Caspar David Friedrich (; * 5. september 1774 - † 7. maj 1840) je bil nemški romantični krajinski slikar.
Na splošno velja za najpomembnejšega nemškega umetnika svoje generacije, čigar pogosto simbolična in antiklasična dela izražajo subjektiven, čustven odziv na naravno svetu. Friedrichove slike pogosto prikazujejo kontemplativne človeške figure na nočnem nebu, jutranjih meglicah, neplodnih drevesih ali gotskih ruševinah. Umetnostni zgodovinar Christopher John Murray je njihovo prisotnost, v zmanjšani perspektivi, sredi obsežnih pokrajin, opisal kot reduciranje figur na merilo, ki usmerja »gledalčev pogled proti njihovi metafizični razsežnosti«.
Friedrich se je rodil v mestu Greifswald ob Baltskem morju v takratni švedski Pomeraniji. Študiral je v Københavnu 1794-1798, preden se je naselil v Dresdnu. Odrasel je v obdobju, ko je po Evropi naraščajoče razočaranje nad materialistično družbo sprožilo novo spoštovanje duhovnosti. Ta premik v idealih je bil pogosto izražen s ponovnim vrednotenjem naravnega sveta, saj so umetniki, kot so Friedrich, J. M. W. Turner in John Constable, skušali prikazati naravo kot »božansko stvaritev, ki jo je treba postaviti nasproti umetnosti človeške civilizacije«.
Friedrichovo delo mu je prineslo slavo na začetku njegove kariere. Sodobniki, kot je francoski kipar David d'Angers, so o njem govorili, da je odkril »tragiko krajine«. Kljub temu je njegovo delo v poznih letih padlo v nemilost in umrl je neznan. Ko se je Nemčija v poznem 19. stoletju pomikala proti modernizaciji, je njeno umetnost zaznamoval nov občutek nujnosti in na Friedrichove kontemplativne upodobitve tišine so začeli gledati kot na izdelke pretekle dobe.
Zgodnje 20. stoletje je prineslo ponovno spoštovanje njegove umetnosti, ki se je začelo leta 1906 z razstavo dvaintridesetih njegovih slik v Berlinu. Njegovo delo je vplivalo na ekspresionistične umetnike ter pozneje nadrealiste in eksistencialiste. Zaradi vzpona nacizma v zgodnjih 1930-ih se je Friedrichova priljubljenost ponovno povečala, vendar je temu sledil močan upad, saj so njegove slike zaradi povezav z nacističnim gibanjem veljale za promoviranje nemškega nacionalizma.
V poznih 1970-ih si je Friedrich povrnil sloves ikone nemške romantike in slikarja mednarodnega pomena. Njegovo delo je bilo združeno na veliki razstavi v Nemčiji leta 2024 pod naslovom Infinitive Landscapes, ki se nanaša na filozofa Friedricha Schleiermacherja, ki je bil pomemben za Friedricha in čigar matematika neskončnosti je našla pot v Friedrichove geometrijsko zgrajene slike kot hiperbole in zlati rez., "The Man Who Could Paint Loneliness". The New Yorker accessed 4 July 2024.
Leta 2025 bo Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku prikazal tudi 75-delno razstavo o Casparju Davidu Friedrichu pod naslovom Caspar David Friedrich: Duša narave.
Življenje Zgodnja leta in družina
Caspar David Friedrich se je rodil 5. septembra 1774 v Greifswaldu v švedski Pomeraniji na baltski obali Nemčije. Kot šesti od desetih otrok je bil vzgojen v strogi luteranski veroizpovedi svojega očeta Adolfa Gottlieba Friedricha, svečarja in kuharja mila. Zapisi o finančnem položaju družine so protislovni; medtem ko nekateri viri navajajo, da so bili otroci zasebno poučeni, drugi navajajo, da so bili vzgojeni v relativni revščini. S smrtjo se je seznanil že od malih nog. Njegova mati, Sophie, je umrla leta 1781, ko je bil star sedem let Leto pozneje je umrla njegova sestra Elisabeth, druga sestra, Maria, pa je leta 1791 podlegla tifusu. Verjetno največja tragedija njegovega otroštva se je zgodila leta 1787, ko je umrl njegov brat Johann Christoffer: pri trinajstih letih je bil Caspar David priča, kako je njegov mlajši brat padel skozi led zamrznjenega jezera in se utopil. Nekatera poročila kažejo, da je Johann Christoffer umrl med poskusom reševanja Casparja Davida, ki je bil prav tako v nevarnosti na ledu.
Friedrich je začel formalni študij umetnosti leta 1790 kot zasebni študent umetnika Johanna Gottfrieda Quistorpa na Univerzi v Greifswaldu v svojem domačem mestu, kjer se umetniški oddelek zdaj imenuje Caspar-David-Friedrich-Institut njemu v čast. Quistorp je svoje učence peljal na ekskurzije risanja na prostem; posledično je bil Friedrich že v zgodnji mladosti spodbujen k risanju iz življenja. Preko Quistorpa je Friedrich spoznal teologa Ludwiga Gottharda Kosegartena, ki je učil, da je narava razodetje Boga, in je nanj pozneje vplival. Quistorp je Friedrichu predstavil delo nemškega umetnika iz 17. stoletja Adama Elsheimerja, čigar dela so pogosto vključevala verske teme, v katerih prevladuje pokrajina, in nočne teme. V tem obdobju je študiral tudi književnost in estetiko pri švedskem profesorju Thomasu Thorildu. Štiri leta kasneje je Friedrich vstopil na prestižno akademijo v Københavnu, kjer je začel svoje izobraževanje z izdelovanjem kopij odlitkov iz antičnih skulptur, preden je nadaljeval z risanjem iz življenja.
Življenje v Københavnu je mlademu slikarju omogočilo dostop do zbirke nizozemskega krajinskega slikarstva iz 17. stoletja v Kraljevi galeriji slik. Na akademiji je študiral pri učiteljih, kot sta Christian August Lorentzen in krajinski slikar Jens Juel. Te umetnike je navdihnilo gibanje Sturm und Drang in so predstavljali sredino med dramatično intenzivnostjo in ekspresivnim načinom nastajajoče romantične estetike in pojemajočim neoklasicističnim idealom. Razpoloženje je bilo najpomembnejše, vpliv pa so črpali iz virov, kot so islandska legenda o Eddi, pesmi Ossiana in nordijske mitologije.
Preselitev v Dresden Friedrich se je za stalno naselil v Dresdnu leta 1798. V tem zgodnjem obdobju je eksperimentiral v grafiki z jedkanicami in načrti za lesoreze, ki jih je rezal njegov brat, izdelovalec pohištva. Do leta 1804 je izdelal 18 jedkanic in štiri lesoreze; očitno so bili izdelani v majhnih količinah in razdeljeni samo prijateljem. Kljub tem posegom v druge medije je gravitiral predvsem k delu s tušem, akvarelom in sepijami. Z izjemo nekaj zgodnjih del, kot je Krajina s templjem v ruševinah (1797), ni veliko delal z olji, dokler se njegov sloves ni bolj uveljavil.
Pokrajine so bile njegova najljubša tema, ki so jo navdihnila pogosta potovanja, ki so se začela leta 1801, na baltsko obalo, Češko, Krkonoše in gore Harz. Njegove slike, ki večinoma temeljijo na pokrajinah severne Nemčije, prikazujejo gozdove, hribe, pristanišča, jutranje meglice in druge svetlobne učinke, ki temeljijo na natančnem opazovanju narave. Ta dela so nastala na podlagi skic in študij slikovitih točk, kot so pečine na Rügenu, okolica Dresdna in reka Laba. Svoje študije je izvajal skoraj izključno s svinčnikom, priskrbel je celo topografske podatke, vendar so bili subtilni atmosferski učinki, značilni za Friedrichove slike iz srednjega obdobja, upodobljeni po spominu. Ti učinki so pridobili svojo moč iz upodobitve svetlobe in osvetlitve sonca in lune na oblakih in vodi: optični pojavi, značilni za baltsko obalo, ki še nikoli prej niso bili naslikani s takšnim poudarkom.
Njegov sloves umetnika se je utrdil, ko je leta 1805 osvojil nagrado na tekmovanju v Weimarju, ki ga je organiziral Johann Wolfgang von Goethe. V tistem času je natečaj v Weimarju risal povprečne in danes pozabljene umetnike, ki so predstavljali izpeljane mešanice neoklasicističnih in psevdo-grških slogov. Slaba kakovost vnosov se je začela izkazovati, da škoduje Goethejevemu ugledu, zato se je pesnik, ko je Friedrich vnesel dve risbi v sepiji – Procesijo ob zori in Ribiško ljudstvo ob morju – navdušeno odzval in zapisal: »Pošteno moramo pohvaliti umetnikovo iznajdljivost na tej sliki. Risba je dobro narejena, procesija je iznajdljiva in ustrezna ... njegova obdelava združuje veliko trdnosti, delavnosti in urejenosti ... hvale vreden je tudi genialni akvarel ...«
Friedrich je dokončal prvo svojih večjih slik leta 1808, star 34 let. Križ v gorah, danes znan kot Tetschener oltar, je oltarna plošča, ki naj bi bila naročena za družinsko kapelo v Tetschenu na Češkem. Plošča upodablja križ v profilu na vrhu gore, osamljen in obdan z borovci.
Čeprav je bila oltarna slika na splošno hladno sprejeta, je bila to Friedrichova prva slika, ki je dobila širok publicitet. Umetnikovi prijatelji so javno branili delo, umetnostni kritik Basilius von Ramdohr pa je objavil dolg članek, v katerem je spodbijal Friedrichovo uporabo krajine v verskem kontekstu. Zavrnil je idejo, da bi krajinsko slikarstvo lahko posredovalo ekspliciten pomen, in zapisal, da bi bilo »resnična domneva, če bi se krajinsko slikarstvo prikradlo v cerkev in priplazilo na oltar«. Friedrich se je leta 1809 odzval s programom, v katerem je opisal svoje namene in primerjal žarke večernega sonca s svetlobo svetega očeta. Ta izjava je zaznamovala edini primer, ko je Friedrich posnel podrobno interpretacijo lastnega dela, in slika je bila med redkimi naročili, ki jih je umetnik kdaj prejel.
Potem ko je pruski prestolonaslednik kupil dve njegovi sliki, je bil Friedrich leta 1810 izvoljen za člana Berlinske akademije. Vendar se je leta 1816 skušal distancirati od pruske oblasti in tistega junija zaprosil za saško državljanstvo. Poteza ni bila pričakovana; saška vlada je bila profrancoska, medtem ko so Friedrichove slike veljale za splošno patriotske in izrazito protifrancoske. Kljub temu je Friedrich s pomočjo svojega prijatelja iz Dresdna Grafa Vitzthuma von Eckstädta dobil državljanstvo in leta 1818 članstvo v Saški akademiji z letno dividendo 150 talerjev. Čeprav je upal, da bo prejel naziv rednega profesorja, mu ga nikoli niso podelili, saj se je po navedbah nemške informacijske knjižnice »zdelo, da je njegovo slikanje preveč osebno, njegovo stališče preveč individualno, da bi služilo kot ploden zgled študentom«. Tudi politika je morda igrala vlogo pri zastoju njegove kariere: Friedrichovi odločno germanski predmeti in kostumi so pogosto bili v nasprotju s prevladujočim profancoskim jezikom tega obdobja. stališča.
Poroka
21. januarja 1818 se je Friedrich poročil s Caroline Bommer, petindvajsetletno hčerko barvarja iz Dresdna. Par je imel tri otroke, prva Emma pa je prispela leta 1820. Gustav Adolf, njun tretji otrok, je dobil ime po švedskem kralju Gustavusu Adolphusu in je sam po sebi postal pomemben slikar.
Fiziolog in slikar Carl Gustav Carus v svojih biografskih esejih ugotavlja, da poroka ni bistveno vplivala niti na Friedrichovo življenje niti na osebnost, vendar njegova platna iz tega obdobja, vključno s Kredne pečine na Rügenu – naslikana po njegovih medenih tednih – kažejo nov občutek lahkomiselnosti, medtem ko je njegova paleta svetlejša in manj stroga. Človeške figure se vse pogosteje pojavljajo na slikah tega obdobja, kar si Siegel razlaga kot odraz tega, da »pomen človeškega življenja, zlasti njegove družine, zdaj vedno bolj zavzema njegove misli, njegovi prijatelji, njegova žena in njegovi meščani pa se pojavljajo kot pogoste teme njegove umetnosti«.
Približno v tem času je našel podporo iz dveh virov v Rusiji. Leta 1820 je veliki knez Nikolaj Pavlovič na naročilo svoje žene Aleksandre Fjodorovne obiskal Friedrichov atelje in se vrnil v Sankt Peterburg s številnimi njegovimi slikami, izmenjava, ki je začela mecenstvo, ki je trajalo več let. Kmalu zatem je pesnik Vasilij Žukovski, vzgojitelj sina velikega kneza (kasneje carja Aleksandra II.), leta 1821 srečal Friedricha in v njem našel sorodno dušo. Žukovski je desetletja pomagal Friedrichu tako, da je sam kupil njegovo delo in da je njegovo umetnost priporočil kraljevi družini; njegova pomoč proti koncu Friedrichove kariere se je izkazala za neprecenljivo za bolnega in obubožanega umetnika. Žukovski je pripomnil, da nas slike njegovega prijatelja »razveseljujejo s svojo natančnostjo, vsaka od njih prebudi spomin v našem umu«.