Sogdijščina je bil vzhodnoiranski jezik, ki se je govoril predvsem v srednjeazijski regiji Sogdiji s prestolnico Samarkand v sedanjem Uzbekistanu. Druga pomembna sogdijska mesta so bila Pančakent, Fergana, Hudžand in Buhara v sedanjem Uzbekistanu, Tadžikistanu, Kazahstanu in Kirgizistanu.Barthold, W. "Balāsāg̲h̲ūn or Balāsaḳūn." Encyclopaedia of Islam. Edited by: P. Bearman, Th. Bianquis, C.E. Bosworth, E. van Donzel and W.P. Heinrichs. Brill, 2008. Brill Online. Universiteitsbibliotheek Leiden. 11. marec 2008 Govorilo ga je tudi nekaj sogdijskih skupnosti, priseljenih na Kitajsko. Sogdijščina je bila poleg baktrijščine, hotanske sake, srednjeperzijščine in partščine eden od najpomembnejših srednjeiranskih jezikov in ima obsežen literarni korpus.
Sogdijščino se običajno uvršča v severovzhodno skupino iranskih jezikov. Neposrednih dokazov o zgodnji različici jezika (stara sogdijščina) niso našli, omembe v staroperzijskih napisih kažejo, da je ločena in prepoznavna Sogdija obstajala vsaj od Ahemenidskega cesarstva (559–323 pr. n. št.).
Tako kot kotanščina je imela sogdijščina morda bolj konzervativno slovnico in morfologijo kot srednjeperzijščina. Sodobni vzhodnoiranski jezik jagnobi je potomec narečja sogdijščine, ki so ga govorili okoli 8. stoletja v Osrušani, regiji južno od Sogdije.
Zgodovina V obdobju kitajske dinastije Tang (približno 7. stoletje n. št.) je bila sogdijščina lingua franca na svilni cesti v Srednji Aziji.Eliot Weinberger. "China's Golden Age". The New York Review of Books, 55:17. Pridobljeno 19. oktobra 2008. Kot taka si je nabrala bogato besedišče izposojenk, kot je na primer tim (hotel) iz srednjekitajskega tem (店).
Gospodarski in politični pomen Sogdije je zagotovil preživetje sogdijščine v prvih nekaj stoletjih po muslimanski osvojitvi Sogdije v zgodnjem 8. stoletju.Richard Foltz. A History of the Tajiks: Iranians of the East. London: Bloomsbury, 2019. str. 4-5. Narečje sogdijščine, ki so ga govorili okoli 8. stoletja v Osrušani (glavno mesto Bundžikat, blizu današnjega Istaravšana, Tadžikistan), regiji južno od Sogdije, se je razvilo v jezik jagnobi in je preživelo do 21. stoletja. Govori ga ljudstvo Jagnobi.
Odkritje sogdijskih besedil thumb|250px|Sogdijsko krščansko besedilo, napisano v sirski pisavi, odkrito v Turpanu, 9.-11. stoletje
Aurel Stein je leta 1907 v zapuščenem stražnem stolpu v bližini mesta Dunhuang odkril 5 pisem, napisanih v sogdijskem jeziku. Pisma, znana kot "Starodavna pisma", so iz konca dinastije Zahodni Jin.Sogdian Ancient Letter No. 3. Reproduced from Susan Whitfield (ed.), The Silk Road: Trade, Travel, War and Faith (2004) p. 248. Najdba fragmentov rokopisov v sogdijskem jeziku v kitajski regiji Šindžjang je sprožila preučevanje sogdijskega jezika. Prva strokovnjaka za sogdijščino sta bila Robert Gauthiot in Paul Pelliot. Eden Gauthiotovih najbolj impresivnih člankov je bil besednjak, ki ga je dokončal tik pred smrtjo. Njegovo delo je nadaljeval Émile Benveniste.Utz, David. (1978). Survey of Buddhist Sogdian studies. Tokyo: The Reiyukai Library.
Nemške odprave v Turfan na začetku 20. stoletja so odkrile več odlomkov sogdijskih besedil. Odprave je nadziral Etnološki muzej v Berlinu. Fragmenti so skoraj v celoti deli verskih spisov manihejskih in krščanskih piscev, vključno s prevodi Svetega pisma. Večina sogdijskih verskih besedil je iz 9. in 10. stoletja."Iranian Languages"(2009). Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 9. aprila 2009
Največ manihejskih, budističnih in krščanskih sogdijskih besedil so odkrili v Dunhuangu in Turfanu. V sami Sogdiji je bilo odkritij veliko manj. Poslovna besedila so pripadala manjšemu sogdijskemu kralju Divaštiču. Besedila so bila iz časa muslimanskega osvajanja okoli leta 700.
Pisava Tako kot vse pisave, ki so bile v rabi za srednjeiranske jezike, je tudi sogdijska abeceda izhajala iz aramejske abecede. Sogdijska abeceda je neposredni prednik stare ujgurske abecede, ki je sama predhodnica tradicionalne mongolske abecede.
Samoglasniki niso imeli posebnih črk. Sogdijski jezik se je pisal tudi v manihejski abecedi, ki je imela 29 črk.Gershevitch, Ilya (1954). A Grammar of Manichean Sogdian. p.1. Oxford: Blackwell. V prepisih iz sogdijske pisave v latinico se aramejski ideogrami pogosto pišejo z veliko začetnico.
Sklici
Nadaljnje branje
Bo Bi, Nicholas Sims-Williams. "The Epitaph of a Buddhist Lady: A Newly Discovered Chinese-Sogdian Bilingual". In: Journal of the American Oriental Society 140, no. 4 (2020): 803–820. doi:10.7817/jameroriesoci.140.4.0803.
Kategorija:Iranski jeziki