Judovsko pokopališče v Lodžu, znano tudi kot Novo judovsko pokopališče, je bilo nekoč največje judovsko pokopališče na Poljskem in eno največjih na svetu. Nekropola, ki je v mestu Lodž na ulici Bracka, je bila odprta leta 1892 in zaseda približno 44 hektarjev zemljišča. Pokopališče vsebuje od 180.000 do 230.000 označenih grobov, pa tudi množične grobove žrtev geta Litzmannstadt in holokavsta. Med letoma 1893 in 1896 je bila osnovna konstrukcija nekropole dokončana pod nadzorom znanega arhitekta Adolfa Zeligsona.
Krožni dostop omogočajo vrata z južne strani na osi ulice Abrama Cukierja, ki so podaljšek ulice Chryzantem. Dostop za pešce je mogoč z vzhoda skozi vrata v zidu, ki se razteza vzdolž ulice Zmienna. Sestava temeljev temelji na razporeditvi dveh medsebojno pravokotnih osi. Prva vodi od glavnih vrat do trga pred predpogrebnim domom. Ob njem so nekoč stale stavbe, povezane z delovanjem nekropole, poleg predpogrebnega doma pa je ta kompleks vključeval sinagogo, stanovanjsko hišo za pokopališko službo, vodni stolp, mikve in druge manjše gradbene objekte.
Danes je več kot sto zgodovinskih grobišč razglašenih za zgodovinske spomenike in so v različnih fazah obnove. Mavzolej Izraela Poznańskega je morda največji judovski nagrobnik na svetu in edini z dekorativnim mozaikom.
Pokopališče še naprej deluje kot judovsko grobišče.
Zgodovina Pokopališče je bilo ustanovljeno ob ulicah Bracka in Zmienna in je bilo po ustanovitvi leta 1892 največja judovska nekropola v Evropi. Odločitev o ustanovitvi judovskega grobišča je bila sprejeta, ko prebivalci okoliških sosesk niso dovolili širitve starega pokopališča na ulici Wesola, ki je vsebovalo več kot 3000 grobov. Vplivni industrialec in lastnik tovarne Izrael Poznański je za ustanovitev pokopališča podaril prvih 10,5 hektarjev zemlje. Izbruh epidemije kolere leta 1892 je prisilil carske oblasti Poljske, da so sprejele gradnjo. Tako je bilo prvih ljudi, pokopanih tam pozimi leta 1892, približno 700 žrtev kolere. Leta 1893 je bilo na novem pokopališču pokopanih približno 1139 moških in žensk.
Pogrebni zavod (Beit Tahara) je leta 1896 financirala Mina Dobrzyńska Konsztat, dokončan pa je bil leta 1898. Leta 1900 je Albert Cukier kupil dodatne hektarje zemlje in močno razširil nekropolo. V tem času je bilo zgrajenih več hiš za pokopališke delavce in lesena sinagoga. Prva svetovna vojna je prinesla hudo uničenje in številni nagrobniki so bili močno poškodovani. Obnovo so finančno podprli mestni industrialci. Do leta 1925 je bila prvotna lesena ograja, ki je obdajala pokopališče, zamenjana z rdečim opečnim zidom, ki stoji še danes. Vsi nagrobniki na pokopališču so obrnjeni proti vzhodu, v 19. stoletju pa je bila večina pobarvana v različne barve.
Galerija
Rastlinstvo in živalstvo Pokopališče se razprostira na 42 hektarjih in je biološko aktivno. Na pokopališču raste več kot 8000 dreves (med njimi ostrolistni javor, beli javor, jesen, breza in topoli), večinoma samoniklih (zasajena je le glavna avenija), vključno s starodavnim gozdom. Na pokopališču živijo tudi živali, kot so ptice in majhnimi sesalci (vključno številni netopirji).Dendrolog: drzewa kształtują klimat miejsca
Leta 2019 je bil zaključen popis prostoživečih živali, ki je osnova za vzdrževalna dela na zelenju, ki so se začela leta 2021 v okviru projekta Nega in varstvo zgodovinskih starodavnih dreves na judovskem pokopališču v Lodžu, ki ga je izvajala Judovska skupnost v Lodžu v sodelovanju z osebjem Varšavske univerze za biološke znanosti pod vodstvom dr. Ewe Zaraś, krajinske arhitektke in dendrologinje.
Sklici
Zunanje povezave The Jewish Lodz Cemetery cmentarz żydowski w Łodzi
Kategorija:Zgradbe in objekti v Lodžu Kategorija:Spomeniki na Poljskem Kategorija:Pokopališča