Bitka pri Cušimi (, Cusimaoki-Kaisen, , Cusimskoje sraženije), tudi bitka v prelivu Cušima in pomorska bitka v Japonskem morju (, Nihonkai-Kaisen), je bila velika pomorska bitka med Ruskim imperijem in Japonsko med rusko-japonsko vojno. Bila je prva in doslej edina bitka v pomorski zgodovini, v kateri so se borile sodobne flote jeklenih bojnih ladij in prva pomorska bitka, v kateri je radio igral ključno vlogo. Opisali so jo kot »umirajoč odmev starega obdobja – zadnjič v zgodovini pomorskega bojevanja so se bojne ladje poražene flote predale na odprtem morju«.
Potekala je med 27. in 28. majem (14.–15. maj po julijanskem koledarju, ki se je takrat uporabljal v Ruskem imperiju) 1905 v Cušimskem prelivu med Korejo in južno Japonsko. V bitki je japonska flota pod poveljstvom admirala Tōga Heihachira uničila rusko floto pod poveljstvom admirala Zinovija Rožestvenskega, ki je prepotovala več kot 18.000 navtičnih milj (33.000 km) do daljnega vzhoda. Sir George Sydenham Clarke je v Londonu leta 1906 zapisal, da je »bitka pri Cušimi daleč največji in najpomembnejši pomorski dogodek po bitki pri Trafalgarju«; nekaj desetletij pozneje se je zgodovinar Edmund Morris strinjal s to oceno. Uničenje flote je povzročilo grenak odziv ruske javnosti, kar je vodilo v mirovno pogodbo septembra 1905 in nadaljnjih bitk ni bilo. Na Japonskem so jo po drugi strani proslavili kot eno največjih pomorskih zmag v japonski zgodovini, admiral Tōgō pa je od takrat dalje veljal za narodnega heroja. Bojna ladja , s katere je Tōgō poveljeval v bitki, je še dandanes ohranjena kot muzejska ladja v pristanišču Jokosuka.
Pred rusko-japonsko vojno so države gradile bojne ladje z mešanimi baterijami, večinoma s 152 mm, 203 mm, 254 mm in 305 mm topovi. Namenjene so bile bojem v bitkah flote proti floti, na bojni liniji, v bližini sovražnikovih ladij. Bitka pri Cušimi pa je pokazala, da hitrost bojnih ladij in veliki topovi z velikim dosegom v pomorskih bitkah zagotavljajo večjo prednost kot mešane baterije različnih velikosti.
Ozadje Spopad na Daljnem vzhodu 8. februarja 1904 so rušilci Japonske cesarske mornarice izvedli nepričakovan napad na rusko Tihooceansko floto, ki je bila zasidrana v Port Arthurju. V napadu so bile poškodovane tri ladje – dve bojni ladji in ena križarka. Tako se je začela rusko-japonska vojna. Prvi cilj Japonske je bil zaščititi svoje linije komunikacije in oskrbo posestev na celinski Aziji, in na ta način omogočiti začetek kopenske vojne v Mandžuriji. V ta namen je bilo nujno nevtralizirati rusko pomorsko moč na Daljnem vzhodu. Ruske pomorske sile so sprva ostale pasivne in se niso spopadle z Japonci, ki so začeli izvajati amfibijskodesantne operacije v Koreji in pri tem niso naletele na obrambo. Rusom je dal ponovni zagon prihod admirala Stepana Makarova in dosegli so nekaj uspehov proti Japoncem, vendar je 13. aprila poveljniška ladja Makarova zadela mino in se potopila; med mrtvimi je bil tudi Makarov. Njegovi nasledniki niso uspeli izzvati Japonske cesarske mornarice in Rusi so bili odtlej prikovani na svoje pomorsko oporišče v Port Arthurju.
Maja so Japonci izvedli izkrcanje sil na polotoku Ljaodong in avgusta začeli z obleganjem pomorskega oporišča Port Arthur. 9. avgusta je admiral Wilgelm Vitgeft, poveljnik 1. tihooceanske eskadre, prejel ukaz za evakuacijo flote v Vladivostok in za združitev s tamkajšnjo eskadro ter nato za spopad z Japonsko cesarsko mornarico v odločilni bitki. Obe eskadri ruske Tihooceanske flote sta se razkropili med bitkami v Rumenem morju 10. avgusta, ko je admirala Vitgefta ubila topovska salva z bojne ladje in bitko pri Ulsanu 14. avgusta 1904. Ladje, ki so ostale od ruske tihooceanske pomorske moči, so potopili v Port Arthurju.
Odhod Z neaktivnostjo 1. tihooceanske eskadre po smrti Makarova in ožanjem japonske zanke okoli Port Arthurja so Rusi začeli razmišljati o napotitvi dela Baltske flote na Daljni vzhod. Port Arthur so nameravali osvoboditi z morja, se povezati s 1. tihooceansko eskadro in prevladati nad Japonsko cesarsko mornarico ter odložiti japonsko napredovanje v Mandžurijo, dokler ne bi prispele ruske okrepitve po Transsibirski železnici in prevladale nad japonskimi kopenskimi silami v Mandžuriji. Ko se je položaj na Daljnem vzhodu poslabšal, se je car, ki ga je opogumil njegov nečak Viljem II., strinjal z oblikovanjem 2. tihooceanske eskadre. Le-to naj bi sestavljalo pet divizij Baltske flote, kar naj bi vključevalo 11 od njenih 13 bojnih ladij. Eskadra je med 15. in 16. oktobrom 1904 zapustila baltski pristanišči Reval in Libau (floti Rožestvenskega in Fölkersahma), 3. novembra 1904 pa črnomorsko pristanišče Odesa (oklepni križarki Oleg in Izumrud ter pomožni križarki Rion in Dnjeper pod poveljstvom kapitana Leonida Dobrotvorskega), v skupni moči 42 bojnih in pomožnih ladij.
Dogger Bank Floti Rožestvenskega in von Fölkersahma sta izpluli skozi Baltsko v Severno morje. Rusi so prestregli lažna poročila o japonskih torpednih čolnih na tem območju in so delovali v stanju visoke pripravljenosti. V incidentu pri Dogger Banku je ruska flota pri nasipu Dogger Bank ponoči zamenjala skupino britanskih ribiških ladij za sovražne japonske ladje. Flota je streljala na civilne ladje in ubila več britanskih ribičev. Ena ribiška ladja se je potopila, šest drugih pa je bilo poškodovanih. V zmedi so Rusi streljali celo na dve lastni ladji, pri čemer so ubili nekaj lastnih mož. Streljanje se je nadaljevalo dvajset minut, dokler ni Rožestvenski ukazal zaustavitev ognja. Večje število žrtev je preprečila le zelo slaba natančnost ruskih topov.
Britanci so bili zaradi incidenta ogorčeni in niso verjeli, da bi Rusi lahko zamenjali skupino ribiških ladij za japonske vojne ladje, tisoče kilometrov od najbližjega japonskega pristanišča. Združeno kraljestvo je skoraj vstopilo v vojno na strani Japonske, s katero je imelo skupni obrambni sporazum (vendar je bila v vojni nevtralna, saj je njuna pogodba vsebovala določene izjeme za japonska dejanja na Kitajskem in v Koreji). Kraljeva vojna mornarica je sicer izplula in spremljala rusko floto, v tem času pa je bil dosežen diplomatski sporazum: Francija, ki je poskušala povezati Britance in Ruse v protinemškem bloku, je diplomatsko posredovala in dosegla, da se je Velika Britanija vzdržala vojne napovedi. Rusi so bili prisiljeni sprejeti odgovornost za incident, ribičem plačati odškodnino in izkrcati častnike, ki so bili osumljeni napačnih odločitev, da so lahko v nadaljnji preiskavi posredovali dejstva o napadu.
Plovba
Skrbi, da ne bi ugrez novejših bojnih ladij, ki je bil občutno večji kot načrtovano, preprečil prehoda skozi Sueški prekop, so po tem, ko so 3. novembra 1904 zapustile Tangiers, vodile v ločitev flot. Novejše bojne ladje in nekaj križark je pod poveljstvom admirala Rožestvenskega nadaljevalo okrog Rta dobrega upanja, medtem ko so starejše bojne ladje in lažje križarke pod poveljstvom admirala von Fölkersahma nadaljevale pot skozi Sueški prekop. Obe floti sta načrtovali ponovno srečanje pri Madagaskarju, kar se je tudi zgodilo.
Daljše potovanje okrog Afrike je pustilo posledice na ruskih posadkah pod poveljstvom Rožestvenskega, »ki niso nikoli izkusili tako drugačne klime, ali bili tako dolgo na morju«, »pogoji na ladjah pa so se poslabšali, bolezni ter težave z dihanjem so povzročile smrt več mornarjev«. Potovanje po razburkanem morju je trajalo pol leta, pri tem pa je bilo težko pridobiti premog za gorivo, saj ladje legalno niso smele vstopiti v pristanišča nevtralnih držav, morala pa je zelo nazadovala. Rusi so potrebovali 450.000 ton premoga in 30–40 ponovnih polnjenj, da so dosegli francosko Indokino (zdaj Vietnam). Premog je dostavilo 60 ladij za premog družbe Hamburg-Amerika. Do aprila oz. maja 1905 se je ponovno združena flota zasidrala v zalivu Cam Ranh v francoski Indokini.
Rusi so prejeli ukaz za preboj obleganja pristanišča Port Arthur, vendar je bojne ladje v pristanišču potopilo topništvo japonskih kopenskih sil. Sicer močno utrjeno mesto je tako padlo že 2. januarja, takoj po prihodu 2. tihooceanske eskadra v Nossi Be na Madagaskarju in še pred prihodom Fölkersahmovega dela. Novi cilj je tako postal združitev s preostalimi ruskimi ladjami v pristanišču Vladivostok in se nato spopasti z japonsko floto.
Uvod thumb|right|Zemljevid Korejskega preliva in Cušimskega preliva ob otočju Cušima Ruskim ladjam so za vstop v Japonsko morje in vplutje v Vladivostok ostale tri poti: daljši sta bili La Pérousov preliv in Tsugarujski preliv ob straneh Hokaida. Admiral Rožestvenski ni razkril svoje izbire niti svojim podrejenim vse do 25. maja, ko je postalo očitno, da je z ukazom pluti na severovzhod izbral Cušimo. To se je zgodilo po ločitvi transportnih ladij Jaroslavl, Vladimir, Kuronija, Voronež, Livonija in Meteor ter pomožnih križark Rion in Dnjepr, ki so jim ukazali odpluti v bližje nevtralno pristanišče Šanghaj. Cušimska ožina je morski preliv vzhodno od skupine otokov Cušima, ki ležijo na pol poti med japonskim otokom Kjušu in Korejskim polotokom ter je najbližja in najbolj neposredna pot iz Indokine. Za druge poti bi flota morala pluti vzhodno od Japonske. Japonska kombinirana flota in ruski 2. ter 3. tihooceanska eskadra iz Baltskega morja z 38 ladjami sta se spopadli v prelivih med Korejo in Japonsko blizu Cušime.
Zaradi 29.000 km dolgega potovanja je bila ruska flota v razmeroma slabem stanju za bitko. Poleg štirih najnovejših bojnih ladij razreda Borodino je bila 3. divizija admirala Nebogatova sestavljena iz starejših in slabo vzdrževanih vojnih ladij. Na splošno ni imela nobena izmed strani očitne manevrske prednosti. Dolgo potovanje, skupaj s pomanjkanjem priložnosti za vzdrževanje, je pomenilo, da so bile ruske ladje močno obraščene, kar je precej zmanjšalo njihovo hitrost. Japonske ladje so lahko dosegle hitrost 15 vozlov (28 km/h), ruske ladje pa le 14 vozlov (26 km/h), in še to samo v kratkih intervalih.
Poleg tega sta bila oprema in usposabljanje flote Ruske vojne mornarice precej pomanjkljiva. Pomorski preizkusi ruskih torpedov so razkrili velike tehnološke napake.
Največja prednost admirala Tōga so bile izkušnje, saj je bilo vseh pet od desetih poveljnikov obeh flot, ki so že imeli določene bojne izkušnje, na njegovi strani in na krovu sodobnih bojnih ladij.
Drugi so bili vsi ruski admirali, ki jih je premagal, vključno z Oskarjem Starkom, ki je izgubil poveljstvo po svojem sramotnem porazu v napadu na Port Artur, admiralom Stepanom Makarovom, ki ga je ubila mina pred Port Arthurjem in Wilgelmom Vitgeftom, ki je bil ubit v bitki v Rumenem morju.
Bitka Prvi stik
Ker so Rusi želeli neodkriti zapluti v Vladivostok, so, ko so zapluli v japonske vode, pluli izven rednih pomorskih kanalov, da bi zmanjšali možnost odkritja. 26. maja 1905 pomoči se je ruska flota približala Cušimi.
Ponoči je bila nad prelivom gosta megla, kar je dajalo Rusom prednost. 7. maja ob 2.45 po japonskem standardnem času je japonska pomožna križarka opazila tri luči na ladji na obzorju in se približala, da bi jih preučila. Luči so pripadale ruski bolniški ladji Orjol, ki jih je imela skladno s pravili vojne prižgane. Ob 04.30 se je Šinano Maru ladji približala in opazila, da nima topov in je očitno pomožna ladja. Orjol je Šinano Maru zamenjal za drugo rusko ladjo in ni obvestil flote, temveč je signaliziral japonski ladji, da so v bližini druge ruske ladje. Šinano Maru je nato v meglici opazila silhuete desetih drugih ruskih ladij. Ruska flota je bila odkrita in možnosti, da bi neodkrito priplula v Vladivostok, ni bilo več.
Od začetka bitke je imela pomembno vlogo brezžična komunikacija. Ob 04.55 je kapitan Narukawa s Šinano Maru poslal sporočilo admiralu Tōgu v Masampo, da je »sovražnik v kvadratu 203«. Do 05.00 so Rusi s pomočjo prestreženih radijskih signalov ugotovili, da so bili odkriti in da jim sledijo izvidniške japonske križarke. Admiral Tōgō je sporočilo prejel ob 05.05 in takoj začel pripravljati svojo bojno floto za izplutje.
Začetek bitke