Meknes (, izgovorjeno [maknaːs]) je eno od štirih cesarskih mest Maroka, ki leži v severnem osrednjem Maroku in šesto največje mesto po številu prebivalcev v kraljestvu. Meknes, ki so ga v 11. stoletju ustanovili Almoravidi kot vojaško naselje, je postal glavno mesto Maroka med vladavino sultana Ismaila Ibn Šarifa (1672–1727), sina ustanovitelja rodbine Alavi. Sultan Ismail je ustvaril ogromen kompleks cesarske palače in mesto obdaril z obsežnimi utrdbami in monumentalnimi vrati. Po maroškem popisu leta 2014 je mesto zabeležilo 632.079 prebivalcev. Je sedež prefekture Meknès in pomembno gospodarsko središče v regiji Fès-Meknès.
Etimologija Meknes je dobil ime po plemenu Amazigh (Berberi), zgodovinsko znanem kot Miknasa ( v jezikih Amazigh).
Zgodovina
Zgodnja zgodovina (8.–16. stoletje) Volubilis, velika rimska naselbina v Maroku in eno njegovih zgodnjih urbanih središč, je blizu sedanjega mesta Meknes. Sedanje mesto in njegovo ime pa izvirata iz berberskega plemena Miknasa, ki je to regijo naselilo okoli 10. stoletja. Skupina majhnih neutrjenih vasi Miknasa, znanih kot miknāsat al-zajtūn, je bila tukaj ustanovljena v 10. stoletju. Almoravidi so po osvojitvi tega območja v 11. stoletju ustanovili trdnjavo ali utrjeno naselbino južno od teh vasi. Ta almoravidska naselbina, ki se je prvotno imenovala Tagrart ali Taqrart, je tvorila začetke današnje stare medine Meknesa. Mošeja Nedžarine, ki je pogosto znana kot najstarejša mošeja v mestu, izvira iz obdobja Almoravidov in je morda služila kot osrednja mošeja Almoravidov. Mošejo, ki je postala današnja Velika mošeja Meknesa, naj bi prvi zgradili Almoravidi v 12. stoletju.
Trdnjava se je uprla vojaškemu napredovanju Almohadov, ki so uničili mesto po dolgem obleganju v 12. stoletju. Vendar pa je na začetku 13. stoletja almohadski kalif Mohamed al-Nasir (vladal 1199–1213) ponovno zgradil mesto in njegove utrdbe, pa tudi veliko mošejo. Mesto je v tem obdobju uživalo relativno blaginjo, preden ga je leta 1244 ponovno osvojila nova rodbina Marinidi. Prvo kazbo (citadelo ali guvernerjevo okrožje) Meknesa je pozneje ustanovil sultan Abu Jusuf Jakub ibn Abd al-Hak leta 1276 n. št. – istega leta, ko je bila zgrajena citadela Fes el-Dždid v bližnjem Fesu, novi prestolnici. V tem obdobju je bil Meknes pogosto rezidenca marinidskih knezov (pogosto imenovanih za guvernerje) in zlasti vezirjev. Mošeja Kazba (poznejša mošeja Lala Aouda) je bila prav tako ustanovljena in prvič zgrajena leta 1276. Marinidi so v 14. stoletju izvedli tudi velike rekonstrukcije Velike mošeje in blizu nje zgradili glavne medrese v mestu. Slednja je vključevala medreso Bou Inania (zgrajeno leta 1336) in dve drugi medresi, medreso Al-Kadi in medreso Šuhud, ki ju je vse zgradil sultan Abu el-Hasan.
Po koncu marinidskega in vatasidskega obdobja pa je bil Meknes zanemarjen, saj je nova saadijska rodbina (16. in zgodnje 17. stoletje) osredotočila svojo pozornost na svojo prestolnico Marakeš in zanemarila stara severna mesta Maroka.
Vladavina Mulaj Ismaila (17.–18. stoletje)
Šele rodbina Alavi je v drugi polovici 17. stoletja v Meknesu ponovno pritegnila pozornost. Pod Mulaj Rašidom (vladal 1666–1672), prvim alavijskim sultanom, ki je pod svojo vladavino združil Maroko, je Fes znova postal prestolnica in njegov brat Mulaj Ismail ibn Šarif je vladal Meknesu. Po Rašidovi smrti leta 1672 je Mulaj Ismail postal sultan in za svojo novo prestolnico izbral Meknes. Poleg njegove morebitne navezanosti na mesto kot guvernerja so lahko številni razlogi bili naklonjeni tej izbiri. Eden je morda dejstvo, da se je Ismail moral trdo boriti, da bi ponovno osvojil tako Fes kot Marakeš od svojega tekmeca nečaka (Ahmad al-Mahriz, sina Mulaja Rašida) v prvih letih svoje vladavine, zaradi česar je bil morda skeptičen do obeh mest. Poleg tega je Mulaj Rašid zasedel velik del Fesa s svojimi kontingenti iz Tafilalta in vzhodnega Maroka, medtem ko je Mulaj Ismail oblikoval svojo osebno kraljevo gardo, sestavljeno iz temnopoltih sužnjev (abid) iz podsaharske Afrike, in morda so obstajali pomisleki, da vseh teh kontingentov ni mogoče sočasno garniziral v Fesu. Ulema (verski učenjaki) v Fesu prav tako ni odobravala njegovih načinov, vključno z uporabo sužnjev (mnogi med njimi so bili muslimanskega porekla), in so vzdrževali napete odnose z njim ves čas njegove vladavine. Izbira Meknesa ga je tako odstranila izpod vpliva tradicionalnih elit in mu omogočila zgraditi novo bazo, iz katere je upal, da bo izvajal absolutno oblast. Grožnja osmanskih napadov z vzhoda (iz Alžirije) in naraščajoča negotovost v osrednjem Maroku zaradi preseljevanja plemen iz regij Atlasa in Sahare sta Ismaila morda tudi prepričala, da je Meknes, ki leži bolj zahodno, bolj obramben kot Fes.
Ne glede na razloge je Ismail Meknes v svojem času naredil za središče Maroka in se lotil gradnje novega monumentalnega mesta-palače na južni strani starega mesta. Njegova gradnja se je nadaljevala vseh 55 let njegove vladavine, začela pa se je takoj po njegovem pristopu na prestol leta 1672. Obstoječe stavbe iz zgodnejše srednjeveške kazbe mesta so bile porušene, da bi naredili prostor; ime današnjega velikega javnega trga pred Kazbo, el-Hedim (ali Place el-Hedim), pomeni 'ruševine' in izvira iz množice ruševin in odpadkov, ki so bili tukaj nabrani med rušenjem. Delo so opravljali plačani delavci, pa tudi kontingenti sužnjev, zlasti krščanski vojni ujetniki.] Ocene o skupnem številu vpletenih delavcev segajo od 25.000 do 55.000. Kljub temu so pogosto pripovedovane zgodbe o več deset tisočih krščanskih sužnjev, uporabljenih za delo in velikih podzemnih ječah, kjer so jih zadrževali, nekoliko pretirane in izvirajo iz pripovedi evropskih veleposlanikov, ki so obiskali Ismailov dvor (pogosto za pogajanja o izpustitvi ujetnikov iz njihovih držav). V resnici je bilo število krščanskih sužnjev verjetno bližje največ nekaj tisoč in komore, popularno imenovane 'zapori', so bile dejansko skladišča za žito in zaloge.
V času vladavine Mulaja Ismaila so judovske prebivalce mesta preselili v novo Melah ali judovsko okrožje na zahodu, blizu Kazbe, podobno kot Melah v Fesu ali Marakešu. Melah je bila med staro medino, zahodno od Place el-Hedim in bolj oddaljeno četrtjo Madinat al-Rijad al-Anbari. Tako Melah kot Madinat ar-Rijad sta bila del urbane razširitve, ki jo je ukazal Ismail v zahodnem kotu med starim mestom in Kazbo. Mulaj Ismail se je tudi lotil del po starem mestu. Ponovno je utrdil obzidje in zgradil nova monumentalna mestna vrata, kot so Bab Berda'in in Bab Kemis. Zgradil je tudi več drugih kazb ali garnizijskih utrdb po vsem mestu, da bi nastanil svoje enote abid in pomagal zaščititi (in nadzorovati) preostali del mesta, kot sta Kazba Hadraš in Kazba Tizimi. Izvedel je prenovo Velike mošeje in bližnje medrese al-Kadi (ki jo posveča študentom iz Tafilalt) in ustanovil mošejo Zitouna. Knata bent Bakar, ena od njegovih žena, ki je bila vezir (minister) pod njim (in je za kratek čas postala de facto vladar Maroka leta 1728 po njegovi smrti), je bila odgovorna za ustanovitev mošeje Bab Berdain, dokončane leta 1709.
Ena zadnjih gradenj pred njegovo smrtjo, izvedena med letoma 1721 in 1725, je bila Heri al-Mansur, palača na skrajnem južnem robu kazbe, ki je vključevala ogromne hleve. Monumentalna vrata, znana kot Bab Mansur al-'Alj, ki gledajo na Place al-Hedim, je šele leta 1732 dokončal njegov sin Mulaj Abdalah. Njegov sin in kratek naslednik, Mulaj Ahmad ad-Dhahabi, je med njegovima dvema kratkima vladavinama (v letih 1727–28 in 1728–29) izvedel spremembe na očetovem mavzoleju in je bil leta 1729 tu tudi sam pokopan.
Kasneje alavitsko obdobje (18.–20. stoletje) Po smrti Mulaja Ismaila so se politične razmere v Maroku sprevrgle v relativno anarhijo, ko so se njegovi sinovi potegovali za oblast. Meknes je izgubil status prestolnice in utrpel škodo v potresu leta 1755. Mesto je bilo zanemarjeno in številni deli ogromne cesarske kazbe so propadli. Mesto je bilo v naslednjih stoletjih le občasno deležno kraljeve pozornosti. Sultan Mohamed ibn Abdalah, ki je vladal med letoma 1757 in 1790, je v mestu zgradil številne projekte. Dodal je palačo Dar al-Bajda v vrtu Agdal jugovzhodno od glavnega kompleksa palače, ki je bila kasneje spremenjena v kraljevo vojaško akademijo. Zgradil je mošejo Er-Roua v južnem delu kazbe Mulaj Ismail, ki je postala največja mošeja v Meknesu. Prav tako je prenovil in dodal kubo nad grobnico Sidi Mohameda ben Aisa (tik izven mestnega obzidja) in zgradil sedanja minareta Velike mošeje in Nedžarine. Mošeja v starem mestnem jedru. Dar al-Kebira pa je bila zapuščena in postopoma preoblikovana v stanovanjsko sosesko, kjer so prebivalci zgradili svoje hiše znotraj in med nekdanjimi strukturami palače Ismailovega časa. V zgodnjem 19. stoletju je sultan Mulaj Abd ar-Rahman dodal ložo pred Bab al-Mansurjem, ki je služila kot zbirališče za obrede in guvernerjevo sodišče, čeprav je bila ta struktura pozneje odstranjena.
Najnovejša zgodovina (20.–21. stoletje)
Po vzpostavitvi francoske kolonialne vladavine v Maroku leta 1912 je francoska uprava ustvarila novo mesto (Ville Nouvelle) na bližnji planoti čez dolino na severovzhodni strani starega mesta. Glavno mesto Maroka je bilo premaknjeno iz Fesa v Rabat, kar je dodatno marginaliziralo mesta, kot je Meknes (ki je blizu Fesa). Nekatere tradicionalne muslimanske oblasti in uradniki so bili obdržani, vendar je bil Meknes reorganiziran pod novim francoskim občinskim in vojaškim režimom. To je vodilo tudi do večjega vpliva mest na okoliško podeželje in naraščajoče urbanizacije. Mesto je postalo prometno središče za ljudi in blago, ki so potovali z vzhoda na zahod ali s severa na jug po vsej državi, poleg tega pa je gostilo obsežne vojašnice. Prebivalstvo Meknesa je naraslo s 25.000 na začetku stoletja na več kot 140.000 do sredine 20. stoletja. Nekatere ceste v starem mestu so razširili, da bi omogočili večji promet, vendar se je večina novega razvoja zgodila v Ville Nouvelle. Nova francoska oblast se je zanimala za ohranjanje zgodovinskih spomenikov v starem mestu; medrese so bile na primer obnovljene leta 1922. V tem obdobju je Meknes postal tudi središče kmetijstva in vinogradništva, ki so ga vodili predvsem francoski kolonisti, ki so si prisvojili velike količine bližnje zemlje.
Kljub temu je Meknes, tako kot druga mesta, gostil tudi odpor proti francoski oblasti. Leta 1937 je izbruhnil posebej resen in nasilen upor po poskusih preusmeritve lokalne reke v korist francoskih naseljencev v času pomanjkanja hrane za domorodno maroško prebivalstvo. V mestu je prišlo do nasilnega zatiranja protestov, kar je povzročilo 13 mrtvih in več ranjenih. Po osamosvojitvi Maroka leta 1956 so se spremembe, ki so se začele ali pospešile pod francosko oblastjo, nadaljevale. Obsežne ruralne migracije so povečale prebivalstvo mesta in okrepile proces urbanizacije (kot drugod po državi). Industrija se je razvila po obrobju mesta, hkrati pa so se stare elite in meščanske družine odselile v obalna mesta, kot sta Casablanca in Rabat.
Te spremembe so prispevale tudi k relativni zanemarjenosti starega mesta. V skladu s poročilom ICOMOS Heritage at Risk iz leta 2000 zgodovinsko mesto Meknes vsebuje nezadostne drenažne sisteme in posledično trpi zaradi poplav in puščanja na nekaterih območjih.ICOMOS Heritage at Risk 2000 Kljub temu so bila v zadnjih letih opravljena nekatera prizadevanja za ohranjanje in restavriranje, deloma na podlagi prihodkov od turizma. Od leta 2023 so bili načrtovani ali v teku številni veliki obnovitveni projekti, ki jih vodi ADER-Fès (Agence pour la Dédensification et la Réhabilitation de la Médina de Fès), kvazivladna agencija s sedežem v Fesu. Projekti vključujejo predlagane obnove zgodovinskega mestnega obzidja, Heri es-Svani in medrese Bou Inania, skupaj z drugimi izboljšavami parkirne in turistične infrastrukture.
Geografija