Lahore ( ; ) je glavno mesto in največje mesto pakistanske province Pandžab. Je drugo največje mesto v Pakistanu, za Karačijem, in 26. največje na svetu, z več kot 13 milijoni prebivalcev. Je v osrednjem vzhodnem Pandžabu, ob reki Ravi, in je največje pandžabsko govoreče mesto na svetu. Lahore je eno večjih pakistanskih industrijskih, izobraževalnih in gospodarskih središč. Bilo je zgodovinsko glavno mesto in kulturno središče širše regije Pandžab in je eno najbolj socialno liberalnih, progresivnih in svetovljanskih mest v Pakistanu.

Izvor Lahoreja sega v antiko. Mesto je bilo naseljeno že približno dve tisočletji, čeprav je postalo pomembno v poznem 10. stoletju z ustanovitvijo obzidanega mesta, njegove utrjene notranjosti. Lahore je bil v srednjem veku prestolnica več držav in imperijev, vključno s hindujskimi šahiji, Gaznavidskim cesarstvom in Delhijskim sultanatom. Nasledil je Multan kot primarno kulturno središče Pandžaba v poznem srednjem veku, dosegel vrhunec svojega sijaja pod Mogulskim cesarstvom med poznim 16. in zgodnjim 18. stoletjem ter služil tudi kot njegovo glavno mesto med letoma 1586 in 1598. V tem obdobju je bilo eno največjih mest na svetu.

Mesto so leta 1739 zavzele in izropale sile perzijskega afšaridskega vladarja Nader Šaha. Čeprav je bila mogulska oblast za kratek čas ponovno vzpostavljena, je padlo v obdobje zatona z nominalnim nadzorom Navabov v Pandžabu; medtem ko so se napadi in vojaški vdori Durranov iz Afganistana in Marathov v Pandžab okrepili. Po uradnem koncu mogulske vladavine in afganistansko-maratske vojne je Lahore prešel iz imperialistične oblasti v lokalno upravo pod pandžabskim triumviratom, medtem ko so ozemlja v preostalem delu Pandžaba od leta 1748 močno izpodbijali Afganistanci in lokalne pandžabske države. Mesto je julija 1799 zavzel Sukerčakia Misl s sedežem v Gudžranvali pod Randžitom Singhom, ki je sprožil proces afganistanskega umika iz Pandžaba in združitve Pandžaba. Leta 1801 je bil Randžit Singh okronan za pandžabskega maharadžo, s čimer je Lahore postal prestolnica enotnega Pandžaba pod Sikhskim imperijem in si povrnil del izgubljene veličine.

Po drugi anglo-sikhski vojni je Pandžab leta 1849 priključila Britanska vzhodnoindijska družba in Lahore je postal glavno mesto Britanskega Pandžaba. Lahore je bil osrednjega pomena za neodvisna gibanja Indije in Pakistana, pri čemer je mesto bilo mesto tako Deklaracije o indijski neodvisnosti kot resolucije, ki poziva k ustanovitvi Pakistana. V obdobju delitve pred pakistansko neodvisnostjo je doživelo nekaj najhujših nemirov. Po ustanovitvi Pakistana leta 1947 je bil Lahore glavno mesto Zahodnega Pandžaba od 1947 do 1955 in Zahodnega Pakistana od 1955 do 1970.

Lahore, ki je pretežno naseljen z etničnimi Pandžabci, ima močan kulturni in politični vpliv na Pakistan.Discover Lahore: The Heart of Pakistan Chicago Sister Cities International Lahore, ki je Unescovo mesto literature in glavno središče pakistanske založniške industrije, ostaja najpomembnejše središče pakistanske literarne scene. Mesto je tudi glavno središče izobraževalnega sektorja z nekaterimi vodilnimi pakistanskimi univerzami s sedežem v mestu. Lahore je dom pakistanske pandžabske filmske industrije in je glavno središče kavalijske glasbe. Mesto gosti tudi velik del pakistanske turistične industrije z glavnimi znamenitostmi, vključno z obzidanim mestom, slavnima mošejama Badšahi in Vazir Kana ter številnimi sikhskimi in sufijskimi svetišči. Lahore je tudi dom trdnjave Lahore in vrtov Šalimar, ki sta na Unescovem seznamu svetovne dediščine.Unesco

Etimologija Izvor imena Lahore ni jasen. Zgodnji muslimanski zgodovinarji so ime mesta različno zapisali kot Luhavar, Lūhār in Rahvar. Iranski polimat in geograf Abu Rajhan Al-Biruni je mesto omenil kot Luhāvar v svojem delu iz 11. stoletja, Kanun, medtem ko je pesnik Amir Khusrov, ki je živel v obdobju Delhijskega sultanata, zapisal ime mesta kot Lāhanūr.ref name=":22"></ref> Jakut al-Hamavi zapisuje ime mesta kot Lawhūr, pri čemer omenja, da je bilo znano kot Lahāwar. Perzijski zgodovinar Firišta v svojem delu omenja mesto kot Alahvar, pri čemer je al-Ahvar druga različica.Briggs, J. trans. Mohammad Kasim Firishta, "History of the Rise of the Mahomedan Power in India Till the Year A.D. 1612", Volume VI

Ena od teorij nakazuje, da je ime Lahore popačena beseda Ravāvar, saj so premiki R v L pogosti v jezikih, ki izhajajo iz sanskrta. Ravāvar je poenostavljena izgovorjava imena Iravatjāvar, imena, ki verjetno izhaja iz reke Ravi, ki je v Vedah znana kot reka Iravati. Druga teorija nakazuje, da bi ime mesta morda izhajalo iz besede Lohar, kar pomeni 'kovač'.

Po legendi ime Lahore izhaja iz Lavpur ali Lavapuri (mesto lave), ustanovil pa naj bi ga princ Lava, sin Site in Rame. Isti zapis pripisuje ustanovitev bližnjega Kasurja njegovemu bratu dvojčku Kuši, čeprav je bil dejansko ustanovljen v 16. stoletju.

Zgodovina Izvori Dokončnega zapisa o zgodnji zgodovini Lahoreja ni, njegovo dvoumno zgodovinsko ozadje pa je povzročilo različne teorije o njegovi ustanovitvi in ​​zgodovini. Hindujska legenda pravi, da se je Keneksen, ustanovitelj dinastije Solar, izselil iz mesta.

Zgodovinarji Aleksandra Velikega ne omenjajo nobenega mesta v bližini Lahoreja med njegovo invazijo leta 326 pr. n. št., kar nakazuje, da mesto do takrat še ni bilo ustanovljeno ali pa ni bilo omembe vredno. Ptolemaj v svoji Geografiji omenja mesto, imenovano Labokla, ki je bilo v bližini rek Čenab in Ravi, kar se je morda nanašalo na starodavni Lahore ali zapuščenega predhodnika mesta. Kitajski romar Šuanzang je podal živ opis velikega in uspešnega neimenovanega mesta, ki je morda bilo Lahore, ko je leta 630 n. št. obiskal to regijo med svojim potovanjem po Indiji. Šuanzang je mesto, takrat pod vladavino Taankov, opisal kot veliko brahmansko mesto.

Prvi dokument, ki omenja Lahore po imenu, je Hudud al-'Alam (»Regije sveta«), napisan leta 982 n. št., v katerem je Lahore omenjen kot mesto, ki je imelo »impresivne templje, velike trge in ogromne sadovnjake.«

Lahore se je prvič pojavilo kot opazno mesto v 11. stoletju v obdobju sufijskega svetnika Alija al-Hadžverija. Nekaj ​​drugih omemb o Lahoreju je ostalo od časa, preden ga je v 11. stoletju zavzel gaznavidski sultan Mahmud. V tem času se zdi, da je Lahore služil kot glavno mesto Pandžaba pod Radžo Anandapalom iz imperija Üdi Šahi, ki je tja preselil svojo prestolnico iz Vaihinda.]

Srednjeveška doba Ghaznavidi

Sultan Mahmud je osvojil Lahore med letoma 1020 in 1027, zaradi česar je postal del Gaznavidskega imperija. Leta 1021 je za guvernerja imenoval Malika Ajaza. Leta 1034 je mesto zavzel Nialtigin, uporniški guverner Multana. Vendar je njegove sile leta 1036 izgnal Malik Ajaz.

S podporo sultana Ibrahima je Malik Ajaz obnovil in ponovno naselil mesto, ki je bilo opustošeno po invaziji Ghaznavidov. Postavil je tudi mestno obzidje in v letih 1037–1040 je bila na ruševinah prejšnje zgrajena zidana utrdba. Konfederacija hindujskih knezov je v letih 1043–44 med Ajazovo vladavino neuspešno oblegala Lahore. Mesto je postalo kulturno in akademsko središče, znano po poeziji.

Lahore je bil uradno razglašen za vzhodno prestolnico Ghaznavidskega imperija med vladavino Khusrau Šaha leta 1152. After the fall of Ghazni in 1163, It became the sole capital. Po padcu Gaznija leta 1163 je postal edina prestolnica. Pod njihovim pokroviteljstvom so se v Lahoreju zbirali pesniki in učenjaki iz drugih mest Gaznavidskega imperija. Celotno mesto Lahore je v srednjeveškem obdobju Ghaznavidov verjetno bilo zahodno od sodobnega bazarja Šah Alami in severno od vrat Bhatti.

Mameluki Po obleganju Lahoreja leta 1186 je ghuridski vladar Mohamed zavzel mesto in zaprl zadnjega gaznavidskega vladarja Khusraua Malika, s čimer se je končala gaznavidska vladavina nad Lahorejem. Lahore je postal pomembna ustanovitev mameluške dinastije Delhijskega sultanata po atentatu na Mohameda Ghorskega leta 1206. Pod vladavino mameluškega sultana Kutb ud-Din Aibaka je Lahore pritegnil pesnike in učenjake iz srednjeveškega muslimanskega sveta. Lahore je imel v tem času več pesnikov, ki so pisali v perzijščini kot katero koli drugo mesto. Po Aibakovi smrti je Lahore najprej prešel pod nadzor guvernerja Multana, Nasir ad-Din Kabača, nato pa ga je leta 1217 za kratek čas zavzel sultan v Delhiju, Iltutmiš.

V zavezništvu z lokalnimi Khokhari je leta 1223 horezmski sultan Džalal al-Din Mangburni zavzel Lahore, potem ko je pobegnil pred Džingiskanovo invazijo na njegovo kraljestvo. Mangburni je nato pobegnil iz Lahoreja v mesto Uč Šarifa, potem ko je Iltutmiševa vojska leta 1228 ponovno zavzela Lahore.

Zaradi grožnje mongolskih vpadov in politične nestabilnosti v Lahoreju so prihodnji sultani menili, da je Delhi varnejša prestolnica za sultanat, čeprav je Delhi veljal za prednjo bazo, Lahore pa je veljal za središče islamske kulture v severovzhodnem Pandžabu.

Lahore je postajal pod postopoma šibkejšo centralno oblastjo pod Iltutmiševimi potomci v Delhiju, do te mere, da so guvernerji v mestu delovali z veliko avtonomijo. Pod vladavino Kabir Kan Ajaza je bil Lahore praktično neodvisen od Delhijskega sultanata. Dejanska vladavina sultanata nad Lahorejem je trajala le nekaj desetletij, dokler si domačini niso povrnili svoje avtonomije. Lahore je leta 1241 oplenila in uničila mongolska vojska. Guverner Lahoreja Malik Ikhtjarudin Karakaš je pobegnil pred Mongoli, medtem ko so Mongoli držali mesto nekaj let pod vladavino mongolskega poglavarja Toghrula.

Leta 1266 je sultan Balban ponovno osvojil Lahore, toda leta 1287 pod mongolskim vladarjem Temür Khanom so Mongoli znova zavzeli severni Pandžab. Zaradi mongolskih vpadov je regija Lahore postala mesto na meji, upravno središče regije pa se je premaknilo proti jugu v Dipalpur. Mongoli so ponovno vdrli v severni Pandžab leta 1298, čeprav je njihovo napredovanje na koncu ustavil Ulugh Kan, brat sultana Alauddina Khaljija iz Delhija. Mongoli so ponovno napadli Lahore leta 1305.

Tugluk Lahore je med letoma 1320 in 1325 ponovno zacvetel pod vladavino Ghijath al-Din Tughlaka (Ghazi Malik) iz dinastije Tugluk, čeprav je mesto leta 1329 ponovno oplenil Tarmaširin iz srednjeazijskega Čagatajskega kanata in nato spet mongolski poglavar Hülečü. Leta 1342 so Lahore zavzeli Khokhari, vendar je mesto ponovno zavzel Ghazi Malikov sin, Mohamed bin Tugluk. Oslabljeno mesto je nato padlo v neznano in leta 1394 ga je ponovno zavzel poglavar Khokhar, Šaikha. Ko je mongolski osvajalec Timur Lenk leta 1398 zavzel mesto od Šaikha, ga ni več oropal, ker ni bilo več bogato.

Pozni sultanati

Timur je dal nadzor nad regijo Lahore Khizr Kanu, guvernerju Multana, ki je kasneje leta 1414 ustanovil dinastijo Sajid – četrto dinastijo Delhijskega sultanata. Mesto je dvakrat oblegal Džasrat, vladar Sialkota, med vladavino Mubarak Šaha, najdlje v letih 1431–1432. Za boj proti Džasratu je dinastija Sajid leta 1441 mesto podelila Bahlul Lodiju. Lodi je nato leta 1451 izpodrinil Sajide in se uveljavil na prestolu Delhija.

Bahlul Lodi je postavil svojega bratranca, Tatarskega kana, za guvernerja mesta, a je tatarski kan umrl v bitki s Sikandar Lodijem leta 1485. Guvernerstvo Lahoreja je Sikandar Lodi prenesel na Omarja Kana Sarvanija, ki je hitro prepustil upravljanje tega mesta svojemu sinu Saidu Kanu Sarvaniju. Sikandar Lodi je Said Kana leta 1500 odstranil z oblasti in Lahore je prišel pod guvernerstvo Daulat Kan Lodija, sina tatarskega kana in nekdanjega delodajalca Guruja Nanaka (ustanovitelja sikhizma).

Moguli

Zgodnji Moguli