Obleganje Kartagine je bil glavni spopad tretje punske vojne med Kartagino in Rimom. Obsegalo je skoraj triletno obleganje kartažanske prestolnice, Kartagine (malo severovzhodno od Tunisa). Leta 149 pr. n. št. se je velika rimska vojska izkrcala v Utici v Severni Afriki. Kartažani so upali, da bodo pomirili Rimljane, a kljub temu, da so Kartažani predali vse svoje orožje, so Rimljani nadaljevali z obleganjem mesta. Rimska kampanja je leta 149 pr. n. št. doživela večkratne neuspehe, ki jih je omilil le Scipio Aemilianus, srednje rangirani častnik, ki se je večkrat odlikoval. Nov rimski poveljnik je prevzel poveljstvo leta 148 pr. n. št. in se je enako slabo odrezal. Na letnih volitvah rimskih magistratov v začetku leta 147 pr. n. št. je bila javna podpora Scipionu tako velika, da so bile običajne starostne omejitve odpravljene, da bi mu omogočili imenovanje za poveljnika v Afriki.
Scipionov mandat se je začel z dvema kartažanskima uspehoma, vendar je zaostril obleganje in začel graditi velik pomol, da bi preprečil dobavo v Kartagino preko prebojnikov blokade. Kartažani so delno obnovili svojo floto in ta je izplula, na presenečenje Rimljanov; po neodločnem spopadu so Kartažani slabo vodili umik in izgubili veliko ladij. Rimljani so nato zgradili veliko opečnato strukturo v pristanišču, ki je dominirala nad mestnim obzidjem. V začetku leta 146 pr. n. št. so Rimljani sprožili svoj končni napad in v sedmih dneh sistematično uničili mesto in pobili njegove prebivalce; šele zadnji dan so zajeli ujetnike—50.000, ki so bili prodani v suženjstvo. Nekdanja kartažanska ozemlja so postala rimska provinca Afrika, z Utico kot glavno mesto. Minilo je stoletje, preden je bilo mesto Kartagine obnovljeno kot rimsko mesto.
Primarni viri
Glavni vir za skoraj vsak vidik tretje punske vojne je zgodovinar Polibij (okoli 200 – okoli 118 pr. n. št.), Grk, poslan v Rim leta 167 pr. n. št. kot talec. Njegova dela vključujejo zdaj izgubljen priročnik o vojaški taktiki, vendar je zdaj znan po "Zgodovinah", napisanih nekje po letu 146 pr. n. št. Polibijevo delo velja za splošno objektivno in v veliki meri nevtralno med kartažanskimi in rimskimi stališči. Polibij je bil analitični zgodovinar in je, kjer je bilo mogoče, osebno intervjuval udeležence, z obeh strani, v dogodkih, o katerih je pisal. Spremljal je rimskega generala Scipiona Aemilianusa med njegovo kampanjo v Severni Afriki, ki je privedla do zavzetja Kartagine in rimske zmage v vojni.
Natančnost Polibijevega poročila je bila v zadnjih 150 letih veliko razpravljana, vendar je sodobno soglasje, da ga v veliki meri sprejmemo kot verodostojnega in podrobnosti vojne v sodobnih virih v veliki meri temeljijo na interpretacijah Polibijevega poročila. Sodobni zgodovinar Andrew Curry meni, da je Polibij "precej zanesljiv"; medtem ko ga Craige Champion opisuje kot "izjemno dobro obveščenega, marljivega,"in pronicljiv zgodovinar".
Obstajajo tudi druge, poznejše, antične zgodovine vojne, čeprav pogosto v fragmentarni ali povzetni obliki. Posebej dragocen je Appianov opis tretje punske vojne. Sodobni zgodovinarji običajno upoštevajo tudi spise različnih rimskih analistov, nekateri so bili sodobniki; sicilskega Grka Diodorja Sicilskega; poznejših rimskih zgodovinarjev Livija (ki se je močno opiral na Polibija), Plutarha in Kasija Diona. Klasicist Adrian Goldsworthy navaja: "Polibijev opis je običajno prednosten, kadar se razlikuje od katerega koli drugega opisa". Drugi viri vključujejo kovance, napise, arheološke dokaze in empirične dokaze iz rekonstrukcij, kot je trirema Olympias.
Ozadje
Kartagina in Rim sta se med letoma 218 in 201 pr. n. št. borila v 17-letni drugi punski vojni, ki se je končala z rimsko zmago. Mirovna pogodba, naložena Kartažanom, jim je odvzela vsa njihova čezmorska ozemlja in nekatera afriška. Odškodnina v višini 10.000 srebrnih talentov naj bi bila plačana v 50 letih. Vzeli so talce. Kartagini je bilo prepovedano imeti bojne slone, njena flota pa je bila omejena na 10 bojnih ladij. Prepovedano ji je bilo vojskovanje zunaj Afrike, v Afriki pa le z dovoljenjem Rima. Mnogi visoki Kartažani so jo želeli zavrniti, vendar je Hanibal močno govoril v njeno korist in bila je sprejeta v začetku leta 201 pr. n. št. Od takrat je bilo jasno, da je Kartagina politično podrejena Rimu.
Ob koncu vojne se je rimski zaveznik Masinisa izkazal za daleč najmočnejšega vladarja med Numidijci, prevladujočim avtohtonim ljudstvom v Severni Afriki zahodno od Egipta. V naslednjih 50 letih je večkrat izkoristil nezmožnost Kartagine, da bi zaščitila svoje posesti. Kadar koli je Kartagina prosila Rim za odškodnino ali dovoljenje za vojaško akcijo, je Rim podprl svojega zaveznika Masiniso in zavrnil. Masinisovi zasegi in vpadi na kartažansko ozemlje so postajali vse bolj očitni. Leta 151 pr. n. št. je Kartagina zbrala veliko vojsko pod poveljstvom Hasdrubala Boetarha in kljub pogodbi, napadla Numidijce. Kampanja se je končala s katastrofo in vojska se je predala; veliko Kartažanov so nato pobili Numidijci. Hasdrubal je pobegnil v Kartagino, kjer je bil v poskusu pomiritve Rima obsojen na smrt. Kartagina je poplačala svojo odškodnino in je gospodarsko cvetela, vendar ni predstavljala vojaške grožnje Rimu. Kljub temu so si elementi v rimskem senatu že dolgo želeli uničiti Kartagino in z uporabo nezakonitega kartažanskega vojaškega delovanja kot pretveze, začel pripravljati kazensko odpravo. Kartažanske ambasade so poskušale pogajati z Rimom, toda ko je veliko severnoafriško pristaniško mesto Utica leta 149 pr. n. št. prešlo na stran Rima, sta senat in centurijska skupščina napovedala vojno.
Dolgoletni rimski postopek je bil, da so vsako leto izvolili dva moža, znana kot konzula, da sta vsak vodila vojsko. Velika rimska vojska je leta 149 pr. n. št. pristala v Utici pod obema konzuloma za to leto, Manius Manilius je poveljeval vojski in Lucius Censorius floti. Kartažani so še naprej poskušali pomiriti Rim in so poslali ambasado v Utico. Konzula sta zahtevala, da predajo vse orožje, in Kartažani so to neradi storili. Veliki konvoji so iz Kartagine v Utico odpeljali ogromne zaloge opreme. Ohranjeni zapisi navajajo, da so ti vključevali 200.000 kompletov oklepov in 2.000 katapultov. Vse njihove vojne ladje so priplule v Utico in bile sežgane v pristanišču. Ko je bila Kartagina razorožena, sta konzula postavila nadaljnjo zahtevo, da Kartažani zapustijo svoje mesto in se preselijo 16 km stran od morja; Kartagina bi bila nato uničena. Kartažani so prekinili pogajanja in se pripravili na obrambo svojega mesta.
Nasprotujoče si sile
Mesto Kartagina je bilo za tisti čas nenavadno veliko mesto, s prebivalstvom, ocenjenim na 700.000. Bilo je močno utrjeno z obzidjem, dolgim več kot 35 km. Glavni pristop z kopnega so branile tri linije obrambe, od katerih je bila najmočnejša zidana stena, široka 9 m in visoka 15–20 m, z 20 m širokim jarkom pred njo. V to steno je bila vgrajena vojašnica, ki je lahko sprejela več kot 24.000 vojakov. Mesto je imelo malo zanesljivih virov podzemne vode, vendar je imelo kompleksen sistem za zajemanje in usmerjanje deževnice ter veliko število cistern za shranjevanje.
Kartažani so zbrali močno in navdušeno silo za garnizijo mesta iz svojih državljanov in z osvoboditvijo vseh sužnjev, ki so bili pripravljeni boriti se. Oblikovali so tudi 30.000-člansko poljsko vojsko, ki je bila pod poveljstvom Hasdrubala, sveže izpuščenega iz njegove obsojene celice. Ta vojska je bila nameščena v Nepheris, 25 km južno od mesta. Apijan navaja moč rimske vojske, ki je pristala v Afriki, kot 84.000 vojakov; sodobni zgodovinarji jo ocenjujejo na 40.000–50.000 mož, od katerih je bilo 4.000 konjenica.
Potek vojne
149 pr. n. št.
Rimska vojska se je premaknila proti Kartagini in dvakrat poskušala preplezati mestno obzidje, z morske in kopenske strani, obakrat je bila odbita, preden se je ustalila za obleganje. Hasdrubal je premaknil svojo vojsko in nadlegoval rimske oskrbovalne linije in iskalne skupine. Rimljani so zgradili dva zelo velika ovna in delno podrli del obzidja. Vdrli so v preboj, vendar so se med plezanjem razkropili in jih so čakajoči Kartažani odbili. Rimljani bi bili v težavah, če ne bi bilo dejanj Scipiona Emilijana, ki je služil v 4. legiji kot tribunvojaški položaj srednjega ranga. Namesto da bi se pridružil napadu, kot mu je bilo ukazano, se je Scipion zadržal in razporedil svoje može vzdolž delno porušenega zidu, tako da je lahko odbil zasledujoče Kartažane, ko so Rimljani pred njim pobegnili nazaj skozi vrste njegove enote.
Censorinov tabor je bil slabo postavljen in do zgodnjega poletja je bil tako kužen, da so ga preselili na bolj zdravo lokacijo. Ta pa ni bila tako obrambna, in Kartažani so rimski floti povzročili izgube z požarnimi ladjami. Ločeno je bil sprožen nočni napad na Manilijev tabor; nevarnemu izidu za Rimljane se je spet izognil Scipion s hitrim ukrepanjem. Rimljani so ponovitve teh napadov otežili z izgradnjo dodatnih poljskih utrdb.
148 pr. n. št.
Rimljani so leta 148 pr. n. št. izvolili dva nova konzula, vendar je bil v Afriko poslan le eden od njiju: Kalpurnij Pizon; Lucij Mankin je poveljeval mornarici kot njegov podrejeni. Umaknil je tesno obleganje Kartagine v ohlapnejšo blokado in poskušal uničiti druga mesta, ki so podpirala Kartagino na tem območju, vendar mu ni uspelo. Medtem je Hasdrubal, poveljnik kartažanske terenske vojske, strmoglavil civilno vodstvo Kartagine in sam prevzel poveljstvo. Numidijski poglavar se je pridružil Kartažanom z 800 konjeniki. Kartagina se je povezala z Andriskusom, pretendentom na makedonski prestol, ki je napadel rimsko Makedonijo, premagal rimsko vojsko, se okronal za kralja Filipa VI. in sprožil četrto makedonsko vojno.
147 pr. n. št.
Scipion se je nameraval udeležiti volitev leta 147 pr. n. št. za položaj ; to je bil zanj naraven napredek in pri starosti 36 ali 37 let je bil premlad za kandidaturo za konzula, za kar je bila minimalna starostna zahteva 42 let. Toda javno povpraševanje po njegovem imenovanju za konzula in s tem omogočanje, da prevzame vodenje afriške vojne, je bilo tako močno, da je senat za to leto opustil starostne zahteve za vse položaje. V ozadju je bilo precej političnega manevriranja, veliko od tega je v virih nejasno, in ni znano, v kolikšni meri, če sploh, je Scipion pomagal orkestrirati ta izid. V vsakem primeru si je zagotovil samostojno poveljstvo v Afriki, običajno pravico do vpoklica dovolj mož za dopolnitev števila sil tam in nenavadno pravico do vpoklica prostovoljcev.
Medtem je v začetku leta 147 pr. n. št. Mancin izkoristil nepričakovano priložnost za zavzetje izhodnih vrat in prisilil 3.500 mož v mesto, od katerih je bilo 3.000 lahko oboroženih in oklepljenih mornarjev. Mancin je poslal sporočila, v katerih je prosil za okrepitve. Viri navajajo, da je Scipion tisti večer prispel v Utiko, da bi prevzel svoj položaj. Ponoči je odplul proti Kartagini in prispel ravno pravočasno, da je evakuiral Mancinovo močno pritisnjeno silo, ko jo je izgnal kartažanski protinapad.