thumb|upright=1.8|Območje Moheganov in sosednjih plemen okoli leta 1600
Pequot so bili člani algonkinsko govorečega plemena ameriških staroselcev, ki je živelo v dolini reke Temze (Connecticut) v današnji zvezni državi Connecticut. V začetku 17. stoletja je Pequote in Mohegane skupaj vodil sahem Pequot Sassacus, dokler se pleme ni razdelilo in so Mohegani postali neodvisni pod svojim sahemom Uncasom. Po uničujočem porazu v vojni Pequot leta 1637 proti Angležem je večina preživelih Pequotov in njihovih naselij prišla pod nadzor Moheganov.Zgodovina Moheganov
Prebivalstvo
Če vključimo Mohegane, je bilo Pequotov verjetno okoli 6.000 leta 1620. Po veliki epidemiji črnih koz pozimi 1633-34 in ločitvi Moheganov je bilo leta 1637 še vedno okoli 3.000 Pequotov. Verjame se, da je manj kot polovica preživela Pequotsko vojno tistega leta. Pogoji mirovne pogodbe so jih nato sistematično razkosali na način, ki je bil zasnovan tako, da bi zagotovil, da Pequoti ne bi več obstajali kot pleme. Nekaj Pequotov se je izognilo ujetju in so jim zatočišče nudili drugi Algonkini iz Nove Anglije, vendar je bila to izjema. Večino ujetih pequotskih bojevnikov so usmrtili, preostale pa so Angleži prodali kot sužnje v Zahodno Indijo. Nekatere ženske in otroke so razdelili kot "služabnike" kolonialnim gospodinjstvom v Novi Angliji. Narragansetti in Vzhodni Niantici so sprejeli nekaj Pequotov, ena skupina Pequotov pa je bila izgnana na Long Island in je postala podrejena Metoacom (plemenu konfederacije Metoac). Večinoma so te Pequote v nekaj letih absorbirali njihovi "gostitelji" in so izginili.
Preostali so bili podrejeni Moheganom, in iz te skupine sta se razvili dve sedanji pequotski plemeni. Mohegani so s svojimi Pequoti ravnali tako slabo, da so jih Angleži do leta 1655 bili prisiljeni odstraniti. Dve rezervaciji sta bili ustanovljeni za Pequote leta 1666 in 1683. Do leta 1762 je bilo le 140 Pequotov in upad se je nadaljeval, dokler ni dosegel najnižje točke 66 v popisu leta 1910. Trenutno država Connecticut priznava dve pequotski plemeni: Mashantucket in Paucatuck. 600 Paucatuckov (Vzhodni Pequoti) je obdržalo rezervacijo Lantern Hill (226 akrov) v North Stoningtonu, vendar niso zvezno priznani. Mashantucket (Zahodni Pequoti) so prejeli zvezno priznanje leta 1983. Ustvarjena iz zemljišč, kupljenih z dobičkom od bingo igralnice in uspešne poravnave zemljiških zahtevkov, se je njihova rezervacija Ledyard razširila na 1.800 akrov. Dramatične spremembe so se zgodile, ko je igralnica začela ustvarjati ogromne dobičke leta 1992 in s 320 člani so Mashantucket nenadoma odkrili, da imajo veliko "davno izgubljenih sorodnikov."
Imena
Iz algonkinske besede "pekawatawog ali pequttoog", kar pomeni "uničevalci". Imenujejo se tudi: Pekoath, Pequant, Pequatoo (nizozemsko), Pequod, Pequin (Sequin), Pyquan, Sagimo in Sickenames (nizozemsko).
Jezik
Pequoti so govorili algonkinski jezik in sicer Y-narečje, ki ga govorijo tudi Mohegani, Narragansetti, Niantici ter Montauki in Shinnecocki iz Metoaca na vzhodnem koncu Long Islanda.
Vasi
Asupsuck, Aukumbumsk (Awcumbuck), Aushpook, Cosattuck, Cuppunauginnit, Mangunckakuck, Mashantucket (Maushantuxet), Mystic, Monhunganuck, Nameaug, Natchaug, Noank, Oneco, Paupattokshick, Pawcatuck (Paucatook, Paweatuck), Pequot (Pequotauk), Poquonock, Sauquonckackock, Shenecosset, Tatuppequauog, Weinshauks, Wequetequock in Wunnashowatookoog.
Zavezniška ali podrejena plemena
Vzhodni in Centralni Metoac, Manchaug (Nipmuc), Massomuck (Nipmuc), Menunkatuc (Mattabesic), Monashackotoog (Nipmuc), Pequannock (Mattabesic), Quinebaug (Nipmuc), Quinnipiac (Mattabesic), Siwanoy (Wappinger) in Zahodni Niantic.
Zgodovina
Zgodnja zgodovina
Pequoti in njihovi sosedje, ki so bili za Long Islandom, so imeli malo stikov z Evropejci pred letom 1600. Vendar pa so jih učinki evropske prisotnosti v Severni Ameriki dosegli kmalu zatem. Vojna, ki jo je sprožil začetek francoske trgovine s krznom v kanadskih pomorskih provincah, se je razširila na jug hkrati z boleznijo, ki so jo med Wampanoagi in Massachusetti pustili angleški mornarji med napadom sužnjev, kar je depopuliralo Novo Anglijo in sprožilo tri ločene epidemije med letoma 1614 in 1617. Pequoti in Narragansetti so iz kaosa izšli kot tekmeci za čast najmočnejšega plemena na tem območju. Prvo srečanje Pequotov z Evropejci se je zgodilo leta 1614, ko so nizozemski trgovci iz doline reke Hudson začeli širiti proti vzhodu vzdolž severne obale Long Island Sounda, onkraj reke Connecticut. Čeprav so Nizozemci obiskali tudi vasi Narragansettov na Rhode Islandu, jim je lokacija Pequotov v vzhodnem Connecticutu dala prednost pred tekmeci. Ne le, da so bili bližje Novi Nizozemski (New York), ampak so nadzorovali tudi spodnji tok reke Connecticut, tradicionalno domorodno trgovsko pot do območij bobrov v notranjosti.
thumb|Obala nizozemske kolonije in nekaj naselij prikazanih v primerjavi z današnjimi mejami
Do leta 1622 se je trgovina s krznom na spodnjem toku reke Connecticut tako povečala, da so Nizozemci blizu Hartforda ustanovili stalno trgovsko postajo. Njihov namen je bil trgovati z vsemi plemeni v regiji, vendar so imeli Pequoti druge ambicije in so bili odločeni prevladati v trgovini v Connecticutu. Najprej so napadli Narragansette, ne toliko, da bi zavzeli sporno lovsko ozemlje na jugozahodu Rhode Islanda, temveč da bi te močne tekmece držali stran od nove nizozemske postojanke. Naslednji korak za Pequote je bil, da so z mešanico ustrahovanja in vojne zaostrili svoj nadzor nad trgovino v regiji, tako da so podredili sosednje Nipmuce in Mattabesice. Vendar so se nekateri Mattabesici odločili, da jih ignorirajo in so poskušali trgovati z Nizozemci, kar je prisililo Pequote, da so napadli več skupin Mattabesicev, ki so se zbrali blizu nizozemske trgovske postojanke za trgovanje. Rezidenčni trgovec Nizozemske zahodnoindijske družbe, Jacob Elekens, je bil razdražen zaradi prizadevanj Pequotov, da bi monopolizirali trgovino s krznom in v maščevanje je zajel Tatobema, poglavarja Pequotov, in mu zagrozil s smrtjo, razen če Pequoti ne prenehajo z nadlegovanjem in plačajo odkupnino za njegovo izpustitev.
Pequoti so prinesli 140 sežnjev vampa na postojanko za Tatobemovo izpustitev, kar je Elekens sprejel, vendar je, ker je pričakoval bobra namesto teh čudnih majhnih školjčnih kroglic, ubil Tatobema in vse, kar so Pequoti dobili v zameno za svoj wampume je bilo njegovo mrtvo telo. Razumljivo ogorčeni so Pequoti napadli in požgali trgovsko postojanko, vendar je bila trgovina s krznom preveč pomembna za Pequote in Nizozemce, da bi mrtvi poglavar in požgana trgovska postojanka stala na poti medsebojni blaginji. Nizozemci so Elekensa zamenjali s Pieterjem Barentsenom, ki je govoril algonkinsko in so mu Pequoti zaupali, in po primernem krogu opravičil in daril "za pokritje mrtvih" se je trgovina nadaljevala. Dve pomembni spremembi, ki sta izhajali iz tega kratkega spopada, sta imeli dolgotrajne posledice. Nizozemci nikoli več niso poskušali preprečiti Pequotom, da bi dominirali nad drugimi plemeni na območju in so jim dejansko podelili monopol v trgovini s krznom v Connecticutu. Neizpodbitno so Pequoti agresivno razširili svoj nadzor nad plemeni Mattabesic ob reki Connecticut, bodisi tako, da so jih prisilili, da so svoje krzno prodali trgovcem Pequotov, bodisi tako, da so jim zaračunali visok davek za privilegij neposrednega trgovanja z Nizozemci.
Incident je Nizozemce tudi opozoril na vrednost, ki so jo domorodci pripisovali wampumu in hitro so spoznali njegov potencial kot rudimentarno valuto v trgovini s krznom. Ker so živeli blizu obale, Pequoti v svoji domovini niso imeli toliko bobrov in od njihove vloge posrednikov v trgovini s krznom je bilo mogoče pridobiti le toliko dobička. Vendar so imeli veliko wampumov , bodisi lastne izdelave bodisi od davka, prejetega od podrejenih plemen. Zato so bili zadovoljni, ko so Nizozemci začeli sprejemati wampume kot plačilo za blago namesto krzna. Problem je bil, da Pequoti niso imeli dovolj wampumov, da bi plačali za vse, kar so želeli, še posebej za strelno orožje. To so rešili tako, da so s svojimi kanuji prečkali Long Island Sound in osvojili Metoace. Ker so bili Metoaci vir najboljšega wampuma na severovzhodu, so davek, ki so ga Pequoti letno prejemali od plemen Long Islanda, po tem postal bogat in močan.
Medtem se je pojavilo ljudstvo, ki so ga Pequoti imenovali "Owanux". Prva leta po letu 1620 se je zdelo, da bo majhna angleška kolonija v Plymouthu propadla. Toda nekako, kljub vsem oviram, je preživela in do leta 1627 so bili Nizozemci dovolj zaskrbljeni zaradi možnosti angleške konkurence v trgovini s krznom, da so poslali predstavnika v Plymouth, da bi se pogajal o trgovinski pogodbi. Nastali dokument je Nizozemcem zagotovil monopol vzdolž celotne južne obale Nove Anglije, vključno z dolino Connecticut. Nizozemci so s tem manevrom pridobili le nekaj let. Ko so puritanci začeli prihajati v Massachusetts po letu 1630, je bil sporazum Plymoutha z Nizozemci na splošno ignoriran. Do leta 1633 so trgovci iz Bostona dosegli reko Connecticut in zgradili trgovsko postojanko v Windsorju. Angleška postojanka, ki je kršila njihov sporazum iz leta 1627, je prestregla krzno iz notranjosti, preden je lahko doseglo Nizozemce dolvodno. Nizozemci so se odzvali z nakupom zemlje od Pequotov (pravzaprav so Pequoti prodali zemljo, ki je pripadala Mattabesicom) in zgradili utrjeno trgovsko postojanko (Hiša dobrega upanja).
Odziv domorodcev na angleško postojanko je bil mešan. Praviloma so Mattabesici in Nipmuci, ki so bili prisiljeni plačevati davek, Angleže pozdravili, saj so v njih videli ne le priložnost za boljše cene za svoje krzno, ampak tudi priložnost, da se izognejo Pequotom. To seveda ni bilo po volji Sassacusu, velikemu poglavarju Pequotov. Pequote je že jezila angleška izdelava wampumov. Nizozemsko sprejemanje wampumov kot valute v njihovi trgovini s krznom ni ostalo neopaženo v angleških kolonijah in v nekaj letih se je v Massachusettsu razvila domača industrija za izdelavo wampumov. Z uporabo jeklenih svedrov so Angleži kmalu preplavili trg, kar je povzročilo padec vrednosti. Ker je bil wampum vir njihovega bogastva in moči, Pequoti niso cenili te konkurence. Toda namesto da bi se združili, da bi uničili novo angleško trgovsko postojanko na Connecticutu, so se Pequoti razdelili na pro-nizozemske in pro-angleške frakcije.
Delitev je imela korenine v osebnem rivalstvu med Sassacusom in njegovim zetom Uncasom. Oba sta bila pod-poglavarja in sta pričakovala, da bosta nasledila velikega poglavarja Wopigwooita, ko je ta umrl leta 1631. Vendar pa je svet Pequotov izbral Sassacusa in Uncas tega nikoli ni sprejel. Njuno rivalstvo se je nadaljevalo v grenkih razpravah sveta o trgovini s krznom. Ker je Sassacus podpiral Nizozemce, se je pro-angleška frakcija zbrala okoli Uncasa. Argumenti so postajali vse bolj vroči, kar je trgovanje ob reki Connecticut postalo nevarno tako za Nizozemce kot za Angleže, saj so različne frakcije Pequotov ubijale in ropale trgovce, ki so imeli nesrečo, da so naleteli na napačno skupino. Uncas je bil sčasoma prisiljen oditi in ustanoviti svojo vas. Kmalu so se mu pridružili drugi Pequoti in Mattabesici, in prevzeli ime Uncasovega volčjega klana, Mohegani so postali ločeno pleme, sovražno do Pequotov. Kozice so prizadele plemena Connecticuta pozimi 1633-34. Čas teh dogodkov ni mogel biti slabši, saj so leta 1634 Pequoti, ali bolje rečeno njihovi zahodni zavezniki Niantici, umorili Johna Stonea, trgovca iz Bostona.