Vikinška doba (793–1066 n. št.) je bilo obdobje v srednjem veku, ko so se Norvežani, znani kot Vikingi, lotili obsežnih plenitev, koloniziranja, osvajanja in trgovanja po vsej Evropi in dosegli Severno Ameriko. Sledila je obdobju selitve in germanski železni dobi. Vikinška doba se ne nanaša le na njihovo domovino Skandinavijo, temveč tudi na vse kraje, kjer so se v tem obdobju znatno naselili Skandinavci. Skandinavci iz vikinške dobe se pogosto imenujejo Vikingi in Normani, čeprav jih je le malo bilo Vikingov v smislu, da so se ukvarjali s piratstvom.
Na potovanju po morju iz svojih domovin na Danskem, Norveškem in Švedskem so se naselili na Britanskem otočju, Irskem, Ferskih otokih, Islandiji, Grenlandiji, Normandiji in baltski obali ter vzdolž trgovskih poti ob Dnepru in Volgi v vzhodni Evropi, kjer so bili znani tudi kot Varjagi. Za kratek čas so se naselili tudi na Novi Fundlandiji in tako postali prvi Evropejci, ki so dosegli Severno Ameriko. Norse-galci, Normani, Rusi, Ferci in Islandci so izšli iz teh nordijskih kolonij. Vikingi so v Evropi ustanovili več kraljestev in grofij: Kraljestvo Otokov (Suðreyjar), grofovstvo Orkney (Norðreyjar), Kraljevina Jórvik (Jórvík) in Danelaw (Danalǫg), Kraljevina Dublin (Dyflin), vojvodina Normandija in Kijevska Rusija (Garðaríki). Tudi nordijske domovine so bile v vikinški dobi združene v večja kraljestva, kratkotrajni Severnomorski imperij pa je vključeval velike dele Skandinavije in Britanije. Leta 1021 je Vikingom uspelo doseči Severno Ameriko, datum pa je bil določen šele tisočletje pozneje.
Več stvari je spodbudilo to širitev. Vikinge je pritegnila rast bogatih čezmorskih mest in samostanov ter šibka kraljestva. Morda so jih k odhodu iz domovine prisilili tudi prenaseljenost, pomanjkanje dobre kmetijske zemlje in politični spori, ki so izhajali iz združitve Norveške. Agresivno širjenje Karolinškega cesarstva in prisilna spreobrnitev sosednjih Saksoncev v krščanstvo sta lahko bila tudi dejavnik. Jadralske inovacije so Vikingom omogočile, da so pluli dlje in dlje.
Podatki o vikinški dobi so večinoma črpani iz primarnih virov, ki so jih napisali tisti, na katere so Vikingi naleteli, pa tudi iz arheologije, dopolnjene s sekundarnimi viri, kot so islandske sage.
Zgodovinski kontekst V Angliji se vikinški napad 8. junija 793 n. št., ki je uničil opatijo na otoku Lindisfarne, središče učenja na otoku ob severovzhodni obali Anglije v Northumberlandu, šteje za začetek vikinške dobe.Swanton, Michael (1998). The Anglo-Saxon Chronicle. Psychology Press. . p. 57, n. 15. Judith Jesch je trdila, da se lahko začetek vikinške dobe prestavi na leto 700–750. Najzgodnejši napadi so bili najverjetneje majhnega obsega, vendar so se razširili v obsegu v 9. stoletju.
V napadu na Lindisfarne so bili menihi ubiti v opatiji, vrženi v morje, da bi se utopili, ali odpeljani kot sužnji skupaj s cerkvenimi zakladi, kar je povzročilo tradicionalno (vendar nepotrjeno) molitev - A furore Normannorum libera nos, Domine (Osvobodi nas besa Severnjakov, Gospod).Albert D'Haenens, Les Invasions Normandes en Belgique au IX Siecle (Louvain 1967) trdi, da fraze ni mogoče dokumentirati. Trdi se, da je najbližji dokumentirani stavek stavek iz antifone za cerkve, posvečene sv. Vaastu ali sv. Medardu: Summa pia gratia nostra conservando corpora et cutodita, de gente fera Normannica nos libera, quae nostra vastat, Deus, regna, »Naša najvišja in sveta milost, ki varuje nas in naše, reši nas, Bog, pred divjo raso Severnjakov, ki pustoši naša kraljestva.« Magnus Magnusson, Vikings! (New York: E.P. Dutton 1980), , p. 61. Tri vikinške ladje so štiri leta prej pristale v zalivu Weymouth (čeprav zaradi pisarske napake Anglosaška kronika datira ta dogodek v leto 787 in ne v leto 789), toda vdor je bil morda trgovska ekspedicija, ki je šla narobe in ne piratski napad. Lindisfarne je bil drugačen. O vikinškem opustošenju Northumbrijskega svetega otoka je poročal Northumbrijski učenjak Alkuin iz Yorka, ki je zapisal: »Še nikoli prej se v Britaniji ni pojavil takšen teror«.Simeon Durhamski je napad zapisal takole: In prišli so do cerkve v Lindisfarnu, vse opustošili s hudim plenjenjem, z umazanimi nogami poteptali svete kraje, izkopali oltarje in zagrabili vse zaklade svete cerkve. Pobili so nekaj bratov; nekatere so odpeljali s seboj v okovih; mnoge so izgnali, gole in obremenjene z žaljivkami; nekatere pa so utopili v morju." Magnus Magnusson, Vikingi!, str. 32. Vikinge so njihovi sovražniki prikazovali kot povsem nasilne in krvoločne. V srednjeveških angleških kronikah so opisani kot »volkovi med ovcami«.
Prvi izzivi številnim antivikinškim podobam v Britaniji so se pojavili v 17. stoletju. Pionirska znanstvena dela o vikinški dobi so dosegla malo bralcev. Jezikoslovje je izsledilo izvor podeželskih idiomov in pregovorov v vikinški dobi. Novi slovarji staronordijskega jezika so več viktorijancem omogočili branje islandskih sag.
V Skandinaviji so danska učenjaka iz 17. stoletja Thomas Bartholin in Ole Worm ter švedski učenjak Olaus Rudbeck prvi uporabili runske napise in islandske sage kot primarne zgodovinske vire. Med razsvetljenstvom in nordijsko renesanso so zgodovinarji, kot so islandsko-norveški Thormodus Torfæus, dansko-norveški Ludvig Holberg in Šved Olof von Dalin, razvili bolj racionalen in pragmatičen pristop k zgodovinskemu učenju.
Do druge polovice 18. stoletja, medtem ko so bile islandske sage še vedno uporabljene kot pomembni zgodovinski viri, se je vikinška doba spet začela obravnavati kot barbarsko in necivilizirano obdobje v zgodovini nordijskih držav.
Učenjaki izven Skandinavije niso začeli obsežno ponovno ocenjevati dosežkov Vikingov vse do leta 1890, pri čemer so priznavali njihovo umetnost, tehnološke spretnosti in pomorsko spretnost.
Zgodovinsko ozadje
Vikingi, ki so vdrli v zahodno in vzhodno Evropo, so bili večinoma pogani z istega območja kot današnja Danska, Norveška in Švedska. Naselili so se tudi na Ferskih otokih, Irskem, Islandiji, obrobju Škotske (Caithness, Hebridi in Severni otoki), Grenlandiji in Kanadi.
Njihov severnogermanski jezik, stara norveščina, je postal predhodnik današnjih skandinavskih jezikov. Zdi se, da je bila do leta 801 v Jutlandiji vzpostavljena močna centralna oblast in Danci so začeli iskati zemljo, trgovino in plenjenje onkraj lastnega ozemlja.
Na Norveškem so gorski teren in fjordi oblikovali močne naravne meje. Skupnosti so ostale neodvisne ena od druge, za razliko od razmer na nižinskem Danskem. Do leta 800 je na Norveškem obstajalo približno 30 majhnih kraljestev.
Morje je bilo najlažji način komunikacije med norveškimi kraljestvi in zunanjim svetom. V 8. stoletju so Skandinavci začeli graditi vojne ladje in jih pošiljati na plenilske pohode, s katerimi se je začela vikinška doba. Potepuhi v Severnem morju so bili trgovci, kolonizatorji, raziskovalci in roparji, ki so bili v Angliji, na Škotskem, Irskem, v Walesu in drugih delih Evrope razvpiti zaradi svoje brutalnosti.
Verjetni vzroki nordijske širitve Za vzroke vikinških vpadov obstaja veliko teorij; volja do raziskovanja je verjetno igrala pomembno vlogo. Takrat so bili Anglija, Wales in Irska ranljivi za napad, saj so bili razdeljeni na veliko različnih vojskujočih se kraljestev v stanju notranjega nereda, medtem ko so bili Franki dobro obranjeni. Prenaseljenost, zlasti v bližini Skandinavskega gorovja, je bila možen razlog, čeprav se nekateri s to teorijo ne strinjajo.»Ena najbolj priljubljenih razlag za vikinški fenomen je, da je prenaseljenost povzročila potrebo po več zemlje – zlasti v gorati Norveški – in zato je Vikinge v veliki meri vodila želja po kolonizaciji. Peter Sawyer je na primer v 1971, je dejal, da so bili prvi napadi Norvežanov na Veliko Britanijo stranski produkt kolonizacije Orkneyjev in Šetlandov in da so bili Norvežani bolj zainteresirani za naseljevanje kot za plenjenje. V zadnjem času pa se je pojavilo nekaj težav se je pojavil s to razlago. Za začetek je Sawyer leta 1982 nekoliko odstopil z besedami, da ni dobrih dokazov za kakršen koli populacijski pritisk v osmem stoletju. Patrick Wormald je dodal, da je bilo za prenaseljenost samo koncentracija prebivalstva zaradi gospodarske širitve in rudarjenje železove rude V nadaljnji točki Wormald navaja, da ni bilo najdenih jasnih dokazov o kakršni koli vikinški naselbini do sredine 9. stoletja, približno 50–60 let po začetku napadov. Tako se zdi, da je bila kolonizacija sekundarna značilnost vikinške dejavnosti; uspeh napadov je odprl pot poravnavi, vendar jih to ni motiviralo, vsaj ne na začetku."The Vikings – Why They Did It, from the edited h2g2, the Unconventional Guide to Life, the Universe and Everything" (3 July 2000). See also P.H. Sawyer, "The Causes of the Viking Age" in The Vikings (R.T. Farrell, ed. 1982), London: Phillimore & Co, pp. 1–7; P.H. Sawyer, The Age of the Vikings (2nd Ed. 1971), London: Edward Arnold). "Predlagali so, da je širitev v vikinški dobi spodbudila rast prebivalstva, ki je presegla zmožnosti domačih virov. Arheološki dokazi kažejo, da so bile v času tuje ekspanzije posekane nove kmetije na redko poseljenih gozdnih območjih - zato je pritisk rast prebivalstva zagotovo prispeva dejavnik." Arne Emil Christensen , The Vikings. Verjetno je vplival tudi tehnološki napredek, kot sta uporaba železa in pomanjkanje žensk zaradi selektivnega detomora žensk. Napetosti, ki so jih povzročile frankovske ekspanzije na jugu Skandinavije in njihovi poznejši napadi na vikinška ljudstva, so morda prav tako igrale vlogo pri vikinškem plenjenju. Harald I. Norveški ("Harald Lepolasi") je približno v tem času združil Norveško in razselil številna ljudstva. Posledično so ti ljudje iskali nova oporišča za začetek protinapadov proti Haraldu.
Med učenjaki poteka razprava o tem, zakaj so se Skandinavci začeli širiti od 8. do 11. stoletja. Izpostavljeni so bili različni dejavniki: demografski, ekonomski, ideološki, politični, tehnološki in okoljski.
Demografski model Ta model nakazuje, da je Skandinavija doživela populacijski razcvet tik pred začetkom vikinške dobe.Barrett, James H. What Caused the Viking Age? Antiquity 82.317 (2008): 671–85. Web., 673 Kmetijske zmogljivosti dežele niso zadostovale, da bi sledile naraščajočemu prebivalstvu. Posledično se je veliko Skandinavcev znašlo brez premoženja in statusa. Da bi to popravili, so se ti ljudje brez zemlje lotili piratstva, da bi pridobili materialno bogastvo. Prebivalstvo je še naprej raslo in pirati so iskali vedno dlje onkraj meja Baltika in sčasoma v vso Evropo.Fletcher, Richard. Roman–Britain and Anglo–Saxon England 55 BC–AD 1066. Mechanicsburg, 2002., 177 Zgodovinar Anders Winroth je izpodbijal tezo o »prenaseljenosti« in trdil, da učenjaki »preprosto ponavljajo starodavni kliše, ki nima nobene podlage v dejstvih«.
Ekonomski model