thumb|Beothuk (lokacija).
Beothuk ( ali ; tudi zapisano Beothuck) so bili skupina domorodnih ljudstev Kanade, ki so živeli na otoku Nova Fundlandija.
Kultura Beothuk se je oblikovala okoli leta 1500 n. št. To je morda bila najnovejša kulturna manifestacija ljudstev, ki so se prvič preselila iz Labradorja na današnjo Novo Fundlandijo okoli leta 1 n. št. Predniki te skupine so imeli tri zgodnejše kulturne faze, od katerih je vsaka trajala približno 500 let.
Lokacija
Otok Nova Fundlandija.
Prebivalstvo
thumb|Shanawdithit, posljednja pripadnica plemena Beothuk, na portretu William Gossea.
Nihče zares ne ve, koliko Beothukov je bilo leta 1500. Nekatere ocene so visoke do 5.000, vendar je 2.000 verjetno bližje resnici. Leta 1768 jih je ostalo le 400, do leta 1829 pa so izumrli. Zdi se pa mogoče, da so majhne skupine Beothukov prečkale v Labrador in se združile z Montagnaisi ali Naskapi.
Imena
Beathunk, Beothuck in Betoukuag. Imenovani tudi: Macquajeet (Mequaegit) (Micmac), Rdeči Indijanci, Skraelling (Norse) in Ulno (Ulnobah) (Abenaki)
Jezik
Beothuk je izola. Njihov jezik je bil edinstven, vendar se zdi, da je morda oddaljeno povezan z algonkinskim narečjem, ki ga govorijo Naskapi in Montagnaisi v Quebecu in Labradorju.
Zgodovina
Ljudje so živeli na Novi Fundlandiji vsaj 9.000 let, vendar je malo verjetno, da so bili prvi prebivalci Beothuk. Lovci iz ledene dobe so sledili umikajočim se ledenikom na območje in ostali kot pomorska arhaična kultura do pred približno 3.200 leti. Nadomestili so jih paleo-Eskimi – kultura Groswater in kasneje kultura Dorset. Verjame se, da so Beothuk prvič zasedli obalna območja Nove Fundlandije okoli leta 200 n. št. in si delili območje z Eskimi Dorset v naslednjih 400 letih. Po letu 600 n. št. so na Novi Fundlandiji živeli samo Beothuk. Proti koncu 10. stoletja so Vikingi (Norse) dosegli Severno Ameriko in ustanovili eno svojih naselij v L'Anse aux Meadows v zalivu Epaves (blizu rta Bauld na severnem koncu Nove Fundlandije). Kako daleč na jug so Vikingi raziskovali ob obali, ni znano, vendar je gotovo, da so bili ljudje, ki so jih tam srečali in ki so jih imenovali Skraelings, Beothuki. V času, ko so ostali na Novi Fundlandiji, so Vikingi trgovali z Beothuk in se občasno borili z njimi, najpomembnejši incident pa je bila bitka za vikinško kravo.
Ta stik se je zgodil v obdobju nenavadno toplega vremena. Podnebje se je v 11. stoletju močno ohladilo in Vikingi so zapustili svoja severnoameriška naselja, da se nikoli več ne bi vrnili. Naslednji znani stik med Beothuk in Evropejci se je zgodil 500 let pozneje s potovanjem Giovannija Cabota (John Cabot), beneškega pomorščaka, ki je plul za Henrika VII. Angleškega. Cabot je obiskal tako Labrador kot Novo Fundlandijo leta 1497 in se vrnil v Anglijo z zgodbami o morjih na tem območju, ki so bila polna rib. Za razliko od nekaterih zgodb o Novem svetu, je bila ta resnična. Takoj so evropske ribiške ladje (portugalske, baskovske, španske) začele vsako poletje potovati na Grand Banks. Če bi se ribiči držali lova na ribe, bi bile morda stvari drugačne. Namesto tega so nekateri začeli loviti Beothuk. Leta 1501 se je portugalski raziskovalec Gaspar Corte-Real vrnil iz Nove Fundlandije s 50 Beothuk "moškimi sužnji", ujetimi med njegovo odpravo, leta 1507 pa so normanski ribiči pripeljali še sedem ujetnikov Beothuk v Francijo.
Do takrat, ko so portugalski in angleški ribiči leta 1519 začeli prihajati na kopno, da bi posušili svoj ulov, so se Beothuk iz bolečih izkušenj naučili izogibati tem čudnim ljudem s svetlo kožo. Ribolov je bil fenomenalen in število ladij je vsako leto raslo. Do leta 1578 se je vsako poletje ob obali Nove Fundlandije zbiralo več kot 400 evropskih ribiških ladij in zgrajenih je bilo vsaj 50 rudimentarnih hiš kot poletne rezidence za ribiče. Nihče ni bil pripravljen ostati čez zimo, zato so bile te opuščene jeseni, ko se je ribiška flota vrnila v Evropo. Razvil se je vzorec, po katerem so se Beothuki izogibali Evropejcem, ko so bili ti tam poleti, nato pa so plenili njihova zapuščena bivališča, ko so odšli. Sčasoma so poznavanje, radovednost in kanček pohlepa privedli do nenehnih kraj, medtem ko so bili Evropejci dejansko tam. V nekaj letih je stik z Beothuki postal običajen, vendar ni bil takšen, ki bi gradil prijateljstvo in zaupanje. Beothuki so kradli vse, kar Evropejci niso imeli pribito, ribiči pa so Beothuke obravnavali s prezirom, nezaupanjem in celo sovraštvom.
Medtem so Britanci na podlagi Cabotovega potovanja leta 1497 sklenili, da jim pripada Nova Fundlandija. Leta 1583 je sir Humphrey Gilbert, z dovoljenjem kraljice Elizabete I., poskušal ustanoviti kolonijo v Severni Ameriki. Ta poskus je bil neuspešen, vendar je pri tem formalno zahteval Novo Fundlandijo in kanadske Maritimske province. To prevzemanje je naletelo na presenetljivo malo protestov drugih Evropejcev, verjetno zato, ker so upali, da bodo Britanci zagotovili red in zaščito ribiške flote pred turškimi pirati. Poleg tega Britanci sprva niso poskušali nobene naselitve, da bi podprli svojo zahtevo. Dejansko je britanska krona uradno odsvetovala naseljevanje v Novi Fundlandiji v interesu trgovcev pustolovcev iz jugozahodne Anglije, ki so želeli izključne pravice do ribolova na morju. Edini ugovor (in izkazalo se je, da je bil pomemben) je prišel iz Francije, ki je prav tako zahtevala Novo Fundlandijo kot rezultat raziskovanj Jacquesa Cartierja leta 1535.
Medtem, ko so drugi Evropejci še naprej lovili ribe na tem območju kot prej, so Britanci prvič poskusili s stalno naselitvijo leta 1610, ko se je John Guy naselil v zalivu Conception na jugovzhodnem delu otoka. Guyu je dejansko uspelo srečati nekaj Beothukov in po premagovanju njihovega začetnega suma (ki je bil precejšen) je začel trgovati z njimi. Njihova reakcija na pridobivanje evropskega blaga z trgovino namesto s krajo se zdi, da je bila absolutno veselje in Guyu je uspelo urediti mesto za prihodnje srečanje in začetek trgovanja, ko bo prispela naslednja britanska ladja. Na žalost Guy ni obvestil kapitana ladje o svojem dogovoru in ko je ladja končno prispela, so jo obkrožile stotine Beothukov, željnih trgovanja. Kapitan je nanje izstrelil top in Beothuki so izginili. Guyu nikoli ni uspelo ponovno pridobiti njihovega zaupanja in njegovo naselje je postopoma propadlo. Vendar pa je bil St. John's ustanovljen leta 1613, sledil pa je neuspešen poskus Johna Calverta (lorda Baltimora), da bi leta 1623 ustanovil kolonijo za angleške katolike.
Prvi stalni prišleki, ki so resno vplivali na Beothuke, so bli Indijanci, ne Evropejci. Kolikor se spominjajo, so Micmaci iz Cape Bretona poleti obiskovali Novo Fundlandijo, da bi izkoristili ribolov. Njihovi odnosi z "Rdečimi Indijanci" so bili skoraj vedno prijateljski, toda leta 1613 je francoski ribič ustrelil Beothuka, ki ga je poskušal oropati. Beothuki so se odzvali z uporom, v katerem je bilo ubitih 37 francoskih ribičev in da bi se zaščitili, so Francozi začeli spodbujati svoje zaveznike Micmake, da se trajno naselijo v južni Novi Fundlandiji. Ko se je naseljevanje Micmakov širilo vzdolž južne obale Nove Fundlandije, je konkurenca z Beothuki za vire privedla do bojev. Francozi so Micmakom priskrbeli strelno orožje za obrambo sebe in francoskih ribičev in to ni bil boj. Beothuki so bili potisnjeni v notranjost, stran od svojih običajnih virov hrane na obali. Čeprav so bili Francozi v tem obdobju obtoženi plačevanja nagrad Micmakom za beothuške glave in skalpe, še ni bilo najdenih trdnih dokazov, ki bi potrjevali, da so to dejansko storili. Micmaki tudi zanikajo, da so bili plačani za ubijanje Beothukov. Ne glede na vzrok so bili Beothuki izgnani v notranjost.
Hkrati, ko so Micmaki blokirali dostop Beothukov do južne obale, se je vrsta novih britanskih naselij začela širiti vzdolž vzhodne obale od St.John je Beothuke na tem območju silil v notranjost. Edina prednost, ki so jo imeli Beothuki v tem, kar se jim je dogajalo, je bila, da so se zaradi izogibanja Evropejcem očitno lahko izognili številnim epidemijam, ki so uničevale druga plemena v regiji. Medtem je tekmovanje med Francijo in Veliko Britanijo za domovino Beothukov z bogatimi ribolovnimi območji postajalo intenzivno. Francozi so med letoma 1627 in 1628 napadli več britanskih naselij, vendar so jih Britanci obnovili. V petdesetih letih 17. stoletja so Francozi odgovorili na britansko prisotnost s stalno naselbino baskovskih ribičev v Placentiji. Baski so se leta 1660 uprli in umorili francoskega guvernerja, vendar so Francozi ponovno prevzeli nadzor in leta 1662 namestili svoje prve vojake na Novo Fundlandijo. Britanci so se držali St. John'sa kljub naraščajoči francoski grožnji in njegovemu zavzetju s strani Nizozemcev leta 1665. Po miru z Nizozemsko so Britanci okrepili svoje utrdbe in leta 1673 odbili še en nizozemski napad in napad štirih piratskih ladij.
Po izbruhu vojne kralja Williama (1687-96) med njima sta se tako Francozi kot Britanci poskušali izgnati drug drugega z Nove Fundlandije. Beothuki so se do takrat večinoma preselili v notranjost in se morda sploh niso zavedali boja, ki se je odvijal za njihovo domovino. Čeprav so bili sovražni do vseh vsiljivcev, francoskih, britanskih ali Micmacov, niso bili dejavnik v vojni. V prvih letih vojne so Francozi skoraj vsako leto napadali majhna, izolirana britanska naselja. Britanci so odgovorili z velikim pomorskim napadom na Placentio, vendar niso uspeli uničiti francoskih utrdb, ki so jo branile. Boji so se nadaljevali do jeseni 1696, ko je Pierre Le Moyne d'Iberville pripeljal 120 francoskih rednih vojakov, 40 abenaških bojevnikov in nekaj francoskih Kanadčanov na Novo Fundlandijo. Skupaj z garnizijo v Placentiji je njegova sila štela več kot 400 mož in uspel je uničiti vsa britanska naselja ob južni obali ter zavzeti St. John's. Britanski naseljenci so bili deportirani, vendar je pogodba iz Ryswicka (1697) vrnila St. John's Britaniji. 1.500 britanskih vojakov je tisto poletje ponovno zasedlo St. John's in začelo gradnjo Fort Williama, ki je bil dokončan do leta 1700.
Vojna kraljice Ane (1701-13) se je začela naslednje leto in Francija in Britanija sta obnovili napade na naselja drug drugega, vendar tokrat v večjem obsegu kot med prejšnjim konfliktom. Okrepljeni z abenaškimi in micmaškimi bojevniki so Francozi uspeli uničiti večino britanskih naselij med letoma 1704 in 1705, vendar niso uspeli zavzeti Fort Williama med pettedenskim obleganjem. Drugi poskus zavzetja utrdbe leta 1709 je bil uspešen, vendar je bil njihov uspeh kratkotrajen. Britanske čete so prispele na Novo Fundlandijo leto kasneje in obnovile Fort William. Britanski pomorski napad na Placentio leta 1712 ni uspel, vendar je pogodba iz Utrechta (1713) dala Veliki Britaniji nadzor nad Novo Fundlandijo in kanadskimi pomorskimi provincami. Francosko prebivalstvo in garnizija v Placentiji sta zapustila Novo Fundlandijo in se preselila čez zaliv St. Lawrence na Cape Breton (Nova Škotska), kjer sta začela graditi ogromno novo trdnjavo v Louisbourghu. Boji med vojno kralja Jurija (1744-48) in francosko-indijansko vojno (1755-63) so se osredotočali okoli utrdbe v Louisbourghu. Na Novi Fundlandiji se je med temi konflikti zgodilo malo, razen kratke invazije 800 francoskih vojakov leta 1762. Britanci pa so se takoj odzvali in ponovno zavzeli otok.