Bleiweisi, tudi Playbesi, Pleiweisi in izvorno Plaveži, s predikatom vitezi Trsteniški, so slovenska plemiška družina. Izvirala naj bi v okolici Vrbskega jezera na Koroškem, vendar se priimek Playbes zasledi na Kranjskem že v 16. stoletju.

Zgodovina Rod Bleiweisov, ali domnevno izvorno Plavežev, ima korenine domnevno v okolici Vrbskega jezera na Koroškem, vendar je priimek Pleybes mogoče na Gorenjskem zaslediti že v 16. stoletju. V vasici Trstenik pod Storžičem se je njihovi domačiji po domače reklo »pri Frjancu«. Z nje je izviral Nikolaj Playbes († 1806), ki je postal kranjski meščan in si kot trgovec in tkalec ustvaril premoženje. Njegov sin Valentin (1785–1866) je že uporabljal družinsko ime Pleiweis, ki se je še nadalje ohranilo v kranjski veji rodbine, medtem ko je ljubljanska veja pozneje prevzela obliko Bleiweis. Valentin Pleiweis (1775–1866) je kot trgovec in podjetnik spletel poslovne mreže na Dunaj, v Trst in Gradec. Poročil se je s Terezijo Smrekar (1783–1826), v njunem zakonu pa se je kot najstarejši leta 1808 rodil sin Janez, poznejši vitez Trsteniški. Po smrti prve žene se je Valentin poročil še dvakrat, z Nežo Hafner (1783–1854) in Magdaleno Knafelj (1815–1890) in se preselil v Ljubljano. levo|sličica|Janez Bleiweis pl. Trsteniški Valentinov sin Janez je na Dunaju najprej študiral splošno medicino, iz katere je doktoriral leta 1832, zatem opravil porodniški tečaj, iz katerega je magistriral leta 1833 in pozneje študiral še veterino, iz katere je diplomiral leta 1835. Kot pisatelj, politik in dolgoletni urednik Kmetijskih in rokodelskih novic je odločilno vplival na kulturno in politično življenje na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. V letih 1878 - 1881 je bil tudi namestnik deželnega glavarja na Kranjskem. Viteški red železne krone III. stopnje, katerega je prejel od cesarja Franca Jožefa I., mu je prinesel pravico do viteštva s predikatom »Trsteniški«, ki ga je prejel z diplomo 17. junija 1881. Predikat si je izbral sam po kraju, od koder so bili njegovi predniki. Sam je to utemeljil z besedami: » … iz spoštovanja do hišnega imena pradedovega kmečkega rodu Bleiweisov«. Poleg tega mu je ruski car Aleksander II. za njegovo znanstveno delovanje 19. oktobra 1862 podelil viteštvo carskega reda sv. apostolskega kneza Vladimirja IV. stopnje; za zaslužno delovanje med avstrijsko-prusko vojno je prejel viteški križec Franc-Jožefovega reda; za poslane domovinske prispevke k etnografski razstavi pa 15. oktobra 1867 od moskovske univerze še malo srebrno kolajno. Še istega leta je umrl, njegov pogreb pa je bil eden najveličastnejših, kar jih je v tistem času videla Ljubljana. V zakonu z Dunajčanko Karolino Fellner se mu je rodil le sin Karel, ki je tako kot oče postal zdravnik. sličica|Karel Bleiweis pl. Trsteniški Med drugim je Karel služboval v Kranju in Tolminu, dokler se ni 1867 ustalil v Ljubljani, kjer je 1871 postal primarij ljubljanske deželne bolnišnice. Bil je začetnik sodobne slovenske psihiatrije, na njegovo pobudo pa je začela tudi delovati psihiatrična bolnišnica na Studencu pri Ljubljani, prva tovrstna ustanova na Slovenskem in velik zdravstveni napredek za Kranjsko. Karel se je ukvarjal tudi s politiko in bil v letih 1894 - 1909 ljubljanski podžupan. V zakonu z Marijo Kos se mu je rodilo osem otrok, od tega dvakrat dvojčki.

Med Karlovimi tremi sinovi je tudi srednji sin Demeter šel po očetovih stopinjah in postal zdravnik, medtem ko je bil najstarejši Janko visoki uradnik na ljubljanskem magistratu, najmlajši Milan pa vojak. Iz življenja Demetrovega sina Fedorja se je ohranila drobna zanimivost v povezavi z njegovim družinskim življenjem. Ko se je hotel v 30. letih 20. stoletja v drugo poročiti z Vero Vončina, mu je bilo to po tedaj veljavnem civilnem pravu, ki je za katoličane vsebovalo načelo nerazvezljivosti zakona, onemogočeno, saj je njegova prva žena Vida Vučina še živela v Argentini. Zato sta tako Fedor kot Vera prestopila v islamsko versko skupnost, se tam poročila in prejela novo ime – Ferid in Vasfija.

Bleiweisi danes Rodbina Bleiweis-Trsteniški je bila nekoč in je še danes povezana predvsem z Ljubljano. Še danes stoji na Navju dobro ohranjeni, več kakor tri metre visoki nagrobnik iz tonalita dr. Janeza Bleiweisa pl. Trsteniškega, ki ga je izdelalo graško kamnoseško podjetje Grein. Prvotno je bil postavljen v bližini Baumgartnerjevega mavzoleja, obdan s kovano železno ograjo, na zelo vidnem mestu ob poti na najstarejšem delu starega mestnega pokopališča pri Sv. Krištofu. Ena izmed redkih častnih izjem za tako pomembno slovensko osebnost tistega časa je bilo besedilo na spomeniku, ki je bilo sestavljeno in vklesano v slovenskem jeziku. Poleg tega spomenika sta bila nameščena tudi dva zvitka iz marmorja za ženo Karolino (danes pod arkadami) in za štiri hčere sina Karla, ki so umrle v otroških letih (danes ni več vidno). Na ljubljanskih Žalah pa sta danes dve družinski grobnici, kjer počivajo drugi člani razvejene družine vitezov Bleiweis pl. Trsteniški. Današnji vodja rodbine je Tim Bleiweis.

Grb Grbopis: Deljen rdeče-moder ščit s srebrnim dnom; zgoraj zlata zvezda, spodaj zlat, navzgor obrnjen polmesec. Nad ščitom dva kronana turnirska šlema z rdeče-srebrnim in modro-srebrnim pregrinjalom. Iz desne krone rasteta zaprti orlovi perutnici, spredaj rdeča z zlato zvezdo, zadaj srebrna; iz leve krone rasteta prav tako zaprti orlovi perutnici, spredaj modra z navzgor obrnjenim zlatim polmesecem, zadaj srebrna.

Družinsko drevo

Viri

Kategorija:Slovenski plemiči Kategorija:Plemiške rodbine na Slovenskem Kategorija:Koroški plemiči Kategorija:Kranjski plemiči Kategorija:Slovenske družine