thumb| Rastlinska pestrost na nadmorski višini nad 2000 m thumb| Planika (Leontopodium alpinum) velja za simbol Alp thumb| Nekatere vrste svišča (tu Clusius encian, Gentiana clusii) z intenzivno modro barvo so znane tudi kot tipične alpske rastline. Rastlinstvo Alp se nanaša na vse rastlinske vrste, ki se pojavljajo nad gozdno mejo v Alpah. Ker se ta meja regionalno razlikuje, so vključene tudi vrste, ki imajo glavno območje razširjenosti v gorah, vendar že uspevajo v dolini.
Sestava flore se zelo razlikuje glede na geografsko lego in naravnozgodovinske poti priseljevanja; nekatere vrste se pojavljajo samo selektivno. Sestava je odvisna tudi od nadmorske višine, ki je razdeljena na različne ekološke višinske pasove, pogosto z gladkimi prehodi. Pomembno vlogo igrata tudi zgradba in sestava tal: na apnencu in dolomitu prevladuje drugačen kompleks vrst kot na silikatu; kjer se srečata apnenec in silikat, je običajno veliko različnih vrst.
Za tipične cvetoče alpske travnike veljajo rastlinske združbe pašnika (Nardetum) in trate modre vilovine (Seslerio-Semperviretum).
Alpske rastline, ki jih potoki in reke prinesejo na nižje nadmorske višine, so znane kot alpske ščetke.
Izvor alpske flore thumb|Triglavska neboglasnica (Eritrichium nanum) je ledeno dobo preživela na vrhovih brez ledu. Po umiku prvobitnega morja Tetis pred približno 60 milijoni let je v srednji Evropi prevladovalo vlažno in subtropsko podnebje s srednjo letno temperaturo 22 °C. To je povzročilo vrstno bogato, pretežno zimzeleno vegetacijo s palmami, magnolijami, sekvojami, epifitskimi bromelijami in beloglavimi cipresami. Kasnejše poslabšanje podnebja in dviganje Alp v mladem terciarju sta povzročila izpodrivanje teh tropskih rastlin. V alpskem prostoru pa še vedno najdemo majhne sorodnike takratne vegetacije, kot so snežna vresa, hišni prašek in ogrinjalo. Novoustanovljeno visoko gorovje je bilo nato na tri načine kolonizirano z rastlinskimi vrstami, ki tu prej niso bile: Priseljevanje in prilagajanje nižinskih rastlin iz ravnin severno od Alp (npr. Hieracium) Priseljevanje iz drugih območij z alpskim podnebjem, predvsem iz Srednje Azije (Altaj, Himalaja): Sem sodijo vrste kamnokrečev (Saxifraga), orlic (Aquilegia), vrste primul (Androsace), sleči (Rhododendron), nekatere vrste sviščev, alpski mak (Papaver alpinum). Doseljevanje in prilagajanje sredozemskih rastlin: krokusov (Crocus), narcis (Narcissus), kukavičevk (Orchidee), zvončic (Campanula) in drugih.
Sledeče obdobje ledenih dob je prineslo nadaljnje drastične spremembe: rastline so bile potisnjene iz Alp v nižje nadmorske višine in iz arktično-skandinavskega območja na toplejši jug. Nižinska flora je večinoma izumrla. Alpsko floro je napredujoči led potisnil v vznožje. V skrajnih primerih je bilo območje brez ledu med alpskim in skandinavskim ledenikom le nekaj sto kilometrov, kar je povzročilo intenzivno mešanje flore. Širjenje npr. alpske velese (Dryas octopetala), zelnata vrba (Salix herbacea) in polegla alpska azaleja (Loiseleuria procumbens) zato imenujemo arktično-alpska. Premikanje z glavnega alpskega grebena proti severu in jugu je vplivalo tudi na to, da so zaradi naravnih ovir (Sredozemsko morje na jugu, skandinavski ledeniki na severu) izumrle preostale zaloge subtropskih rastlin (zlasti subtropskih drevesnih vrst).
Na otokih brez ledu, tako imenovanih nunatakih, v alpskem območju (npr. v Ticinskih Alpah, Bergamskih Alpah ali Julijskih Alpah) so nekatere rastlinske vrste lahko preživele hladno obdobje. Ta zatočišča so zato še posebej bogata s starimi rastlinskimi vrstami, katerih izvori segajo v terciar. Terciarni relikti so npr. kamnokreč (Saxifraga arachnoidea) v okolici Gardskega jezera in koroška vulfenija (Wulfenia carinthiaca) na Gartnerkoflu (Krniške skale).
Po poledenitvi se je vegetacija vrnila na prej poledenela območja. Iz tega časa izvirajo veliki gozdni sestoji v Alpah, kjer je bila drevesna meja včasih 300 do 400 metrov višja kot danes.
Prilagoditev na alpske življenjske razmere Alpske rastline so se prisiljene prilagajati posebnim življenjskim razmeram v gorskih verigah. Da bi to dosegle, so razvile drugačno vedenje, po katerem se razlikujejo od sorodnih ali celo od iste vrste v nealpskih regijah.
Vpliv snega v visokogorju thumb| Rjasti sleč (Belalp, Valais) Vegetacijski vzorec v brezgozdnem pasu oblikuje lokalni relief. Trajanje, debelina in gostota snežne odeje so odločilni dejavniki za rast rastlin. Ob snežnih zametih na primer sneg odpihne z grebenov, vendar se zbira v koritih, zato se v koritih in na grebenih naselijo različne združbe.
Pozitivno je, da plast snega deluje kot izolacijska plast, pri čemer nov sneg zaradi večjega deleža zraka bolje izolira kot stisnjen star sneg. Zagotavlja tudi zaščito pred dehidracijo, kar je še posebej nevarno za rastline z zimzelenimi listi, saj potrebujejo vodo za fotosintezo, ki pa jim je zmrznjena prst odreka. Snežna odeja tudi ščiti zelene liste pred močnim sevanjem v gorah, saj odbija svetlobo nazaj od snežnih kristalov. Za rastline je koristna tudi zaščita pred zimskimi nevihtami z ledenimi kristali, ki bi lahko poškodovali rastline.
Negativni učinek je, da zima in sneženje skrajšata vegetacijsko dobo rastlin: rastline so prisiljene v omejenem času cveteti in se razmnoževati ter si ustvarjati zimske rezerve. Poleg tega razmeroma visoka temperatura tal (okoli 0 °C), ki jo povzroča sneg, ohranja rastline aktivne in porabljajo shranjene zaloge sladkorja. Negativen je tudi pritisk snega na rastline in nevarnost, da se rastline zaradi drsenja snega iztrgajo iz talnih sidrišč. thumb|Dlakavi sleč (Totes Gebirge, Severne apneniške Alpe)
Ta okoljska situacija je privedla do različnih vedenj. Nekatere rastlinske vrste odvržejo liste, spomladi pa so prisiljene razviti nove. Druge obdržijo svoje liste in šele spomladi dodajo nekaj novih, s čimer pospešijo fotosintezo. Nekatere rastlinske vrste spet popolnoma vzklijejo, takoj ko se sneg stopi.
Primer slečev Alpska dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum) in rjasti sleč (Rhododendron ferrugineum) sta se prilagodila tem razmeram tako, da zagotavljata polno fotosintetsko zmogljivost pri tretjini maksimalnega svetlobnega obsevanja in dosegata 80 % materialnega prirastka med 5 in 25 °C. Njuna ohlapna oblika rasti nudi malo odpornosti proti vetru in tako ohranja temperaturo v optimalnem območju. Vendar pa obstaja nevarnost dehidracije. V nasprotju z drugimi rastlinami, ki tvorijo goste blazine, kot je polegla alpska azaleja (Loiseleuria procumbens), mora biti zagotovljen dovod vode iz zemlje preko korenin.
Zaščita pred snegom pomaga rastlini pred zmrzovanjem. Na silikatnih območjih prevladuje na primer rjasti sleč, ki je značilen za podrast cemprina (Pinus cembra), kjer se snežna odeja vztraja predolgo (in tudi na območjih, kjer so v starih časih krčili ruševje za pašnike). Temu primerno se apnoljubni dlakavi sleč pojavlja na apnenčastih območjih bodisi v kombinaciji s planinskim borom (Pinus mugo ssp. Mugo) bodisi na dolgotrajno zasneženih območjih. Najdemo ga tudi na meliščih, kjer ima ključno vlogo pri stabilizaciji in nastajanju tal.
Podnebje in mikroklima thumb| V blazini Clusijevega petoprstnika (Potentilla clusiana) vlada specifična mikroklima. Podnebne razmere so odločilne za to, katere rastlinske vrste prevladujejo v regiji. To še posebej velja za zelo različne razmere v Alpah: na nižjih nadmorskih višinah so temperature in UV-intenzivnost zmernejše kot v visokogorju; na severni in zahodni strani Alp pade več padavin kot v gorskih verigah na jugu in vzhodu; Pobočja, obrnjena proti severu, imajo manjšo osončenost kot tista, obrnjena proti jugu. Te nadregionalne učinke pogosto prekrivajo zelo različna mikroklimatska območja, ki se srečujejo na zelo majhnem prostoru. Na primer, sosednja severna in južna pobočja imajo zaradi različnega sončnega obsevanja pogosto popolnoma drugačno vegetacijo. Na vegetacijo vplivajo tudi različne svetlobne in vetrovne razmere na travnikih, obrobju gozda in v samem gozdu.
Da bi zdržale te razmere, so številne alpske rastline razvile različne obrambne mehanizme:
Blazinasta ali rozetasta rast (brezstebelna lepnica - Silene acaulis) Gosta rast Triglavska neboglasnica (Eritrichium nanum) Čokata rast (primule) Voskaste obloge (moknati jeglič – Primula farinosa)
Ti mehanizmi služijo predvsem zaščiti pred izsušitvijo, kar je še posebej pomembno pri nivalnem podnebju. Blazinasta rast je izjemna, saj ustvarja lastno mikroklimo. Temperatura na površini se poveča, humus in voda pa sta shranjena v blazinici. Čokata rast na splošno zmanjša udarno površino vetra. Drug prilagoditveni mehanizem je dobro razvit fin koreninski sistem gorskih rastlin. Je do petkrat daljši od dolinskih rastlin. Posledično lahko bolje absorbirajo precej redka hranila. Tudi rast in presnova pri alpskih rastlinah delujeta bolje kot pri dolinskih, saj bolje prenašajo nižje temperature in močna temperaturna nihanja.
Vodna bilanca Na splošno velja, da je alpsko območje nadpovprečno vodooskrbljeno vegetacijsko območje. Obstajajo pa osamljene lege, kjer padejo le majhne količine padavin. Poleg tega lahko na zalogo vode negativno vplivajo različni vplivi: Močan veter pospeši izhlapevanje, ruševina in nizkohumusna prst preprečujeta, da bi se voda zadrževala dlje časa. Zato so nekatere vrste razvile tudi liste, ki zadržujejo vodo, kot sta netresk (Sempervivum) in homulica (Sedum).
Sezona rasti Zaradi kratke vegetacijske dobe (na nadmorski višini 2000 metrov največ dva meseca in pol, na višini 3000 metrov le nekaj tednov) v Alpah preživijo večinoma le trajnice. Vendar je treba omeniti naslednje izjeme: črnikasta homulica (Sedum atratum), snežni svišč (Gentiana nivalis) in pritlikava smetlika (Euphrasia minima). Tudi nekatere rastlinske vrste, ki so enoletne v ravnini, razvijejo večletne oblike na višjih nadmorskih višinah, kot je enoletna latovka (Poa annua).
Nekatere rastline se pred nevarnostjo zmrzali branijo s kopičenjem ogljikovih hidratov. To jim omogoča, da prezimijo z zelenimi listi in poženejo takoj po taljenju snega. Primeri tega so številne blazinaste trajnice in pritlikave grmovnice. Druge oblikujejo cvetne popke že pozno poleti in zacvetijo takoj, ko skopni sneg. Tipični primeri so pomladanski žafran (Crocus vernus), črni teloh (Helleborus niger) in spomladanski svišč (Gentiana verna).
Med razmnoževanjem so se razvile tudi oblike vedenja, ki varčujejo s časom in energijo. Nekatere vrste se razmnožujejo brez spolnega razmnoževanja in se razmnožujejo preko zaleženih poganjkov, npr. dresen Persicaria vivipara ali po poganjkih.
Kratka vegetacijska doba vpliva tudi na rast lesnatih rastlin. Na izpostavljenih legah nekatere vrste kažejo le minimalno letno rast; denimo debelina letnih obročkov pri rušju ali sibirskem brinu je manjša od 0,5 milimetra.
Drugi primeri zelo počasne rasti: ledeniška zlatica (Ranunculucs glacialis) je najvišje plezajoča rastlina v Alpah. Vendar pa traja nekaj let, da rože zrastejo. Rastoča roža mora dvakrat prezimiti. V prvem poletju se ustvari cvetni brst, ki se popolnoma razvije v drugem poletju in se odpre šele v tretjem letu. To se razlikuje od navadne ripeče zlatice (Ranunculus acris), ki se naseli v dolini. Samo šest mesecev traja celoten razvoj rastline, od kalitve semena preko oblikovanja in razvoja cveta do izločanja semena.
Alpski šaš (Carex curvula) je sestavljen iz tako imenovanih selitvenih gnezd. Ti sistemi poganjkov, dolgi nekaj centimetrov, so stari okoli 15-20 let, njihovi poganjki pa so zamaknjeni drug za drugim. Alpski šaš »maršira« po tleh s hitrostjo rasti približno 0,9 mm na leto. Novi poganjki zrastejo na vrhu, najstarejši pa na koncu odmrejo.
Splošni pogoji tal thumb|hochkant| Alpska madronščica (Linaria alpina), tipična listopadna rastlina na območju severnih švicarskih Alp