaliningrad).
Pruska mesta Mesta, ki jih je ustanovil Tevtonski red, so se razlikovala od mest med Labo in Odro po tem, da so imela veliko bolj pravilen pravokoten razpored ulic, kar kaže na njihovo načrtno gradnjo.Philippe Dollinger. Die Hanse. str. 55. ISBN 3-520-37105-7. Mesta so bila močno utrjena in imela vojaške posadke pod poveljstvom vitezov. Večina mest je bila naseljena pretežno s priseljenci iz Srednje Nemčije in Šlezije, od koder so prihajali številni vitezi reda.Dollinger, str. 54.
Mesta so običajno dobila magdeburškega mestne pravice, z izjemo Elbinga (Elbląg), ki je bil ustanovljen s podporo Lübečanov in je dobil lübeške mestne pravice. Lübečani so s svojimi ladjami redu zagotavljali pomembno logistično podporo, sicer pa so bili, z izjemo Elbinga, precej nevpleteni v ustanovitev meniške države.
Zgodovina 13. stoletje Leta 1234 je Tevtonski red asimiliral preostale člane Dobrinskega reda in leta 1237 red Livonskih bratov meča. Z asimilacijo livonskih bratov se je povečalo ozemlje Tevtonskega reda za ozemlji sedanje Latvije in Estonije.
Leta 1243 je papeški legat Viljem iz Modene razdelil Prusijo na štiri škofije: Culm (Helmno), Pomezanija, Ermland (Varmija) in Samland (Sambija). Škofije so postale sufragani riške nadškofije z matičnim mestom Visby na Gotlandu. Vsaka škofija je bila fiskalno in upravno razdeljena na tretjino, rezervirano za vzdrževanje kapiteljskih kanonikov, in dve tretjini, kjer je red pobiral dajatve. Stolni kapiteljski kanoniki v Culmu, Pomezaniji in Samlandu so bili od 1280. let člani Tevtonskega reda, kar je zagotovilo močan vpliv reda na delovanje škofij. Neodvisnost je ohranil samo varmijski škofijski kapitelj, kar mu je omogočilo vzpostavitev avtonomne vladavine v kapiteljski tretjini varmijskega škofijskega ozemlja (varmijska knezoškofija).
thumb|300px|Država Tevtonskega reda leta 1260
14. stoletje Gdansk (Danzig) in Hansa V začetku 14. stoletja se je sosednja Pomorjanska vojvodina zapletla v vojno med Poljsko in mejno grofijo Brandenburg. Poljski kralj Vladislav I. je na pomoč poklical tevtonske viteze, vitezi pa so namesto tega začeli osvajati poljsko ozemlje. Novembra 1308 zavzeli poljsko pristaniško mesto Gdansk, čemur je sledil pokol meščanov. Po srednjeveških virih je bilo ubitih do 10.000 ljudi, vendar je natančno število žrtev predmet razprav.
Septembra 1309 je brandenburško-stendalski mejni grof Waldemar za 10.000 mark prodal svojo pravico do ozemlja Tevtonskemu redu. Prodaja je pomenila začetek niza konfliktov med Poljsko in tevtonskimi vitezi.
Red je spodbujal ustanavljanje pruskih mest s podeljevanjem okoliškega ozemlja in privilegijev in ustanavljanjem sodišč, a jim je hkrati dovolil manj zunanje neodvisnosti kot so je imela svobodna cesarska mesta v Svetem rimskem cesarstvu.Dollinger, str. 123.
Člani Hanzeatske lige so imeli trgovce iz pruskih mest za sebi podobne, a so samo velikega mojstra reda sprejeli za ozemeljskega vladarja, ki je predstavljal Prusijo na hanzeatskih zborih. Pruski trgovci in trgovci iz Ditmarsha so bili edini upravičenci do navideznega članstva v Hansi, vendar jim je do popolne avtonomije manjkalo državljansko ozadje.Dollinger, str. 124. Za polnopravne člane Hanse so veljali samo trgovci iz šestih pruskih hanzeatskih mest Braunsberg (Braniewo), Culm (Helmno), Danzig (Gdansk), Elbing, Königsberg in Thorn (Torunj). Trgovci iz drugih pruskih mest so imeli nižji status.Dollinger, str. 123.
Priključitev Gdanska in okolice k posestim Tevtonskega reda sta dosledno izpodbijala poljska kralja Vladislav I. in Kazimir III. Veliki, kar je privedlo do poljsko-tevtonske vojne (1326–1332) in na koncu do pritožb papeškemu sodišča v letih 1320 in 1333. Sodišče je razsodilo v korist Poljske, vendar so tevtonski vitezi sklepe ignorirali in ostali na okupiranih ozemljih. Vitezi so celo širili svoje ozemlje na račun Poljske in za kratek čas zasedli Kujavijo in deželo Dobrzyń. Leta 1343 je bil v Kališu sklenjen mir. Kujavija in Dobrzyńska dežela sta bili vrnjeni Poljski. Tevtonski red se je strinjal, da Poljska vlada v Pomereliji kot svojem fevdu. Poljski kralji so s tem obdržali pravico do naslova vojvoda Pomorjanskega, vendar se je naslov nanašal samo na Pomerelijo.
Druga dansko-hanzeatska vojna V sporu med Hanso in Dansko zaradi trgovanja na Baltiku je danski kralj Valdemar IV. Atterdag leta 1361 odkupil hanzeatsko mesto Visby.Dollinger, str. 96. Člani Hanse so bili neodločni ali naj se združijo proti njemu ali ne.Dollinger, str. 97. Ko je Valdemar IV. nato zajel pruske trgovske ladje v Øresundu na poti v Anglijo, je veliki mojster Winrich von Kniprode odpotoval v Lübeck, da bi predlagal vojno zavezništvo proti Danski. Predlog so z nekaj nenaklonjenosti sprejela le pomembna hanzeatska mesta, ki so sestavljala vendsko-saško tretjino Hanse.Dollinger, str. 98.