Rimska širitev v Italiji zajema vrsto konfliktov, v katerih je Rim iz majhne italijanske mestne države zrasel v vladarja italijanske regije. Rimska tradicija pripisuje rimskim kraljem prvo vojno proti Sabincem in prve osvojitve okoli Albanskih gričev in vse do obale Lacija. Rojstvo Rimske republike po strmoglavljenju etruščanskega monarha Rima leta 509 pr. n. št. je začelo vrsto velikih vojn med Rimljani in Etruščani. Leta 390 pr. n. št. so Galci s severa Italije oplenili Rim. V drugi polovici 4. stoletja pr. n. št. se je Rim večkrat spopadel s Samniti, močno plemensko koalicijo Apeninske regije.

Do konca teh vojn je Rim postal najmočnejša država v osrednji Italiji in se je začel širiti na sever in na jug. Zadnja grožnja rimski hegemoniji je prišla med Pirovo vojno (280–275 pr. n. št.), ko je Tarentum zaprosil za pomoč grškega kralja Pira Epirskega za kampanjo na severu Italije. Odpor v Etruriji je bil dokončno zlomljen v letih 265–264 pr. n. št., istega leta se je začela prva punska vojna, ki je prvič pripeljala rimske sile izven polotoka. Od prve punske vojne (264–241 pr. n. št.) so ozemlja pod rimsko oblastjo vključevala tudi Sicilijo (241 pr. n. št.), Sardinijo in Korziko (238 pr. n. št.), otoke, preoblikovane v province.

Kasneje, v povezavi z drugo punsko vojno (218–202 pr. n. št.), je Rim nadaljeval tudi s podjarmljenjem keltskih ozemelj severno od Apeninov Cisalpinske Galije (od 222 do 200 pr. n. št.) in nato sosednjih prebivalcev jadranskih Venetov (na vzhodu) in Ligurov (na zahodu), dokler ni dosegel vznožja Alp. S koncem obdobja državljanskih vojn (44–31 pr. n. št.) je cesar Gaj Avgust Oktavijan med letoma 16 pr. n. št. in 7 pr. n. št. začel osvajati alpske doline (od doline Aoste do reke Arsije v Istri) in s tem dokončal osvojitev italijanske geografske regije. Po osvojitvi celotnega alpskega loka in s tem celotnega italijanskega ozemlja je Italijo razdelil na 11 regij (okoli 7 n. št.). Osvojena ozemlja so bila vključena v rastočo rimsko državo na več načinov: zaplembe zemljišč, ustanavljanje rimskih kolonij (coloniae), podelitev polnega ali delnega rimskega državljanstva in vojaška zavezništva z nominalno neodvisnimi državami. Uspešna osvojitev Italije je Rimu omogočila dostop do delovne sile, ki ji ni bilo para v nobeni sodobni državi, in utrla pot do končnega rimskega vmešavanja v celoten sredozemski svet.

Ozadje

Ime starodavnih ljudstev Italije označuje tista prebivalstva, ki so se naselila na italijanskem polotoku v železni dobi in pred rimsko širitvijo in osvojitvijo Italije. Mnoga imena so bodisi znanstvene iznajdbe bodisi eksonimi, ki so jih dodelili starodavni pisci del v starogrščini in latinščini.

Kar zadeva specifična imena posameznih starodavnih italijanskih plemen in ljudstev, časovno okno, v katerem zgodovinarji poznajo zgodovinsko pripisana imena starodavnih italijanskih ljudstev, večinoma spada v obdobje od približno 750 pr. n. št. (ob legendarni ustanovitvi Rima) do približno 200 pr. n. št. (sredi Rimske republike),časovno obdobje, v katerem večina pisne dokumentacije prvič obstaja za takšna imena in pred skoraj popolno asimilacijo italijanskih ljudstev v rimska kulturo.

Skoraj vsa ta ljudstva in plemena so govorila indoevropske jezike: Italiki, Kelti, Stari Grki in plemena, ki so verjetno zasedala različne vmesne položaje med temi jezikovnimi skupinami. Po drugi strani pa so nekatera italijanska ljudstva (kot so Retijci, Kamuni, Etruščani) verjetno govorila predindoevropske jezike. Poleg tega so se ljudstva, ki so govorila jezike afroazijske družine, zlasti večinoma semitski Feničani in Kartažani, naselila in kolonizirala nekatere obalne dele Italije (zlasti v otoški Italiji v zahodni in južni Sardiniji ter zahodni Siciliji).

Nekateri strokovnjaki menijo, da so mnoga ljudstva govorila neindoevropske jezike. Nekateri med njimi so bili predindoevropejci ali paleoevropejci, medtem ko je Giacomo Devoto glede nekaterih drugih predlagal definicijo peri-indoevropskega (tj. vsega, kar ima hibridne značilnosti med indoevropskim in neindoevropskim).Giacomo Devoto, Gli antichi Italici, Firence, Vallecchi, 1931.

Rimsko osvajanje Latium vetus (753-341 pr. n. št.)

Najstarejša rimska zgodovina od ustanovitve Rima kot majhne plemenske vasi do konca kraljevske dobe s padcem rimskih kraljev je najmanj ohranjena. Čeprav Tit Livij, rimski zgodovinar, v svojem delu Ab urbe condita navaja vrsto sedmih kraljev arhaičnega Rima, od prve naselbine do prvih let, so prvi štirje 'kralji' (Romul, Numa Pompilij, Tul Hostilij in Ank Marcij) skoraj zagotovo popolnoma apokrifni. Zgodovinarji domnevajo, da je pred vzpostavitvijo etruščanske vladavine nad Rimom pod Tarkvinij Prisk, petim kraljem po tradiciji, Rim vodila nekakšna verska avtoriteta. Po tradiciji je Romul po ustanovitvi mesta utrdil enega od sedmih rimskih gričev, Palatin in Livij trdi, da je bil Rim kmalu po ustanovitvi "enak vsem okoliškim mestom po vojaški moči".Tit Livij, Ab urbe condita, I, 9.

Pod etruščanskimi kralji Tarkvinijem Priskom, Servij Tulijem in Tarkvinij Ošabnim se je Rim širil v severozahodni smeri in prišel v konflikt z Veientani (severovzhodno od Tibere) po izteku pogodbe, ki je končala prejšnjo vojno.Tit Livij, Ab urbe condita, I, 42. Tarkvinij Prisk se je boril proti Sabincim (okoli 585/584 pr. n. št.), kot tudi njegov naslednik Servij Tulij.Evtropij, Breviarium ab Urbe condita, I, 7. Prisk je ponovno dobil triumf nad sosednjimi Latinci (kupil je mesti Corniculum (starodavno latinsko mesto) in Collatia od rimske države)Livij, Ab urbe condita, 1.19.Livij, Ab urbe condita, 1.37. in Etruščani (1. aprila 588/587 pr. n. št.).Fasti Triumphales Servij Tulij je prav tako dobil dvojni triumf nad slednjimi (25. novembra 571/570 pr. n. št. in 25. maja 567/566 pr. n. št.). In končno Strabon spominja, da je Tarkvinij Prisk uničil številna mesta Ekvov.Strabon, Geographica, V, 3.4. Zadnji rimski kralj Tarkvinij Superb, je bil prvi, ki se je boril proti VolskomEvtropij, Breviarium ab Urbe condita, I, 8.Livij, Ab urbe condita, 1.25 in 1.44. in nato podredil številna mesta Latium vetus (stari Lacij), sklenil mir z Etruščani. Sčasoma so bili etruščanski kralji strmoglavljeni v okviru širše razlastitve etruščanske moči v regiji v istem obdobju in Rim, katerega posesti se niso raztezale več kot od mesta, si je izbral republikansko ureditev.

Z začetkom te nove zgodovinske faze so bili neposredni sosedje Rima mesta ali vasi Latinov s plemensko strukturo podobno rimski ali celo sabinska plemena iz bližnjih Apeninskih hribov. Postopoma je Rim premagal tako Sabince kot lokalna mesta, ki so bila bodisi hegemonizirana s strani Etruščanov bodisi latinska mesta, ki so se, tako kot Rim, znebila svojih etruščanskih vladarjev. Rim je premagal Lavince in Tuskulce v bitki pri jezeru Regillus 496 pr. n. št., in Sabince v neznani bitki leta 449 pr. n. št., Ekve in Volske v bitki pri gori Algidus leta 458 pr. n. št. in v bitki pri Corbiu leta 446 pr. n. št., Volske v bitki pri Corbioneju in pri osvojitvi Anzia leta 377 pr. n. št., Aurunce v bitki pri Ariccia;Livij, Ab urbe condita, II, 26 premagali so jih Veientani v bitki pri Cremeri leta 477 pr. n. št., pri osvojitvi Fidene leta 435 pr. n. št. in v vojnah, ki so privedle do osvojitve Veientani leta 396 pr. n. št. Ko so bili Veientani premagani, so Rimljani dejansko dokončali osvojitev svojih neposrednih etruščanskih sosedov in hkrati zavarovali svoj položaj pred neposredno grožnjo, ki so jo predstavljala plemenska ljudstva Apeninskih hribov

Rim pa je še vedno nadzoroval le zelo majhno območje in njegovo delovanje je igralo manjšo vlogo v celotnem kontekstu Apeninskega polotoka: ostanki mesta Veiji na primer, danes v celoti spadajo v predmestje sodobnega Rima in rimski interesi so pritegnili pozornost Grkov, nosilcev vodilne kulture tistega časa. Večina Italije je še vedno ostala v rokah Latinov, Sabincev, Samnitov in drugih ljudstev osrednje Italije, grških kolonistov iz Magna Graecia polisov in zlasti keltskih ljudstev severne Italije, vključno z Gali.

Takrat je bila keltska civilizacija živahna in v procesu vojaške in teritorialne širitve z razširjenostjo, ki je, čeprav ji je manjkala kohezija, zajela velik del celinske Evrope. Prav v rokah Keltov iz Galije je Rim utrpel ponižujoč poraz, ki mu je sledil zastoj pri njegovi širitvi: spomin na ta poraz se je globoko vtisnil v zavest in prihodnji spomin Rima. Od leta 390 pr. n. št. so številna galska plemena začela vdirati v Italijo s severa, ne da bi Rimljani vedeli za to, saj so se njihovi interesi še vedno osredotočali na varnost v bistveno lokalnem scenariju. Rim je opozorilo še posebej bojevito pleme, Senoni, ki so vdrli v etruščansko provinco Siena s severa in napadli mesto Clusium (Chiusi), nedaleč od sfere rimskega vpliva. Prebivalci Chiusija, preobremenjeni z močjo svojih sovražnikov, ki so bili številčnejši in bolj divji, so prosili Rim za pomoč. Skoraj nenamerno so se Rimljani ne le znašli v sporu s Senoni, ampak so postali njihova glavna tarča. Rimljani so se z njimi soočili v bitki pri Alliji okoli let 390–387 pr. n. št. so Gali pod vodstvom vodje Brenna premagali rimsko vojsko približno 15.000 vojakov in preganjali begunce vse do samega mesta, ki je bilo podvrženo delnemu, a ponižujočemu ropanjuLivy, Ab urbe condita, V, 48 preden so bili pregnani ali prepričani, da odidejo ob plačilu odkupnine.

Hegemonija nad osrednjo-južno Italijo (343-264 pr. n. št.)

Po okrevanju od plenjenja Rima so Rimljani takoj nadaljevali svojo širitev v Italijo.

Osrednja Italija

Samniti so bili prav tako bojeviti in bogati kot Rimljani in so se odločili za širitev na nova ozemlja v rodovitnih italijanskih ravnicah blizu Rima. Prva samnitska vojna, med letoma 343 in 341 pr. n. št., je sledila obsežnim samnitskim vpadom na ozemlje Rima, ki so jim sledile bitka pri gori Gaurus (342 pr. n. št.) in bitka pri Suessuli (341 pr. n. št.). Rimljani so premagali Samnite, vendar so bili prisiljeni umakniti se iz vojne, ne da bi lahko v celoti izkoristili uspeh, zaradi upora mnogih latinskih zaveznikov v spopadu, znanem kot rimsko latinske vojne. Okoli leta 340 pr. n. št. se je Rim znašel v položaju, ko je moral zajeziti tako samnitske vpade na svoje ozemlje kot tudi vpade uporniških latinskih mest, s katerimi se je zapletel v hud spopad. Sčasoma so bili Latini poraženi v bitki pri Vezuvu in ponovno v bitki pri Trifanu, po kateri so bila latinska mesta prisiljena podrediti se rimski oblasti.