Čàrni Vàrh () v lokalnem nadiškem narečju Čenavarh je naselje na nadmorski višini 725 metrov v Občini Podbonesec, v osamljeni dolini ob vznožju gora Ljubija (1052m) in Vogel (1124m) v Nadiški dolini v Pokrajini Videm. Vas leži nad dolino potoka Budrin (Bodrino). Nahaja se nedaleč od meje s Slovenijo in od vasi Breginj v Sloveniji. Vas je imela po popisu iz leta 1881 324 prebivalcev. Čarni varh je bil pred 100 leti največja vas v celotni občini in je štela do 600 ljudi, ki so bili močni kmetje, ki so ukvarjali z rejo živine, danes pa jih živi le še kakih 40.
Zgodovina Območje Nadiške doline je bilo naseljeno že od antičnih časov: v Landarska jama , Svet Ivan u čelè v lokalnem narečju ) in v Šuošterjovi jami so bile najdene najdbe, ki kažejo na človeško prisotnost v neolitiku in pozni železni dobiFrancesca Bressan, Le Valli del Natisone e la Kovačeva Jama di Robič, Arheološki vestnik 39-40, Ljubljana, 1988-1989. Trdnjava Antro je Deseta rimska legija v rimskih časih uporabljala za nadzor ceste od Podboneseca preko prelaza Robič za komunikacijo z Donavskim porečjem. http://www.lintver.it/storia-vicendestoriche-nostrastoria.html|titolo=Kratka zgodovina Nadiških dolin
V 7. stoletju so Slovani, ki so sledili Avarom na vojnih pohodih, vstopili v zgodovinski teritorij Furlanije ter zasedli in kolonizirali Nadiške doline. Imeli so več različno uspešnih spopadov z Langobardi, ki so po letu 568 zasedli skoraj celoten Apeninski polotok. V bližini "Broxe", ki jo nekateri enačijo z Briščami, drugi pa z Muost-om pri Sv. Kirinu ("Broxas dicitur, non longe a Foroiuli....ad ponte Natisonis fluminis"), se je leta 670 zgodila bitka med Furlanskim vojvodo Vektarijem in slovanskimi milicami, o kateri pripoveduje zgodovinar Pavel Diakon v svoji Zgodovini Langobardov. Pavel Diakon, Historia Langobardorum, V, 23. Vojaške akcije so se končale po sklenitvi pogodbe, ki je določila meje med obema skupnostima in prepustila ozemlja hribovitega območja slovanskemu prebivalstvu. Posledično je prebivalstvo Benečije (beneške Slovenije) od obdobja oglejskega patriarhata do padca Beneške republike uživalo precejšnjo upravno in sodno avtonomijo v priznanje nadzora in obrambe severovzhodnih meja Furlanije, ki so jo izvajale milice, ustanovljene v ta namen.Carlo Podrecca, Italijanska Slavija, založba Fulvio Giovanni v Čedadu, 1884.
Vas Čarni varh je prvič omenjena v listini iz leta 1372. Po prihodu Napoleonovih čet in posledični uvedbi francoskega upravnega sistema je prišlo do zatiranja vseh oblik lokalne avtonomije in razdelitve ozemlja na " občine " po odpravi 36 obstoječih "okrožij". Leta 1797 je bila Benečija (beneška Slavija ) z mirovno pogodbo v Campo Formiu dodeljena Avstriji v upravljanje; nato je po miru v Pressburgu za kratek čas prešla pod Napoleonovo kraljestvo Italije. Leta 1815 se je po podpisu Schiarinsko-Rizzinske konvencije vrnila Avstriji kot sestavni del Lombardsko-beneškega kraljestva. Končno se je leta 1866, po tretji vojni za neodvisnost, po dunajskem miru in beneškem plebiscitu leta 1866, odcepila od habsburških oblasti in prešla pod Savojsko kraljestvo Italije.
Karneval Blumarjev
Za Čàrni Vàrh oziroma Čenavarh (Montefosco) je značilen karneval Blumarjev ali tradicionalnim Pustom. Gre za predkrščansko ljudsko izročilo. Tako imenovani blumarji, so tipične pustne šeme, ki skušajo prebuditi pomlad. Glede izvora njihovega imena obstajata dve razlagi. Prva je onomatopična. Njihovi zvonovi se slišijo kot blum blum in zaradi tega naj bi maske dobile ime blumarji. Drugi pa trdijo, da ime izvira iz nemške besede Blumen (roža), blumarji pa so pravzaprav simbol rože, ki zraste v snegu in s tem naznanja pomlad oziroma prebujenje novega življenja.
Blumarji so oblečeni v platnene bele hlače in srajco, ki so posebej pripravljene za pust. Na glavi imajo poseben prepleten "klobuk", ki ima v bistvu obliko drevesa. Visok je približno en meter, na vrhu pa se iz njega širijo majhne vejice, na katerih visijo trakovi različnih barv iz krep papirja. Del oprave je tudi pisana ruta, ki jo nosijo blumarji okrog vratu in jo imajo zavezano pod brado. V starih časih so ljudje pomlad skušali priklicati tudi z uporabo živih barv. Na hrbtu imajo z vrvjo privezane "zuone" oz. kravje zvonce. Masko dopolnjuje še obutev, ki jo sestavljajo ročno izdelane volnene nogavice in črne "žeke" (tipično obuvalo), ter dolga palica, ki ji pravijo "pištok". https://www.youtube.com/watch?v=WL-NDQ7W1HI I Blumarji iz Čarnega Varha (Montefosca) Tekanje blumarjev, ki jih mora biti vedno liho število, spominja na procesije, s katerimi so v starih časih domačini pričakali pomlad. Tečejo po progi, ki je v obliki osmice. Blumarji morajo progo preteči tolikokrat, kolikor jih je v skupini. Sicer pa se blumarji med potjo ustavljajo v gostilnah in po domovih, kjer kaj svežega popijejo in se okrepčajo. Ob vsakem postanku opravijo nekaj posebnih skokov okrog svoje palice.
V vasi je na ogled tudi Blumarski muzej "Museo del Blumari e del Paese". Muzej predstavlja predmete, ki so jih našli v vasi, vezane na delo na poljih in travnikih, na obrti in pri vsakdanjem življenju. Številne predmete je ustvaril iznajdljivi Giovanni Cencig - Kruč in jih je darovala družina Giuseppeja Specogne.
Tipični priimki v kraju
Že od nekdaj so se poroke sklepale skoraj izključno med vaščani, imajo ti le nekaj priimkov: Cencig/Cenčič (1670), Battistig/Batistič (1893), Laurencig/Lavrenčič (1667), Menig/Menič (1922), Macorig/Makorič (1922), Specogna/Špehonja/Špeh (1614, 1619), Gujon, Cerneaz, Cernet/Černet (1885).
Farna cerkev Bivša farna cerkev v Čarnem Varhu spada pod Nadškofijo Videm in je del dekanije Vzhodna Furlanija. Cerkev, ki je posvečena sveti Mariji milosti polni, in pokriva tudi sosednji zaselek Pačejda, je propadla leta 1912, nato so zgradili novo 1928-1933, je imela kuracijo od 1935 in ločena od Arbeča, vikariat je bil od leta 1947, župnija pa od 1956. Kasneje je bila priključena Arbeču in nato župniji Špeter Slovenov.
Zunanje povezave Podbonesec Nadškofija Videm Viri • Guerrino Cencig: C'era una volta Montefosca, samozaložba, 2003.
Sklici
Kategorija:Naselja v Italiji Kategorija:Furlanija - Julijska krajina Kategorija:Naselja v Italiji s priznano slovensko skupnostjo