Kitajska keramika je ena najpomembnejših oblik kitajske umetnosti in keramike po vsem svetu. Sega od gradbenih materialov, kot so opeka in ploščice, do ročno izdelanih lončenih posod, žganih v kresovih ali pečeh, do prefinjenih kitajskih porcelanskih izdelkov, izdelanih za cesarski dvor in za izvoz.
Najstarejša znana keramika na svetu je bila izdelana v paleolitiku v jami Šjanrendong v provinci Džjangši na Kitajskem. Kitajska keramika kaže nenehen razvoj od preddinastičnih časov. Porcelan je bil kitajski izum in je tako povezan s Kitajsko, da se v vsakdanji angleški rabi še vedno imenuje china.
Večina poznejše kitajske keramike, tudi najkakovostnejše, je bila izdelana v industrijskem obsegu, zato je bilo zabeleženih le malo imen posameznih lončarjev. Številne najpomembnejše delavnice za peko so bile v lasti cesarja ali rezervirane zanj, velike količine kitajskega izvoznega porcelana pa so bile že od zgodnjega obdobja izvožene kot diplomatska darila ali za trgovino, sprva v vzhodno Azijo in islamski svet, nato pa od približno 16. stoletja v Evropo. Kitajska keramika je imela ogromen vpliv na druge keramične tradicije na teh območjih.
V dolgi zgodovini lahko kitajsko keramiko vse bolj razvrščamo med tisto, ki je bila izdelana za uporabo ali distribucijo na cesarskem dvoru, tisto, ki je bila izdelana za zahteven kitajski trg, in tisto za priljubljene kitajske trge ali za izvoz. Nekatere vrste izdelkov so bili izdelani tudi samo ali predvsem za posebne namene, kot so pokopi v grobnicah ali za uporabo na oltarjih.
Terminologija in kategorije
Najstarejša kitajska keramika je bila lončena posoda, ki se je v kitajski zgodovini proizvajala za uporabne namene, vendar se je vse manj uporabljala za fino blago. Kamnita posoda, žgana pri višjih temperaturah in naravno neprepustna za vodo, se je razvila zelo zgodaj in se je v večini obdobij še naprej uporabljala za fino keramiko na mnogih območjih; primera sta čajni skledi iz keramike Džjan in Džidžov, izdelani v času dinastije Song.
Porcelan je po zahodni definiciji »skupni izraz, ki zajema vso keramično posodo, ki je bela in prosojna, ne glede na sestavine, ki se uporabljajo za njeno izdelavo ali za kakšno uporabo se uporablja«.An Introduction To The Technology Of Pottery. 2nd edition. Paul Rado. Pergamon Press, Institute of Ceramics. 1988. Kitajska tradicija prepoznava dve glavni kategoriji keramike: visoko žgano ( ) in nizko žgano ( ),Pierson, Stacey, (1996). Earth, Fire and Water: Chinese Ceramic Technology. Percival David Foundation of Chinese Art, University of London. . torej brez vmesne kategorije kamnite posode, ki je v kitajski tradiciji večinoma združena s porcelanom. Izraza, kot sta »porcelanski« ali »skoraj porcelanski«, se lahko uporabljajo za kamenino s porcelanskim podobnimi lastnostmi.Valenstein, 22, 59–60, 72 Erja je porcelan (cí) opredelil kot »fino, kompaktno keramiko (táo)«.Bushell, S. W. (1977) Chinese Pottery and Porcelain. Oxford University Press, Kuala Lumpur. .
Kitajsko keramiko lahko razvrstimo tudi kot severno ali južno. Kitajska je sestavljena iz dveh ločenih in geološko različnih kopenskih mas, ki ju je združil kontinentalni zdrs in tvorita stičišče med Rumeno in reko Jangce, včasih znano kot razvodnica Nanšan-Činling. Kontrastna geologija severa in juga je privedla do razlik v surovinah, ki so na voljo za izdelavo keramike; zlasti na severu primanjkuje porcelanskega kamna, ki je po strogi definiciji potreben za porcelan. Vrste keramike lahko izvirajo iz zelo razširjenih najdišč peči na severu ali jugu Kitajske, vendar ju je skoraj vedno mogoče ločiti, vplivi na tej razdalji pa lahko vplivajo na obliko in dekoracijo, vendar bodo temeljili na zelo različnih glinenih telesih s temeljnimi učinki. Tudi vrste peči so bile različne, na severu pa je bilo gorivo običajno premog, na jugu pa les, kar pogosto vpliva na izdelke. Južni materiali imajo visoko vsebnost silicijevega dioksida, nizko vsebnost aluminijevega oksida in visoko vsebnost kalijevega oksida, kar je v obeh primerih obratno kot severni materiali. Severni materiali so pogosto zelo primerni za kamenino, medtem ko so na jugu tudi območja, ki so zelo primerna za porcelan.Korean art from the Gompertz and other collections in the Fitzwilliam Museum, ed. Yong-i Yun, Regina Krahl (chapter by Nigel Wood), p. 13
Materiali Kitajski porcelan je v glavnem izdelan iz kombinacije naslednjih materialov: Kaolin – bistvena sestavina, sestavljena predvsem iz glinenega minerala kaolinita. Porcelanski kamen – razpadla sljudasta kamnina ali glinenec, zgodovinsko znan tudi kot petunse. Glinenec KremenKerr, Rose and Wood, Nigel (2004). Science and Civilisation in China, Volume 5, Part XII: Ceramic Technology. Cambridge University Press. .
Zgodovina Pomembne specifične vrste keramike, od katerih mnoge izvirajo iz več kot enega obdobja, so obravnavane posamezno v spodnjih razdelkih.
Neolitik
Lončenina, ki datira izpred 20.000 let, je bila najdena na najdišču jame Šjanrendong v provinci Džjangši,"Harvard, BU researchers find evidence of 20,000-year-old pottery" . Boston.com, reporting Science paper."Remnants of an Ancient Kitchen Are Found in China". The New York Times. kar jo uvršča med najstarejšo najdeno keramiko. Druga poročana najdba je izpred 17.000 do 18.000 let v jami Jučanjan na jugu Kitajske."Chinese pottery may be earliest discovered." Associated Press. 2009-06-01, reporting on paper in the Proceedings of the National Academy of Sciences.
V srednjem in poznem neolitiku (približno 5000 do 1500 pr. n. št.) je bila večina večjih arheoloških kultur na Kitajskem kmetovalcev, ki so izdelovali različne privlačne in pogosto velike posode, pogosto drzno poslikane ali okrašene z rezanjem ali vtiskovanjem. Dekoracija je abstraktna ali stiliziranih živali – ribe so specialiteta rečnega naselja Banpo. Za značilno keramiko Madžiajao z oranžnim telesom in črno barvo so značilne fine teksture paste, tanke stene in polirane površine; skoraj popolna odsotnost napak v izkopanih loncih kaže na visoko raven nadzora kakovosti med proizvodnjo. Kultura Madžiajao in druge faze kulture Jangšao so dobro zastopane v zahodnih muzejih, pri čemer so lonci Banšan najbolj prepoznavna vrsta neolitske kitajske keramike na Zahodu. Žare Banšan so značilne po kratkem, ozkem vratu na vrhu posode s širokimi rameni, ki se zoži v pogosto zelo ozko dno; na sredini posode sta običajno pritrjena dva obročasta ročaja, okras pa je pobarvan z vijolično črnimi in slivovo rdečimi pigmenti. Zasnove pogosto sestavljajo štirje veliki krožni posodi, povezani z močno ukrivljenimi črtami ali zankami.
Keramična tradicija, ki se razlikuje od osrednje Kitajske, se je razvila v sodobnih vzhodnih obalnih provincah Šandong, Džjangsu in Džedžjang, z glavnimi kulturami, kot so Davenkou, Longšan, Madžjabang, Songdze in Hemudu. Najpomembnejši tehnološki vidik keramike v regiji je bil razvoj lončarskega kolesa v kulturi Davenkou kmalu po približno 3000 pr. n. št. Vzhodna obala je proizvajala tehnološko najnaprednejšo keramiko v neolitski Kitajski in je najbolj znana po tankostenskih, na kolesu izdelanih, zapleteno oblikovanih črnih lončenih posodah, ki so pogosto imele polirano površino. Zgodnje posode Davenkou so izdelane iz rdeče gline, manj skrbno pripravljene kot fine različice Jangšao, vendar so njihove oblike jasno artikulirane. Vključujejo keramični prototip poznejšega bronastega dinga. Trikrožni vrč, znan kot gui (glej ilustracijo), ki je bil tudi predhodnik bronaste posode, izvira iz srednjega do poznega obdobja Davenkou. Stebla in visoke noge dvignjenih posod Davenkou so pogosto okrašene z odprtinami, kar je značilno tudi za nekatere črne lončenine kulture Longšan (glej ilustracijo). Gladka površina črne keramike je občasno vrezana, vendar nikoli pobarvana, kar ji daje kovinski videz. Belo ali rumeno blago, ki se je pojavilo proti samemu koncu faze Davenkou, se je nadalje razvilo v obdobju Longšan, in veliko bele keramike bodisi predvideva bronaste oblike iz obdobja Šang bodisi ima značilnosti, kot so zakovice, ki kažejo na posnemanje tehnik obdelave kovin, verjetno sodobnih bakrenih izdelkov, za katere še niso odkrili nobenih primerkov. Vse to je naznanjalo prehod iz kamene v kovinsko kulturo, bela keramika pa je daljni prednik veliko poznejšega belega porcelana.Chinese pottery George Savage Najdbe posod so večinoma v grobovih; včasih hranijo posmrtne ostanke. Eno izjemno obredno najdišče, Niuheliang na skrajnem severu, je izdelalo številne človeške figurice, nekatere približno v polovični velikosti.Vainker, 20–21
Bronasta doba
Za zgodnjo bronasto dobo je bila značilna naraščajoča spretnost žganja in okraševanja lončene posode ter izboljšave tehnologije, saj je široka uporaba litega brona spodbudila razvoj ravnanja z glino in nadzora peči. Poleg tega je uporaba lončarskega kolesa postala pogosta v obdobju Šang in zgodnjem obdobju Džov. Vse to je v 13. stoletju pr. n. št. v obliki kamnite posode privedlo do razvoja prve visoko žgane (cí 瓷) keramike. Bila je »povsem nova vrsta keramike, ki ni bila znana nikjer drugje na svetu«. Peči, podobne pečem, potrebnih za kamenino, niso bile primerno postavljene v stanovanjskih območjih, kar je privedlo do začetka prakse postavljanja večjih lončarskih obratov v bližini naravnih virov gline, goriva in vode.
Tehnologija za proizvodnjo visoko žgane keramike se po vsej Kitajski ni enakomerno razvijala. Lončarji na jugu so lahko žgali keramiko do 1200 °C, pri čemer se je glina stopila in prva kamenina se je pojavila v današnjem Džedžjangu/Džjangsu. Hkrati je južnim lončarjem primanjkovalo veščin oblikovanja keramičnih posod vseh vrst in uporabe različnih glin ter niso uporabljali prave glazure. Severna Kitajska ima drugačno kronologijo v proizvodnji visoko žgane keramike, verjetno zaradi vzpostavitve močnega političnega in gospodarskega središča s strani dinastije Šang. Izdelovali so veliko različnih vrst lončene posode, čeprav glina ni bila primerna za žganje pri temperaturah kamnite keramike. Za izdelavo bele keramike so uporabljali zelo fino belo glino z nekaj kaolinita. Nizka vsebnost železa v kaolinitu pomeni, da keramika zaradi sprememb v elementu železa ne spremeni barve in tako ostane bela. Temperatura žganja je bila običajno okoli 1000 °C, kar ni dovolj visoko za dosego popolnega sintranja in izdelavo porcelana, vendar je bil to prvi korak v tej smeri. Bela keramika, znana že v neolitiku, je dosegla vrhunec v obdobju Šang, vendar je postala redka med vladavino Zahodnega Džova, morda zaradi povečane proizvodnje vtisnjene trde keramike in proto porcelana.
Trda keramika, vtisnjena z geometrijskimi vzorci na površini, je bila finejša in trša od običajne keramike. Temperatura žganja je dosegla 1100 °C, kar je skoraj doseglo raven, potrebno za popolno sintranje, nekatere pa so imele določen lesk, kot tanka plast glazure. Drug keramični izum obdobja Šang je bil proto porcelan, ki ima tri različne značilnosti. Prvič, zahteval je višjo temperaturo žganja, od 1100 do 1200 °C ali več; drugič, na površini ima glazuro in tretjič, material je vseboval kaolinit. Najzgodnejše glazure so bile glazure iz peči, ki se naravno razvijejo pri visokih temperaturah, ko se površina telesa stopi z odpadki iz peči, kot je lesni pepel, ki deluje kot talilo. To bi lahko lončarjem dalo idejo, da bi zmešali žgani rastlinski pepel v razredčeno kaolinitno blato, ki so ga nato nanesli na površino zelene posode. Takšna glazura, ki je vsebovala rastlinski pepel in sledi železa, se je »izkazala za rumeno ali rjavo, ko je bila žgana v oksidacijskem plamenu, in modro ali modrikasto zeleno, ko je bila žgana v redukcijskem plamenu«.