Španska kolonizacija Amerik se je začela leta 1493 na karibskem otoku Hispaniola po prvem potovanju genovskega pomorščaka Krištofa Kolumba leta 1492 po naročilu kastiljske kraljice Izabele I. Ta čezmorska ozemlja Španskega imperija so bila pod jurisdikcijo kastiljske krone, dokler zadnje ozemlje ni bilo izgubljeno leta 1898. Španci so videli gosto populacijo domorodnih ljudstev kot pomemben gospodarski vir, ozemlje pa naj bi potencialno ustvarjalo veliko bogastvo za posamezne Špance in krono. Vera je igrala pomembno vlogo pri španskem osvajanju in vključevanju avtohtonih ljudstev, ki jih je mirno ali na silo pripeljala v katoliško cerkev. Krona je ustvarila civilne in verske strukture za upravljanje velikega ozemlja. Španski kolonisti so se v največjem številu naselili tam, kjer je bilo gosto avtohtono prebivalstvo in kjer so obstajali dragoceni viri za pridobivanje.
Španski imperij se je razširil čez Karibske otoke, polovico Južne Amerike, skoraj celotno Srednjo Ameriko in večino Severne Amerike. Ocenjuje se, da se je v kolonialnem obdobju (1492–1832) v Ameriki naselilo skupno 1,86 milijona Špancev, nadaljnjih 3,5 milijona pa se jih je priselilo v postkolonialnem obdobju (1850–1950); ocena je 250.000 v 16. stoletju in večina v 18. stoletju, saj je priseljevanje spodbujala nova dinastija Bourbon.MacIas, Rosario Marquez; MacÍas, Rosario Márquez (1995). La emigración española a América, 1765–1824.
Nasprotno pa se je avtohtono prebivalstvo v prvem stoletju in pol po Kolumbovih potovanjih strmo zmanjšalo za približno 80 %, predvsem zaradi širjenja nalezljivih bolezni. Prakse, kot sta prisilno delo in suženjstvo za pridobivanje virov ter prisilna preselitev v nove vasi in kasnejše misijone, so bile običajne v prvih desetletjih kolonizacije."La catastrophe démographique" (The Demographic Catastrophe) in L'Histoire n°322, July–August 2007, p. 17 Zaskrbljena zaradi strmega padca domorodnega prebivalstva in poročil o izkoriščanju njihovega dela s strani naseljencev je krona uvedla zakone za zaščito svojih na novo spreobrnjenih domorodnih vazalov. Evropejci so uvozili zasužnjene Afričane v zgodnje karibske naselbine, da bi nadomestili domorodno delovno silo, zasužnjeni in svobodni Afričani pa so bili del prebivalstva kolonialne dobe. V kolonialnem obdobju je nastalo rasno mešano prebivalstvo.
V začetku 19. stoletja so špansko-ameriške vojne za neodvisnost povzročile odcepitev večine španske Amerike in ustanovitev neodvisnih držav. Kuba in Portoriko sta bila izgubljena za Združene države leta 1898 po špansko-ameriški vojni, ki je končala njihovo kolonialno vladavino v Amerikah.
Imperialna ekspanzija
Širitev španskega ozemlja je potekala pod katoliškima monarhoma Izabelo I. Kastiljsko in njenim možem Ferdinandom II. Aragonskim, čigar poroka je zaznamovala začetek španske moči onkraj Iberskega polotoka. Sledili so politiki skupne vladavine svojih kraljestev in ustvarili začetno fazo enotne španske monarhije, dokončane pod monarhi Bourboni v 18. stoletju. Prva širitev ozemlja je bila osvojitev muslimanskega emirata Granada 1. januarja 1492, vrhunec krščanske ponovne osvojitve Iberskega polotoka, ki so ga zasedali muslimani od leta 711. 31. marca 1492 je katoliški monarh ukazal izgon Judov v Španiji, ki se niso hoteli spreobrniti v krščanstvo. 12. oktobra 1492 je genovski pomorščak Krištof Kolumb pristal na zahodni polobli in leta 1493 se je začela stalna španska poselitev Amerike.Ida Altman, S.L. Cline, and Javier Pescador, The Early History of Greater Mexico, Pearson, 2003 pp. 27–28.
Kastiliji in Aragoniji sta skupaj vladala njuna monarha, vendar sta ostali ločeni kraljestvi. Ko sta katoliška monarha uradno odobrila načrte za Kolumbovo potovanje, da doseže Indijo z jadranjem proti zahodu, je financiranje prispelo od kastiljske kraljice. Dobiček od španske ekspedicije je stekel v Kastilijo. Kraljevina Portugalska je dovolila vrsto potovanj ob afriški obali in ko so zaokrožili južni del, so lahko pluli do Indije in naprej proti vzhodu. Španija je iskala podobno bogastvo in dovolila Kolumbovo potovanje proti zahodu. Ko je prišlo do španske naselitve na Karibih, sta Španija in Portugalska formalizirali delitev sveta med njima v pogodbi iz Tordesillasa iz leta 1494.Cook, David Noble. "Treaty of Tordesillas (1494)" in Encyclopedia of Latin American History and Culture. Vol. 5, p. 253 Globoko pobožna Izabela je širitev španske suverenosti videla neločljivo povezano z evangelizacijo nekrščanskih ljudstev, tako imenovano »duhovno osvajanje« z vojaškim osvajanjem. Papež Aleksander VI. je s papeškim dekretom Inter caetera z dne 4. maja 1493 razdelil pravice do zemljišč na zahodni polobli med Španijo in Portugalsko pod pogojem, da bosta širili krščanstvo.Muldoon, James. "Papal Responsibility for the Infidel: Another Look at Alexander VI's" Inter Caetera"." The Catholic Historical Review 64.2 (1978): 168–184. Te formalne dogovore med Španijo, Portugalsko in papežem so druge evropske sile prezrle, tako da so Francozi, Angleži in Nizozemci zavzeli ozemlja na Karibih in v Severni Ameriki, ki jih je zahtevala Španija, vendar niso bila učinkovito poravnana. Zahteva Portugalske po delu Južne Amerike v skladu s pogodbo iz Tordesillasa je povzročila ustanovitev portugalske kolonije Brazilije. Čeprav je bilo med vladavino Karla V. Španski imperij prvi, ki so ga poimenovali Imperij, nad katerim sonce nikoli ne zaide, je pod Filipom II. stalna kolonizacija Filipinskega otočja to dokazljivo potrdila.
Splošna načela širitve
Španska ekspanzija je bila včasih jedrnato povzeta, kot da jo je motiviralo »zlato, slava, Bog«, to je iskanje materialnega bogastva, krepitev položaja osvajalcev in krone ter širitev krščanstva do izključitve druge verske tradicije. Pri razširitvi španske suverenosti na njena čezmorska ozemlja je bila oblast za ekspedicije (entradas) odkrivanja, osvajanja in naseljevanja v monarhiji.Ida Altman et al., The Early History of Greater Mexico, pp. 35–36. Odprave so zahtevale pooblastilo krone, ki je določala pogoje takšne odprave. Skoraj vse odprave po Kolumbovih potovanjih, ki jih je financirala kastiljska krona, so bile izvedene na stroške vodje odprave in njenih udeležencev. Čeprav se udeleženci, konkvistadorji, zdaj pogosto imenujejo 'vojaki', to niso bili plačani vojaki v vrstah vojske, temveč vojaki sreče, ki so se pridružili ekspediciji s pričakovanjem, da bodo od nje imeli dobiček. Vodja odprave, adelantado, je bil senior z materialnim bogastvom in ugledom, ki je lahko prepričal krono, da mu izda licenco za odpravo. Na odpravo je moral privabiti tudi udeležence, ki so v pričakovanju uspeha odprave zastavili lastna življenja in skromno bogastvo. Vodja odprave je večji delež kapitala zastavil podjetju, ki je v marsičem delovalo kot trgovsko podjetje. Po uspehu odprave so vojni plen razdelili sorazmerno z zneskom, ki ga je udeleženec prvotno zastavil, pri čemer je največji delež prejel vodja. Udeleženci so sami priskrbeli svoje oklepe in orožje, tisti, ki so imeli konja, pa so prejeli dva deleža, enega zase, drugega pa ob priznavanju vrednosti konja kot vojnega stroja.James Lockhart and Stuart B. Schwartz, Early Latin America. New York: Cambridge University Press 1982, pp. 78–79.Matthew Restall, Seven Myths of the Spanish Conquest. New York: Oxford University Press 2003. Za osvajalno dobo sta splošno znani dve imeni Špancev, ker sta vodila osvajanja visokih avtohtonih civilizacij, Hernán Cortés, vodja odprave, ki je osvojila Azteke v osrednji Mehiki, in Francisco Pizarro, vodja osvajanja Inkov v Peruju. Španski osvajalci so izkoristili domorodna rivalstva, da so sklenili zavezništva s skupinami, ki so videle prednost za svoje cilje. To je najbolj jasno razvidno iz osvajanja Mehike z zavezništvom mesta-države Nahua Tlaxcala proti Azteškemu imperiju, kar je prineslo trajne koristi njim in njihovim potomcem.
Karibski otoki in španska Maina
Vzorci prvih španskih naselbin na Karibih so se tam obdržali in imeli trajen vpliv na Španski imperij.Lockhart and Schwartz, Early Latin America, pp. 61–82 Vse do svoje smrti je bil Kolumb prepričan, da je dosegel Azijo, Indijo. Iz tega napačnega dojemanja so Španci domorodna ljudstva Amerike poimenovali Indijanci (indios), s čimer so množico civilizacij, skupin in posameznikov strnili v eno kategorijo. Španska kraljeva vlada je svoje čezmorske posesti imenovala Indija, dokler njen imperij v 19. stoletju ni razpadel.
Ker na Karibih ni bilo integrirane avtohtone civilizacije, kakršno najdemo v Mehiki in Peruju, ni bilo španskega osvajanja domorodnih ljudstev v velikem obsegu, je pa bil domorodni odpor proti španski kolonizaciji. Kolumb je opravil štiri potovanja v Zahodno Indijo, saj so monarhi Kolumbu podelili velika pooblastila za upravljanje nad tem neznanim delom sveta. Kastiljska krona je financirala več njegovih čezatlantskih potovanj, vzorec, ki ga drugje ne bi ponovili. Učinkovita španska poselitev se je začela leta 1493, ko je Kolumb prinesel živino, semena in kmetijsko opremo. Prva naselbina La Navidad, groba utrdba, zgrajena na njegovem prvem potovanju leta 1492, je bila zapuščena, ko se je vrnil leta 1493. Nato je ustanovil naselbino La Isabela na otoku, ki so ga poimenovali Hispaniola (danes razdeljen na Haiti in Dominikansko republiko).
Špansko raziskovanje drugih otokov v Karibih in tistega, kar se je izkazalo za celinsko Južno in Srednjo Ameriko, jih je zaposlovalo več kot dve desetletji. Kolumb je kroni obljubil, da ima regija, ki jo zdaj nadzoruje, ogromen zaklad v obliki zlata in začimb. Španski naseljenci so sprva našli razmeroma gosto populacijo avtohtonih ljudstev, ki so bili poljedelci, ki so živeli v vaseh, ki so jim vladali voditelji, ki niso bili del večjega integriranega političnega sistema. Španci so to populacijo videli kot vir delovne sile, tam za njihovo izkoriščanje, za oskrbo lastnih naselbin s hrano, toda, kar je za Špance še pomembneje, za pridobivanje rudnega bogastva ali proizvodnjo drugega dragocenega blaga za špansko obogatitev. Delo gosto naseljenih prebivalcev Taínosa je bilo dodeljeno kot nepovratna sredstva španskim naseljencem v instituciji, znani kot encomienda, kjer so bile določene avtohtone naselbine dodeljene posameznim Špancem. Na zgodnjih otokih so našli površinsko zlato in imetniki encomiend so domorodce prisilili k kopanju zanj. Za vse praktične namene je bilo to suženjstvo. Kraljica Izabela je končala formalno suženjstvo in razglasila domorodce za vazale krone, vendar so se Španci nadaljevali z izkoriščanjem domorodne delovne sile. Prebivalstvo Taíno na Hispanioli je štelo od sto tisoč do milijon – ocene znanstvenikov se zelo razlikujejo – toda sredi 1490-ih so bili praktično izbrisani. Bolezni in prekomerno delo, motnje družinskega življenja in kmetijski cikel (ki so povzročili hudo pomanjkanje hrane od njih odvisnih Špancev) so hitro zdesetkali staroselsko prebivalstvo. S španskega vidika sta bila ogrožena njihov vir delovne sile in sposobnost preživetja lastnih naselbin. Po propadu populacije Taino na Hispanioli so Španci začeli napadati avtohtone naselbine na bližnjih otokih, vključno s Kubo, Portorikom in Jamajko, da bi zasužnjili to populacijo, kar je ponovilo demografsko katastrofo tudi tam. Imeni dveh domorodnih voditeljev (caciques), ki sta se uprla španski kolonizaciji, Enriquillo in Hatuey v Dominikanski republiki (Hispaniola), sta postali pomembni.