Kazanlak (, v antiki znan kot Sevtopol), je mesto v oblasti Stara Zagora v Bolgariji. Je sredi istoimenske nižine, ob vznožju Stare planine, na vzhodnem koncu doline vrtnic, je upravno središče istoimenske občine Kazanlak.
Mesto je med 15 največjimi industrijskimi središči v Bolgariji, s 44.760 prebivalci decembra 2017.Bulgarian National Statistical Institute – towns in 2017
Je središče pridobivanja rožnega olja v Bolgariji in oljna vrtnica Kazanlak (tudi damaščanska vrtnica) je eden najbolj prepoznavnih nacionalnih simbolov.
Leta 2019 je bila damaščanska vrtnica vpisana na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine kot element sirske kulturne dediščine.
Zgodovina
Najstarejša naselbina na območju današnjega mesta sega v mlajšo kameno dobo (6.-5. tisočletje pr. n. št.). Med 4. in 3. stoletjem pr. n. št. so bila ozemlja na zgornjem toku reke Tundže pod oblastjo traškega vladarja Sevta III. in so zavzela pomembno mesto v zgodovinskem razvoju Trakije v helenistični dobi. Tračansko mesto Sevtopol (Σευθόπολις) je bilo odkrito v bližini Kazanlaka in temeljito raziskano v času izgradnje rezervoarja Koprinka. V 4. stoletju pred našim štetjem je bila v bližini starodavne tračanske prestolnice Sevtopol in blizu mesta zgrajena veličastna tračanska grobnica- Kаzanlăška grobnica. Sestavljena je iz obokane opečne grobnice (tolos) in med drugim vsebuje poslikave, ki predstavljajo tračanski par na obredni pogrebni pojedini. Grobnica je bila leta 1979 vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine.Unesco
V srednjem veku je dolina postala upravno središče regije Krun, kjer je vladal bolgarski bojar Aldimir (Eltimir). Po letu 1370 je bil Kazanlak pod osmansko oblastjo. Njegovo sodobno ime izhaja iz turškega Kazanlık.
Moderno mesto sega v začetek 15. stoletja. Ustanovljeno je bilo kot vojaška utrdba za zaščito prelaza Šipka, kasneje pa se je razvil kot mesto obrtnikov. Razvilo se je več kot 50 obrti, kot so usnjarstvo, kovinarstvo, zlatarstvo, tkalstvo, čevljarstvo, sodarstvo in seveda gojenje vrtnic. Oljna vrtnica, uvožena iz srednje Azije prek Perzije, Sirije in Turčije, je našla vse potrebne pogoje za uspevanje – primerno temperaturo, visoko vlažnost in lahka, peščena, cimetovo gozdna tla. Kazanlaško rožno olje je prejelo zlate medalje na razstavah v Parizu, Londonu, Filadelfiji, Antwerpnu in Milanu. Po bolgarski neodvisnosti je rokodelstvo upadlo zaradi izgube trgov v ogromnem Osmanskem cesarstvu. Razvite so bile tekstilna, letalska in vojaška industrija.
Geografija Podnebje Bolgarsko podnebje je zmerno, s povprečnimi temperaturami od 0 °C do 1,5 °C v januarju in 21 °C v juliju. Povprečna nadmorska višina je 350 m.
Spomladanske temperature se dvignejo razmeroma zgodaj in so običajno nad 5 °C (v prvi polovici marca) in nad 10 °C (v prvi polovici aprila), včasih pa je v spomladanskem obdobju tudi nekaj mraza.
Poletne temperature so zmerne, povprečna poletna količina padavin pa precej visoka, zlasti na začetku poletja. V drugi polovici poletja in v začetku jeseni padavine nenehno padajo. Do sredine novembra je povprečna jesenska temperatura nad 5 °C, do konca oktobra pa nad 10 °C.
Zima je mila, s sorazmerno malo sneženja, kratkotrajno snežno odejo in nizkimi minimalnimi temperaturami. Največ padavin je junija, najmanj pa februarja in marca. Splošna smer vetra je severovzhodna.
Topografija Mesto Kazanlak z okolico je v zahodnem delu Kazanlaške doline. Obstajajo različni tipi tal, večinoma kostanjeva (približno 50 %), ki so zelo primerna za gojenje oljnic in zelišč.
Kazanlaška dolina je nastala v kvartarnem obdobju z dvigom Stare planine in Sredne gore ter potopitvijo predbalkanskih polj. O prelomnem značaju doline pričajo topli mineralni vrelci v bližini vasi Ovoštnik, Jagoda in mesta Pavel Banja.
Morfološko je dolina Kazanlak razdeljena na tri območja. Zahodno območje je najširše in ima veliko hribovja zaradi številnih naplavin, ki jih tvorijo reke, ki tečejo skozi Staro planino. Čeprav je povprečna nadmorska višina 350 m, tu doseže do 500 m. Osrednji del je ožji in nižji, relief vzhodnega pa je precej kompleksnejši.
Tla in mineralni viri Pokrov tal je tesno povezan z reliefom, podnebjem, rastlinstvom regije in gospodarsko dejavnostjo človeka. Razgibano bolgarsko naravno okolje je ustvarilo približno 20 tipov in podtipov tal.
Za to regijo so značilna predvsem cimetovo-gozdna tla. Širjenje akumulativnih rečnih materialov vzdolž rek Tundže in Eninske je oblikovalo aluvialne tipe in podtipe tal. Odcednost in globoka geološka podlaga skupaj s sušno odporno in toploljubno gozdno vegetacijo (hrast, brest, gaber) so razlog za širjenje gozdnih tal.
Obdelovalne površine, povezane s tem tipom tal, so nagnjene, kar vodi do razgradljivega učinka ravninske, linearne in grapaške erozije. Aluvialna tla so visoko produktivna – predstavljajo jih njive I, II in III kategorije. Pokrivajo dve tretjini preiskanega ozemlja in to je ovira za rast mesta.
Zemljišča so zasajena predvsem z vrtnicami in trajnicami. Nizko produktivna in degradirana zemljišča so le severovzhodno od Kazanlaka. Del jih je pokritih s travniki in pašniki. Ta regija ni bogata z mineralnimi viri industrijskega pomena, vendar obstaja več nekovinskih mineralov lokalnega pomena. V kraju Manastirska Niva dva kilometra zahodno od Kazanlaka je nahajališče gline za proizvodnjo opeke. Greisen jama za lomljen kamen, tlakovce in robnike je 7 km vzhodno od mesta v kraju Kara Dere.
Pesek, gramoz in drugo se pridobivajo iz jam v bližini vasi Ovoštnik in Čerganovo. V bližini vasi Kančevo in Bouzovgrad so granitne jame. Granit se uporablja za robnike, tlakovce ipd.
Vodni viri
Dolino Kazanlak odmaka reka Tundža in njeni pritoki. Reka Tundža izvira v najvišjem delu Stare planine vzhodno od gore Botev, teče čez več polj – Kalofersko polje, Kazanlaško polje, Slivensko polje, Jambolsko polje in Elhovsko polje ter se izliva v reko Marico. Skupna dolžina njenega bolgarskega odseka je 349,5 km, površina njenega porečja pa 7834 km². Reka teče počasi v dolini Kazanlak blizu severnih pobočij Sredne gore. Povprečna letna količina vode narašča proti jugu.
Pri jezu Koprinka je v povprečju 9,5 kubičnih metrov na sekundo ali približno 300.000.000 kubičnih metrov na leto; pri vasi Kneža znaša 31,14 kubičnih metrov na sekundo oziroma 1.200.000.000 kubičnih metrov na leto. Vendar ta količina vode ni enakomerno razporejena čez celo leto. Največ je spomladi (aprila in maja) zaradi intenzivnega taljenja snega in velike količine padavin spomladi. Podzemne vode aluvialnih stožcev velikega obsega in pretočnosti igrajo pomembno vlogo pri regulaciji odtoka v poletni sezoni, ko je padavin najmanj. Jugozahodno od vasi Koprinka je dolina reke globoko zarezana v pobočju Sredne Gore in ta ozkost je bila izkoriščena za izgradnjo jezu Koprinka, ki omogoča namakanje zemlje okoli Kazanlaka in Stare Zagore. Številni pritoki hranijo reko Tundža; tiste, ki izvirajo v stari planini, so številne in globlje.
Reke Taža, Lešnica, Eninska in Magližka ter njihove globoko vrezane doline na pobočjih Stare planine so izjemne lepote. Reka Kran izvira v vasi Kran in z več izviri teče skozi zahodni del mesta in postopoma izginja v terasnih materialih reke Tundže.
Reka Eninska zbira vode številnih izvirov, teče skozi vzhodni del Kazanlaka in se južno od mesta izliva v reko Tundža. Oba pritoka imata v zgornjem toku globoko vrezani dolini. V spodnjem toku ni tako nagnjen teren, struge pa so širše. Povprečna letna količina vode Eninske reke pri vasi Enina je 0,75 kubičnih metrov na sekundo. Največji pretok vode je aprila in maja, in sicer 1,70 kubičnih metrov oziroma 1,49 kubičnih metrov na sekundo. Najnižja je v septembru pri 0,20 kubičnih metrov na sekundo. Za te pritoke (zlasti reko Eninsko) je značilno veliko aluvialnih tvorb.
Številni žlebovi tečejo po pobočjih hriba Tulbeto (ki je v severovzhodnem delu mesta), ko pade močan dež ali se tali sneg in prenašajo v reko Eninsko težke naplavine. Dva ali tri kilometre severno od Kazanlaka sta reki Eninska in Kranska povezani z odtokom, ki odvaja vodo, usmerjeno proti mestu. Južno od mesta je še en odvodni sistem, ki odvaja vode, ki izginjajo v aluvialnem stožcu iz Eninske in Kranske reke proti reki Tundži.
Prebivalstvo V prvem desetletju po osvoboditvi Bolgarije je v 1880-ih prebivalstvo Kazanlaka štelo okoli 9000 ljudi. Od takrat je začelo naraščati, predvsem zaradi migrantov s podeželja in okoliških manjših mest in doseglo vrhunec leta 1985, ko je preseglo 60.000. Po tem času se je število prebivalcev začelo hitro zmanjševati zaradi slabega gospodarskega položaja v bolgarskih provincah v 1990-ih, kar je povzročilo novo selitev v smeri glavnega mesta Sofije in v tujino.
Kultura
Kazanlak ima dolgo in trdno tradicijo na področju kulture in prosvete. Na vsakem začetku preporoda je prebivalstvo Kazanlaka že odpiralo šole in kulturne čitalnice - vključno s Kazanlaško pedagoško šolo, ki je pripravljala učitelje za vso državo. Za mnoge znane bolgarske umetnike in izvajalce je bil to kraj, kjer se je začelo njihovo fizično in ustvarjalno življenje. Kulturno središče Kazanlaka je Knjižnica Iskra, ustanovljeno leta 1860. Vsebuje knjižnico, gledališče, kino in muzej. Gostil je prvo bolgarsko opero Siromahkinja.Портален сайт на читалищата
Knjižnica Iskra – ena najstarejših knjižnic v Bolgariji, ustanovljena leta 1860, ima zdaj več kot 500 knjig. Park Rosarium s številnimi točkami za rekreacijo. Hiša – muzeja slavnih bolgarskih umetnikov Dečka Uzunova in Nenka Balkanskega. Tračanske grobnice; odkriti ostanki starodavne tračanske kulture – predmeti, nakit in posode iz zlata, srebra, brona in gline – so že zdavnaj postali del svetovne zgodovinske zapuščine.
Mestni zgodovinski muzej Iskra Mestni zgodovinski muzej Iskra je eden prvih pokrajinskih mestnih muzejev v Bolgariji. Ustanovil ga je 29. junija 1901 Peter Topuzov – bister podjetniški mož iz Kazanlaka in s sklepom vodstva Iskra Studious Cluba. V muzeju Iskra je shranjenih več kot 50.000 eksponatov, ki razkrivajo zgodovino območja Kazanlak od antičnih časov do danes. Najdbe iz traškega mesta Sevtopol so razstavljene v treh ločenih dvoranah. Med aktivno turistično sezono so organizirane občasne razstave z dragocenimi predmeti iz tega muzeja in izposojenimi zbirkami.
Muzej vrtnic Muzej je del Zgodovinskega muzeja Iskra v Kazanlaku. Leta 1967 je bila ustvarjena majhna razstava, ki je bila posvečena nabiranju vrtnic v Kazanlaku in regiji. Leta 1969 je razstava prerasla v samostojni muzej. Danes muzej vrtnic hrani več kot 15 000 eksponatov, povezanih z nabiranjem in pridelavo vrtnic v Bolgariji. Muzejska razstava vključuje izvirne slike in dokumente o razvoju pridelave vrtnic, pripomočke za obdelavo rožnih vrtov, posode za shranjevanje in izvoz rožnega olja in rožne vode. V muzeju so narejene restavracije skladišča vrtnic in prvega laboratorija za preiskavo rožnega olja, ki je nastal leta 1912. Ena največjih znamenitosti v muzeju je posoda z rožnim oljem, ki je bila zadnjič uporabljena leta 1947 in še danes se okoli nje čuti močan vonj po vrtnicah.
Etnografski kompleks Koulata Očarljiva tlakovana Mirska ulica je v najstarejšem delu mesta – okrožju Koulata, v bližini svetovno znane Tračanske grobnice v Kazanlaku. Tu je mogoče najti tradicionalno arhitekturo iz obdobja bolgarskega narodnega preporoda (18.–19. stoletje). Tamkajšnje tradicionalne stavbe sestavljajo etnografski kompleks Koulata, obnovljen in odprt za obiskovalce od leta 1976. »Popeljejo nas nazaj« v edinstveno, raznoliko materialno kulturo Bolgarov iz regije Kazanlak iz preteklosti.
Preden stopijo skozi vrata, lahko obiskovalci slišijo bakrena kladiva. Pripovedujejo zgodbe o tipični domači bakrotvorni obrti. Nasproti so izdelovalci violin, zraven pa zlatarna. Podeželska hiša se nahaja med grmovjem in drevesi. Je enonadstropna in asimetrična. Ima značilnosti balkanskih dolinskih hiš s konca 18. in začetka 19. stoletja.