Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) označuje območja svetovne dediščine izjemne univerzalne vrednosti za kulturno ali naravno dediščino, ki so jih predlagale države podpisnice Unescove konvencije o svetovni dediščini, ustanovljene leta 1972. Kulturno dediščino sestavljajo spomeniki (kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi), skupine zgradb in najdišča (vključno z arheološkimi najdišči). Naravne značilnosti (ki jih sestavljajo fizične in biološke formacije), geološke in fiziografske formacije (vključno s habitati ogroženih vrst živali in rastlin) ter naravna območja, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja ali naravne lepote, so opredeljena kot naravna dediščina. Indija je konvencijo sprejela 14. novembra 1977, zaradi česar so bila njena območja upravičena do vključitve na seznam.
V Indiji je 45 območij svetovne dediščine. Od teh je 37 kulturnih, sedem naravnih, eno, Narodni park Kangčendzenga, pa je mešanega tipa, saj je uvrščeno na seznam tako kulturnih kot naravnih območij. Indija ima šesto največje število lokacij na svetu. Prva mesta, ki so bila uvrščena na seznam, so bile jame Adžanta, jame Elora, utrdba Agra in Tadž Mahal, ki so bile vse vpisane na zasedanju Odbora za svetovno dediščino leta 1983. Najnovejše najdišče na seznamu je starodavno budistično najdišče Sarnath, leta 2026. V različnih obdobjih sta bili dve mesti uvrščeni na seznam ogroženih: rezervat za divje živali Manas je bil uvrščen na seznam med letoma 1992 in 2011 zaradi divjega lova in dejavnosti milic Bodo, spomeniki v Hampiju pa so bili uvrščeni na seznam med letoma 1999 in 2006 zaradi tveganj povečanega prometa in novogradenj v okolici. Eno mesto je transnacionalno, Arhitekturno delo Le Corbusierja si deli s šestimi drugimi državami. Poleg tega ima Indija na svojem poskusnem seznamu 52 območij.
Kraji svetovne dediščine Unesco navaja območja po desetih merilih; vsaka prijava mora izpolnjevati vsaj enega od kriterijev. Kriteriji od i do vi so kulturni, od vii do x pa naravni.