Najemniška vojna, znana tudi kot Vojna brez premirja, je bil upor čet, ki jih je zaposlila Kartagina ob koncu prve punske vojne (264–241 pr. n. št.), podprt z upori afriških naselij, ki so se upirala kartažanskemu nadzoru. Trajala je od 241 do poznega 238 ali zgodnjega 237 pr. n. št. in se končala s Kartagino, ki je zatrla tako upor kot revolucijo.

Vojna se je začela leta 241 pr. n. št. kot spor glede izplačila plač, dolgovanih 20.000 tujim vojakom, ki so se borili za Kartagino na Siciliji med prvo punsko vojno. Ko se je zdelo, da je bil dosežen kompromis, je vojska izbruhnila v popoln upor pod vodstvom Spendija in Mata. 70.000 Afričanov iz zatiranih odvisnih ozemelj Kartagine se jim je pridružilo, prinašajoč zaloge in finance. Vojne utrujena Kartagina se je slabo odrezala v začetnih spopadih vojne, še posebej pod poveljstvom generala Hana II. Velikega. Hamilkar Barka, veteran kampanj na Siciliji (in oče Hanibala Barke), je leta 240 pr. n. št. dobil skupno poveljstvo nad vojsko in vrhovno poveljstvo leta 239 pr. n. št. Uspešno je vodil kampanje, sprva je pokazal popustljivost v poskusu, da bi pridobil upornike. Da bi to preprečili, sta leta 240 pr. n. št. Spendij in Avtarit mučila do smrti 700 kartažanskih ujetnikov (vključno z Giskom), po čemer se je vojna nadaljevala z veliko brutalnostjo na obeh straneh.

Do zgodnjega 237 pr. n. št., po številnih neuspehih, so bili uporniki poraženi in njihova mesta so se vrnila pod kartažansko oblast. Pripravljena je bila odprava za ponovno zasedbo Sardinije, kjer so uporni vojaki pobili vse Kartažane. Vendar pa je Rim izjavil, da bi to bilo dejanje vojne in zasedel tako Sardinijo kot Korziko, v nasprotju z nedavno mirovno pogodbo. To je bilo obravnavano kot največji posamezni vzrok za ponoven izbruh vojne s Kartagino leta 218 pr. n. št. v drugi punski vojni.

Primarni viri

Glavni vir za skoraj vsak vidik Punske vojne je zgodovinar Polibij (okoli 200 – okoli 118 pr. n. št.), Grk, poslan v Rim leta 167 pr. n. št. kot talec. Njegova dela vključujejo zdaj izgubljen priročnik o vojaški taktiki, vendar je danes znan po delu Zgodovina, napisanem nekje po 146 pr. n. št. ali približno stoletje po tej vojni. Polibijevo delo velja za splošno objektivno in v veliki meri nevtralno med kartažanskimi in rimskimi stališči.

Kartažanski pisni zapisi so bili uničeni skupaj z njihovo prestolnico Kartagino leta 146 pr. n. št., zato Polibijevo poročilo o najemniški vojni temelji na več, zdaj izgubljenih, grških in latinskih virih. Polibij je bil analitični zgodovinar in kjer je bilo mogoče, je osebno intervjuval udeležence dogodkov, o katerih je pisal. Bil je v štabu Scipiona Emilijana, ko je vodil rimsko vojsko med tretjo punsko vojno na kampanji skozi številne lokacije dejanj najmeniške vojne. Samo del prve knjige od 40, ki sestavljajo Zgodovine, obravnava to vojno. Natančnost Polibijevega poročila je bila v zadnjih 150 letih zelo razpravljana, vendar je sodobno soglasje, da se ga sprejme v veliki meri kot verodostojnega in podrobnosti vojne v sodobnih virih skoraj v celoti temeljijo na interpretacijah Polibijevega poročila. Sodobni zgodovinar Andrew Curry meni, da se "Polibij izkaže za precej zanesljivega"; medtem ko ga Craige Champion opisuje kot "izjemno dobro obveščenega, marljivega in pronicljivega zgodovinarja". Obstajajo tudi druge, kasnejše zgodovine vojne, vendar v fragmentarni ali povzetni obliki. Sodobni zgodovinarji upoštevajo tudi kasnejše zgodovine Diodorja Sicilskega in Diona Kasija, čeprav klasični učenjak Adrian Goldsworthy navaja, da je "Polibijevo poročilo običajno boljše, kadar se razlikuje od katerega koli drugega našega poročila". Drugi viri vključujejo napise, kovance in arheološke dokaze.

Ozadje

thumb|Pol šekela Kartagine. Verjetno gre za kovanec, ki ga omenja Polibij, ki pripoveduje, da so Hamilkarjevi najemniki prejeli zlat kovanec kot prvo plačilo, ko so se vrnili iz Sicilije leta 241 pr. n. št.

Prva punska vojna je potekala med Kartagino in Rimom, dvema glavnima silama zahodnega Sredozemlja v 3. stoletju pr. n. št. in je trajala 23 let, od 264 do 241 pr. n. št. Rim še vedno obstaja kot glavno mesto Italije, medtem ko je Kartagino Rim porušil v kasnejši vojni; njene ruševine ležijo vzhodno od sodobnega Tunisa na severnoafriški obali. Obe sili sta se borili za prevlado predvsem na sredozemskem otoku Sicilija in v okoliških vodah ter tudi v Severni Afriki. To je bil najdaljši neprekinjeni konflikt in največja pomorska vojna antike. Po ogromnih materialnih in človeških izgubah na obeh straneh so bili Kartažani poraženi. Kartažanski senat je ukazal poveljniku svojih sil na Siciliji Hamilkarju Barki, da se pogaja o mirovni pogodbi; to je prepustil svojemu namestniku Gisku. Lutacijeva pogodba je bila podpisana in je končala prvo punsko vojno. Po pogojih pogodbe je Kartagina evakuirala Sicilijo, predala vse ujetnike, zajete med vojno in plačala odškodnino v višini 3.200 talentov1.000 talentov je bilo zapadlih takoj, preostanek pa v desetih letih.

Medtem ko je potekala vojna z Rimom, je kartažanski general Hano II. Veliki, ki je bil eden izmed več kartažanskih Hanov, znanih kot "veliki", vodil vrsto kampanj, ki so močno povečale območje Afrike pod kartažanskim nadzorom. Razširil je svoj nadzor do Tebese (sodobna Tebesa, Alžirija) jugozahodno od njihove prestolnice. Hanno je bil strog pri iztiskanju davkov iz novo osvojenega ozemlja, da bi plačal tako vojno z Rimom kot svoje pohode. Polovica vse kmetijske proizvodnje je bila odvzeta kot vojni davek, davek, ki so ga prej dolgovala mesta, pa je bil podvojen. Te izterjave so bile strogo uveljavljene, kar je povzročilo izjemne težave na mnogih območjih.

thumb|left|upright=1.15|alt=Skupina moških, oblečenih v oblačila in z orožjem iz 3. stoletja pr. n. št., ki spremljajo srednje velikega slona (rekonstrukcija leta 2012)

Kartažanske vojske so bile skoraj vedno sestavljene iz tujcev; državljani so služili v vojski le, če je obstajala neposredna grožnja mestu Kartagina. Večina teh tujcev je bila iz Severne Afrike. Starodavni Libijci so zagotavljali pehoto za boj od blizu, opremljeno z velikimi ščiti, čeladami, kratkimi meči in dolgimi potisnimi sulicami; kot tudi udarno konjenico za boj od blizu, ki je nosila suliceoboji so bili znani po svoji disciplini in vzdržljivosti. Numidijci so zagotavljali lahko konjenico, ki je metala kopja z razdalje in se izogibala boju od blizu, ter lahke pešake, oborožene s kopji. Tako Hispanija kot Galija sta zagotavljali izkušeno pehoto; neoklepljene čete, ki so silovito napadale, vendar so imele sloves, da so se umaknile, če se je boj zavlekel. Libijska pehota za boj od blizu in državljanska milica, kadar je bila prisotna, sta se borili v tesno zbiti formaciji, znani kot falanga. Dva tisoč balearskih pračarjev je bilo rekrutiranih z Balearskih otokov. Sicilijanci in Italijani so se med vojno prav tako pridružili, da bi zapolnili vrste. Kartažani so pogosto uporabljali vojne slone; Severna Afrika je imela takrat avtohtone afriške gozdne slone. Rimski viri te tuje borce omalovažujoče imenujejo "najemniki (plačanci)", vendar Goldsworthy to opisuje kot "grob poenostavitev". Služili so pod različnimi dogovori; na primer, nekateri so bili redne čete zavezniških mest ali kraljestev, dodeljene Kartagini kot del formalnih dogovorov.

Upor

Po prejemu ukazov, naj sklene mir pod kakršnimi koli pogoji, ki jih lahko izpogaja, je Hamilkar besno zapustil Sicilijo, prepričan, da je predaja nepotrebna. Evakuacija kartažanske vojske 20.000 mož s Sicilije je bila prepuščena Gisku. Ker ni želel, da bi se na novo brezdelni vojaki združili za lastne namene, je Gisko razdelil vojsko na majhne oddelke glede na njihove regije izvora. Te je pošiljal nazaj v Kartagino enega za drugim. Pričakoval je, da jim bo takoj izplačano večletno zaostalo plačilo in da bodo pohiteli domov. Kartažanske oblasti so se namesto tega odločile počakati, dokler ne prispejo vse čete, nato pa poskušati izpogajati poravnavo po nižji stopnji. Medtem, ko je vsaka skupina prispela, je bila nastanjena v mestu Kartagina, kjer so bile prednosti civilizacije v celoti cenjene po do osmih letih obleganja. Ta "burna razuzdanost" je tako prestrašila mestne oblasti, da so jih, preden je prispelo vseh 20.000, preselili v Sicca Veneria (sodobni El Kef), stran, čeprav bi morali večino njihovih zaostalih plač poravnati, preden bi odšli.

Osvobojeni dolgega obdobja vojaške discipline in brez dela, so možje godrnjali med seboj in zavračali vse poskuse Kartažanov, da bi jim plačali manj od celotnega zneska. Frustrirani zaradi poskusov kartažanskih pogajalcev, da bi se pogajali, je vseh 20.000 vojakov odkorakalo v Tunis, 16 km od Kartagine. V paniki je senat privolil v celotno plačilo. Uporniške čete so se odzvale z zahtevo po še več. Gisco, ki je imel dober ugled pri vojski, je bil konec leta 241 pr. n. št. pripeljan s Sicilije in poslan v tabor z dovolj denarja za plačilo večine dolgovanega. Začel je izplačevati z obljubami, da bo preostanek plačan takoj, ko bo mogoče zbrati sredstva. Zdelo se je, da se je nezadovoljstvo umirilo, ko se je iz neznanega razloga zlomila disciplina. Več vojakov je vztrajalo, da noben dogovor s Kartagino ni sprejemljiv, izbruhnil je upor, disidente so kamenjali do smrti, Gisca in njegovo osebje so ujeli, njegovo zakladnico pa so zasegli. Spendius, pobegli rimski suženj, ki bi se soočil s smrtjo z mučenjem, če bi bil ponovno ujet in Matho, Berber, nezadovoljen z Hannovim odnosom do pobiranja davkov iz kartažanskih afriških posesti, sta bila razglašena za generala. Novica o oblikovani, izkušeni, protikartažanski vojski v srcu njenega ozemlja se je hitro razširila in mnoga mesta in naselja so se dvignila v upor. Pritekale so zaloge, denar in okrepitve; po Polibiju dodatnih 70.000 mož. Uporniški kovanci iz tega obdobja so imeli napis 'od Libijcev', kar kaže, da so uporniške čete najela libijska mesta. Uporniške Libijce je morda vodil Zarzas. Drugi kovanci, ki so jih kovali uporniki, so bili vgravirani s punskimi črkami "A, M ali Z", pri čemer je zgodovinar Louis Rawlings domneval, da so te pomenile glavne voditelje upornikov: Autaritus, Mathos in Zarzas. Spor glede plačila je prerasel v obsežen upor, ki je ogrožal obstoj Kartagine kot države.

Vojna

Hanno

Hanno je kot poveljnik kartažanske afriške vojske prevzel poveljstvo. Večina Afričanov v njegovi vojski je ostala zvesta; navajeni so bili delovati proti svojim sorojakom. Njegov neafriški kontingent je ostal nastanjen v Kartagini, ko je bila vojska Sicilije izgnana in je prav tako ostal zvest. Nekaj vojakov, ki so še bili na Siciliji, je bilo plačanih do datuma in premeščenih k Hannu, zbran pa je bil tudi denar za najem novih vojakov. Neznano število kartažanskih državljanov je bilo vključenih v Hannovo vojsko. Ko je Hanno zbral to silo, so uporniki že blokirali Utico in Hipo (sodobna Bizerte).

V začetku leta 240 pr. n. št. se je Hanno odpravil z vojsko, da bi razbremenil Utico; s seboj je vzel 100 slonov in oblegovalni pratež. Hanno je napadel tabor upornikov v bitki pri Utici in njegovi sloni so razgnali oblegovalce. Hannova vojska je prevzela tabor in Hanno sam je zmagoslavno vstopil v mesto. Vendar pa so se bitke prekaljeni veterani sicilijanske vojske pregrupirali v bližnjih hribih in ker niso bili preganjani, so se vrnili proti Utici. Kartažani, navajeni boja proti milicam numidijskih mest, so še praznovali zmago, ko so uporniki izvedli protinapad. Kartažani so pobegnili z velikimi izgubami življenj, izgubili so svojo prtljago in oblegovalne stroje. Preostanek leta se je Hanno spopadal z uporniško silo, večkrat je zamudil priložnosti, da bi jo spravil v bitko ali jo postavil v neugoden položaj; vojaški zgodovinar Nigel Bagnall piše o Hannovi "nesposobnosti kot poveljnika na terenu".