Bitka pri Black River je bila serija spopadov med aprilom in avgustom 1782 med ameriško vojno za neodvisnost. Odvijala se je med britanskimi in španskimi silami za nadzor nad naseljem Črna reka, ki se nahaja na obali Mosquito. Španske sile so aprila 1782 izgnale majhno britansko garnizijo in večino naseljencev. Britanci so se odzvali avgusta, pregrupirali naseljence in jih okrepili z vojaki iz Jamajke. Uspešno so ponovno zavzeli naselje od španskih sil, ki jih je zdesetkala bolezen.
Ozadje
Matías de Gálvez, generalni kapitan španske Gvatemale, je decembra 2010 prejel ukaz od kralja Karla, naj "izseli Angleže iz njihovih skritih naselij v Honduraškem zalivu". Leta 1782 se je lotil vrste akcij za uničenje britanskih naselij, ki so imela dolgoletne pravice do sečnje na južni obali polotoka Jukatan (današnji Belize) in tudi naselij na obali Mosquito (današnji Honduras in Nikaragva).
Marca 1782 je več kot 800 španskih vojakov pod vodstvom Gálveza zavzelo Roatán, premagalo britansko garnizijo, ki je takrat štela le osemdeset mož. Z okrepitvami še 600 mož je naslednji mesec zavzel naselje Črna reka, ki ga je branilo manj kot dvajset mož. James Lawrie, major v 49. pehotnem polku, ki je poveljeval majhni britanski sili, se je upiral po svojih najboljših močeh, vendar je zapustil utrdbe in s svojimi možmi pobegnil skozi džunglo do rta Gracias a Dios.
Britanski guverner Jamajke, general sir Archibald Campbell, je bil zaskrbljen zaradi načrtovanega francosko-španskega napada na otok in ni mogel takoj poslati pomoči. Vendar je bila invazija na Jamajko odpovedana po odločilni britanski zmagi v bitki pri Saintesu, kjer je admiral Rodney premagal francosko floto, preden se je pridružila španski. Do konca aprila se je razmerje moči v Karibih prevesilo v korist britanske kraljeve mornarice. S tem v veljavi je guverner Campbell dal Edwardu Marcusu Despardu dovoljenje za ponovno zavzetje naselja Črna reka, potem ko je izvedel, da Lawrie čaka s silo, pripravljeno na protinapad.
Bitka
Lawrie je uspel pregrupirati silo približno 800 domačinov (znanih kot prostovoljci Rattan (Roatan) in Črna reka) in Miskitov na območju rta Gracias a Dios. Ti možje so Špance nadlegovali z gverilskim načinom bojevanja. Despard, ki je prišel z Jamajke, je pristal na rtu Gracias a Dios in dosegel ustje reke Plantain z možmi lojalistične čete, znane kot Loyal American Rangers; ti so se sčasoma srečali z Lawriejem in njegovo silo. Skupaj s podporno silo, ki je zdaj sestavljala 80 lojalističnih Američanov, 500 naseljencev (prebivalcev obale in osvobojenih sužnjev) in 600 Miskitov, je bilo skupaj 1.200 mož. Eskadrilja kraljeve mornarice in oboroženih trgovskih ladij je stala ob strani v podporo. Despard ni izgubljal časa z napadom na Špance, da bi dosegel element presenečenja.
Medtem se je španska garnizija na Črni reki od njenega zavzetja v začetku aprila zmanjšala zaradi bolezni. Pri Quiprivi, kjer se je nahajala trdnjava Dalling, je majhen španski kontingent 75 Špancev je bil presenečen in vsi razen enega so bili ubiti ali ujeti: preživeli po imenu Manuel Rivas je pobegnil, da bi opozoril druge vojake v Caribah.
22. avgusta je Despard obkrožil Caribe pri Black River Bluff nasproti vzhodne utrdbe in premagal 140 španskih vojakov, ki so se po kratkem boju predali. Dan po predaji je majhna britanska eskadrilja ladij tik ob obali zajela špansko polakro s 16 topovi iz Trujilla, ki je prevažala okrepitve 100 vojakov in zaloge za Špance. Kar je ostalo od španskih sil iz Gálvezove aprilske odprave, se je predalo do konca avgusta. Člene kapitulacije je predlagal Don Tomás Julia Despardu, ki jih je sprejel.
Posledice
Lawrie in Despard sta tako ponovno prevzela nadzor nad Black Riverjem in zajela več kot 27 španskih častnikov in 715 vojakov. Zajeti so bili tudi trije prapori (ki so bili novembra predstavljeni kralju Juriju III.) in 33 topov. Večini ujetnikov je bilo v skladu s pogoji predaje rečeno, naj se ne borijo več pod orožjem do konca vojne in so bili takoj poslani v Omoo. Lawrie in Despard pa sta se odločila ostati in braniti ozemlje, saj sta se bala španskega protinapada.
Juan de Cagigal, guverner Havane, je izvedel za poraz, Gálvez je padel v nemilost pri njem in ga je nameraval popolnoma odstraniti z poveljstva. Kljub temu je Gálvez zahteval okrepitve, vendar jih od guvernerja ni bilo. Vendar so bili tokrat Španci s svojimi francoskimi zavezniki v obrambi, njihova strategija se je po bitki pri Saintesu nekoliko spremenila. Paranoja je zajela špansko poveljstvo in ovirala njihovo nalogo obrambe Havane in San Juana v Portoriku, kar je imelo prednost pred kakršnimi koli ofenzivnimi operacijami. Nadaljnje vojaške operacije burbonskih zaveznikov v Amerikah so bile prav tako prekinjene zaradi koncentracije vojaških operacij v Evropi (zlasti pri Gibraltarju) in potekali so mirovni pogovori v Evropi. Britanske sile so lahko izkoristile to neaktivnost z ponovnim zavzetjem Bahamov leta 1783. Lawrie in Despard sta držala britanske naselbine na Mosquito Coast do konca vojne.
Za svoja prizadevanja je bil Despard nagrajen s častjo nadzornika zaliva Honduras in je več let vladal ozemlju, ki je postalo Belize.
Reference
Bibliografija Beatson, Robert. Naval and Military Memoirs of Great Britain, from 1727 to 1783, Vol. I; Vol. III, Appendix, London, 1804.
Jay, Mike (2004). The Unfortunate Colonel Despard. Bantam Press Nichols, John (1782). The Gentleman's Magazine, Volume 52. London.
Kategorija:Bitke ameriške osamosvojitvene vojne Kategorija:Bitke leta 1782 Kategorija:Bitke Španije Kategorija:Bitke Združenega kraljestva Kategorija:Kampanja v Zahodni Indiji ali Antilih