Tri kraljestva Koreje ali Samhan (Gogurjo, Pekče in Sila) so se v antičnem obdobju korejske zgodovine potegovala za hegemonijo nad Korejskim polotokom. V obdobju Treh kraljestev () se je veliko držav in državic združilo, dokler po priključitvi Buja leta 494 in Gaje leta 562 na Korejskem polotoku niso ostala le tri: Gogurjo, Pekče in Sila. Korejska tri kraljestva so prispevala k temu, kar bo kasneje postala Koreja; ljudstva Gogurjo, Pekče in Sila pa so postala korejsko ljudstvo.Benjamin 2015 The Cambridge World History: Volume 4 (p. 427, p. 430)

Tri kraljestva so zasedala celoten polotok in približno polovico Mandžurije (današnja severovzhodna Kitajska in majhni deli ruskega Daljnega vzhoda). Gogurjo je nadzoroval severno polovico polotoka, pa tudi polotok Liaodong in Mandžurijo. Pekče in Sila sta zasedala južno polovico polotoka. Otoški kraljestvi Tamna in Usan sta bili podrejeni Pekčeju oziroma Sili.

Vsa tri kraljestva so imela podobno kulturo in jezik. Pekče in Gogurjo sta si delila ustanovne mite, ki so verjetno izvirali iz Buja. Budizem, ki je v Korejo prišel v 3. stoletju našega štetja iz Indije prek Tibeta in Kitajske, je postal državna religija vseh sestavnih delov treh kraljestev, začenši z Gogurjom leta 372 našega štetja. Vsa Tri korejska kraljestva so imela v nasprotju z literarno elito Kitajske bojevniško aristokracijo.Holcombe, Charles (2017); A History of East Asia: From the Origins of Civilization to the Twenty-First Century; Cambridge University Press; p. 87

Obdobje se je končalo v 7. stoletju, potem ko se je Sila povezalo s Kitajsko dinastijo Tang in prvič v zgodovini združila polotok. Po padcu Pekčeja in Gogurja je dinastija Tang vzpostavila kratkotrajno vojaško vlado za upravljanje delov Korejskega polotoka. Sili so se pridružili privrženci Gogurja in Pekčeja ter se borili proti Tangom za hegemonijo nad Korejskim polotokom. Sila je bila sčasoma razdeljena na Poznejša tri kraljestva in nazadnje priključena novi državi Gorjo, ki je delovala kot preporodnica Gogurjo.

Poimenovanje Od 7. stoletja naprej je ime »Samhan« postalo sinonim za Tri kraljestva Koreje. »Han« v imenih Korejskega cesarstva, Dehan Džeguk, in Republike Koreje (Južne Koreje), Dehan Minguk ali Hanguk, se nanašata na Tri kraljestva Koreje, ne pa na starodavne konfederacije na jugu Korejskega polotoka.

Po Samguk sagi in Samguk jusa je Sila uvedla nacionalno politiko »Združitev Samhana« (; 三韓一統; Samhan Iltong), da bi vključila begunce iz Pekčeja in Gogurjoja. Leta 1982 so v Čongdžuju odkrili spominski kamen iz leta 686 z napisom: »Trije Han so bili združeni in domena se je razširila.« V poznem obdobju Sila sta se koncepta Samhana kot starodavnih konfederacij in Treh kraljestev Koreje združila. V pismu cesarskemu mentorju dinastije Tang je Če Či-vŏn enačil Bjonhan z Pekčejem, Džinhan s Silo in Mahan z Gogurjom. V obdobju Gorjo je Samhan postal splošno ime za vso Korejo. Vang Geon je v svojih desetih mandatih svojim potomcem izjavil, da je združil Tri Han (Samhan), pri čemer se je skliceval na Tri kraljestva Koreje. Samhan je še naprej ostal splošno ime za Korejo v obdobju Čoson in je bil pogosto omenjen v Analih dinastije Čoson.

Na Kitajskem so se Tri kraljestva Koreje od začetka 7. stoletja skupno imenovala Samhan. Uporaba imena Samhan za označevanje Treh kraljestev Koreje je bila v dinastiji Tang zelo razširjena. Gogurjo je dinastija Tang izmenično imenovala Mahan, kar dokazuje dokument iz dinastije Tang, ki je leta 645 generale iz dinastije Gogurjo imenoval »voditelje Mahan« (; 馬韓酋長; Mahan Chujang). Leta 651 je cesar Gozong iz dinastije Tang poslal kralju Pekčeja sporočilo, v katerem je Tri kraljestva Koreje označil za Samhan. Epitafi dinastije Tang, vključno s tistimi, ki so pripadali beguncem in migrantom iz Pekčeja, Gogurjoja in Sile, so Tri kraljestva Koreje, zlasti Gogurjo, imenovali Samhan. Na primer, epitaf Go Hjona (고현; 高玄), generala dinastije Tang iz dinastije Gogurjo, ki je umrl leta 690, ga imenuje »mož Liaodong Samhan« (; 遼東 三韓人; Jodong Samhanin).

Ime Tri kraljestva je bilo uporabljeno v naslovih korejskih zgodovinskih del Samguk sagi (12. stoletje) in Samguk jusa (13. stoletje) in ga ne smemo zamenjevati s Tremi kitajskimi kraljestvi.

Ustanovitev

Tri kraljestva so bila ustanovljena po padcu Viman Čosona in so postopoma osvojila ter absorbirala različne druge manjše države in konfederacije. Po padcu Godžosona je dinastija Han ustanovila štiri poveljstva na severozahodnem Korejskem polotoku in v današnjem Liaoningu. Tri so hitro padla pod Samhan, zadnjega pa je leta 313 uničil Gogurjo.

Nastajajoča predhodnika Pekčeja in Sile so se v obdobju Proto-Trih kraljestev razširila znotraj mreže državic, Gogurjo pa je osvojil sosednje države, kot je Bujo v Mandžuriji, in poglavarstva v Okdžo, Dongje, ki so zasedala severovzhodni Korejski polotok. Tri politične skupnosti so med 1. in 3. stoletjem našega štetja prešle iz obzidane mestne države v polnopravne družbe na državni ravni.

Primarni viri za to obdobje vključujejo Samguk sagi in Samguk jusa v Koreji ter razdelek o »vzhodnih barbarih« (東夷傳) iz Knjige Vei (魏書) v Zapisnikih treh kraljestev na Kitajskem.

Vsa tri kraljestva so imela podobno kulturo in jezik. Knjiga Sui (81. zvezek) je zapisala: »Običaji, zakoni in oblačila Gogurjo, Pekče in Sila so na splošno enaki.« Zdi se, da so bile njihove prvotne religije šamanistične, vendar so bile vse bolj pod vplivom kitajske kulture, zlasti konfucijanstva in taoizma. V 4. stoletju je bil na polotok uveden budizem, ki se je hitro razširil in za kratek čas postal uradna religija vseh treh kraljestev.

Po besedah ​​Lise Kay Bailey je mogoče materialno kulturo Treh kraljestev jasno razločiti, saj so kazale kulturni vpliv iz različnih regij. Gogurjova kultura je kazala močnejši vpliv severnokitajske umetnosti, Pekče močnejši vpliv južnokitajske umetnosti, Sila, ki je bila bolj oddaljena od Kitajske, pa je kazala večji vpliv evrazijskih stepskih nomadskih kultur in boljše ohranjanje domačih tradicij. V tem obdobju Tri kraljestva še niso poenotila svojih ločenih identitet. Vsako kraljestvo je ustvarilo svojo individualno zgodovino; šele v obdobju dinastije Gorjo je bila kolektivna zgodovina Korejskega polotoka zapisana skupaj.

»Upad kitajske moči v 4. stoletju je sprožil val beguncev, ki se je izkazal za ključnega pri pospešitvi procesa izgradnje države v Koreji«, s čimer se je začela doba Treh kraljestev.

Kraljestva

Gogurjo

Gogurjo se je pojavilo na severnem in južnem bregu reke Jalu (Amrok) po padcu Godžosona. Prva omemba Gogurjoja v kitajskih zapisih datira iz leta 75 pr. n. št. v povezavi s poveljstvom, ki ga je ustanovila kitajska dinastija Han, čeprav se lahko celo prejšnje omembe Guri (구리) nanašajo na isto državo. Dokazi kažejo, da je bilo Gogurjo najnaprednejše in verjetno prvo ustanovljeno od treh kraljestev.

Gogurjo, sčasoma največje od treh kraljestev, je imelo več prestolnic, ki so se izmenjevale: dve prestolnici v zgornjem območju Jalu in kasneje Nangrang (kitajsko Lelang), ki je danes del Pjongjanga. Na začetku je bila država na meji s Kitajsko; postopoma se je razširila v Mandžurijo in leta 313 uničila kitajsko poveljstvo Lelang. Kulturni vpliv Kitajcev se je nadaljeval, ko je bil budizem sprejet kot uradna religija leta 372.

Gogurjo je bila zelo militaristična država; bila je močan imperij in ena od velikih sil v vzhodni Aziji. Država je bila na vrhuncu v 5. stoletju, med vladavino kralja Gvangeta Velikega in njegovega sina, kralja Džangsuja, zlasti med njunim pohodom v Mandžurijo. V naslednjem stoletju ali dveh je bil Gogurjo prevladujoči narod v Mandžuriji in na severnem Korejskem polotoku.Korea's Three Kingdoms . Ancientworlds.net (2005-06-19). Retrieved on 2015-11-15. Gogurjo je sčasoma zasedel ravnino Liaodong v Mandžuriji in današnje območje Seula. Gvangeto je dosegel ohlapno združitev Treh Korejskih kraljestev.

Gogurjo je nadzoroval tudi tunguška plemena v Mandžuriji. Po ustanovitvi dinastije Sui in kasneje dinastije Tang na Kitajskem je kraljestvo nadaljevalo z agresivnimi ukrepi proti Kitajski, dinastiji Sila in Pekče, dokler ga leta 668 niso osvojile zavezniške sile dinastije Sila in Tang. Večino njegovega ozemlja je prevzela kitajska dinastija Tang, ozemlje Pekče pa dinastija Sila.

Pekče

Pekčee je bilo ustanovljeno kot član konfederacije Mahan. Zabeležena sta dva sinova ustanovitelja Gogurjoja, ki sta pobegnila pred nasledstvenim sporom, da bi ustanovila Pekče okoli sedanjega območja Seula. Pekče je absorbiralo ali osvojilo druga poglavarstva Mahan in na vrhuncu moči v 4. stoletju nadzorovalo večino zahodnega Korejskega polotoka. Budizem je bil v Pekčeju uveden leta 384 iz Gogurjoja, kar je Pekče pozdravilo.

Pekče je bilo velika pomorska sila; njegove pomorske spretnosti, zaradi katerih je postalo Fenicija vzhodne Azije, so bile ključne za širjenje budizma po vsej vzhodni Aziji in celinske kulture na Japonsko. Pekče je imelo temeljno vlogo pri prenosu kulturnega in materialnega razvoja v starodavno Japonsko, vključno s kitajskimi pisnimi znaki, kitajsko in korejsko literaturo, tehnologijami, kot sta črna metalurgija in keramika, arhitekturnimi slogi, gojenjem svile in budizmom.Introduction Buddhism of Baekje into Japan. baekje.chungnam.netFarris, William Wayne, Japan to 1600: A Social and Economic History. Honolulu: University of Hawaii Press, 2009, pp 68–87, 97–99, 101–105, 109–110, 116, 120–122.

Pekče je izvajalo svoj politični vpliv na Tamno, kraljestvo, ki je vladalo otoku Čedžu. Vzdrževalo je tesne odnose s Tamno in od njega prejemalo davke. Verska in umetniška kultura je vplivala na Gogurjo in Silo. Pekče je bilo nekoč velika vojaška sila na Korejskem polotoku, zlasti v času Gunčoga, vendar ga je Gvangeto kritično premagal in je nazadovalo.

V poznem 5. stoletju so zaradi napada Gogurjoja prestolnico Pekčeja premaknili proti jugu v Ungdžin (današnji Gongju) in kasneje še južneje v Sabi (današnji Bujo). Pekče je leta 660 osvojilo zavezništvo Sila-Tang, ki je podredilo Združeno Silo.

Sila

Po korejskih zapisih je leta 57 pr. n. št. Sorabol (ali Saro, kasneje Sila) na jugovzhodu polotoka združil in razširil konfederacijo mestnih držav, znanih kot Džinhan. Čeprav Samguk sagi piše, da je bilo Sila najzgodneje ustanovljeno od treh kraljestev, drugi pisni in arheološki zapisi kažejo, da je bilo Sila verjetno zadnje od treh, ki je vzpostavilo centralizirano vlado. Sila je bilo najmanjše in najšibkejše od treh korejskih kraljestev, vendar je uporabljalo premetene diplomatske metode za sklepanje oportunističnih paktov in zavezništev z močnejšimi korejskimi kraljestvi in ​​sčasoma s Kitajsko dinastijo Tang, kar mu je bilo v veliko korist.

Kraljestvo, ki se je leta 503 preimenovalo iz Saro v Sila, je v prvi polovici 6. stoletja priključilo konfederacijo Gaja (ki je prej absorbirala Bjonhan). Gogurjo in Pekče sta se odzvala s sklenitvijo zavezništva. Da bi se spopadla z vdori iz dinastije Gogurjo in Pekče, je Sila poglobilo odnose z dinastijo Tang, saj mu je novo pridobljeni dostop do Rumenega morja omogočilo neposreden stik z dinastijo Tang. Po osvojitvi Gogurjo in Pekče s svojimi zavezniki Tang je kraljestvo Sila pregnalo sile Tang s polotoka in zasedlo ozemlja južno od Pjongjanga.

Glavno mesto Sila je bilo Sorabol (danes Gjongdžu; Sorabol, 서라벌, naj bi bil starokorejski izraz za 'prestolnico'). Budizem je postal uradna religija leta 528. Preostala materialna kultura kraljestva Sila, vključno z edinstvenimi zlatimi kovinskimi izdelki, kaže na vpliv severnih nomadskih step, kar ga razlikuje od kultur Gogurjo in Pekče, kjer je bil kitajski vpliv bolj izrazit.

Druge države

Pred in v tem obdobju so v Koreji obstajale tudi druge manjše države ali regije: