Gorske bukve (izvirni naslov Gornih bvqvis od krailoue Suetlosti offen inu poterien general inu priuilegium. Is Nou u ſlauenſki Ieſigk Istulmazcan skuſi Andrea Rezla Farmoſtra na Raki) so slovenski prevod štajerskega gorskega zakona iz leta 1543, ki ga je za Štajersko potrdil cesar Ferdinand I. Leta 1582 ga je prevedel in pripravil vikar Andrej Recelj. Besedilo velja za eno izmed najstarejše ohranjenih pravnih besedilo v slovenščini in eno najstarejših slovenskih besedil s posvetno vsebino, hkrati pa je najdaljše ohranjeno slovensko besedilo katoliškega avtorja iz 16. stoletja. Gorske bukve omogočajo vpogled v jezik, ki se je v katoliških krogih oblikoval vzporedno s knjižnim jezikom protestantov, in osvetljujejo razmerje med pisnim in govorjenim jezikom obdobja reformacije.
Zgodovinski kontekst Nastale so kot prevod štajerskega gorskega zakona iz leta 1543, ki ga je leta 1582 prevedel vikar Andrej Recelj. Do prevoda je prišlo zato, saj so morali gorski gospodje vinogradniški zakon razlagati slovensko govorečim gornikom; ustno prevajanje iz nemščine je bilo naporno in nezanesljivo, zato je nastal ta pisni prevod. Omogoča jasnejše in trajnejše razumevanje pravnih določil v domačem jeziku sogornikov. Besedilo je pomemben zgodovinski dokument, saj predstavlja eno prvih ohranjenih besedil v slovenskem jeziku s posvetno vsebino. Hkrati je najdaljše ohranjeno delo katoliškega avtorja iz 16. stoletja, kar omogoča vpogled v razvoj jezika in pravne kulture v katoliških krogih, ki so delovali vzporedno s protestantskimi pisci, kot je bil Primož Trubar.
Vsebina in pomen Bukve vsebujejo bogato besedišče, ki ga je prevajalec črpal iz ljudskih izrazov, povezanih z vinogradništvom, ter iz tradicije ustnega sodstva, zlasti gorskega prava. Zapisana pravila so za vinogradnike sveto veljala. To prispeva k razumevanju razvoja slovenskega pravnega izrazja. Monografija z Gorskimi bukvami prinaša kritični prepis in jezikovno posodobitev ter več razprav, ki obravnavajo besedilo, njegovega avtorja in rokopis z literarnozgodovinskega, zgodovinskega, jezikoslovnega in pravnozgodovinskega vidika. Hkrati pojasnjuje zgodovinski pomen zemljišč, podvrženih gorskemu pravu, v kraju, kjer je prevajalec deloval.
Jezik in slog Besedilo prevoda ponuja vpogled v jezik, ki se je oblikoval v katoliških krogih v 16. stoletjem. V besedilu se prepletajo ljudsko izrazje, zlasti terminologija vinogradništva, ter pravno izrazoslovje, ki je izhajalo iz tradicije ustnega sodstva. Zaradi povezave med govorjeno in pisno rabo so pomemben vir za razumevanje zgodovine slovenskega jezika. Jezikoslovna analiza je pokazala, da glasoslovje Gorskih bukev temelji na vzhodnodolenjskem narečju, ki se v veliki meri prekriva s knjižnim jezikom protestantov. Prav tako so zaznati gorenjske poteze narečja. Bukve predstavljajo dragocen vir za raziskovanje zgodovine slovenščine in razvoja njegovih slogovnih in narečnih plasti.
Rokopis Rokopis Gorskih bukev je danes shranjen v Arhivu Republike Slovenije in predstavlja prepis Recljevega izvirnega prevoda. Pred tem je pripadal zbirki barona Erberga iz Dola pri Ljubljani, ki je v prvi polovici 19. stoletja v svoji knjižnici zbral številne podobne dokumente, čeprav ni znano, kako je rokopis prišel tja. Rokopis ne vsebuje datuma ali podpisa, zato je bila njegova starost določena z analizo vodnega znaka – dvoglavega heraldičnega orla s črko »G« – ki ga je preučeval Matija Ogrin. Vodni znak je podoben tistim s konca 16. stoletja, ki so nastali v južnonemškem oziroma avstrijskem prostoru, obrabljenost in potemnelost listov pa kažeta na pogosto rabo besedila.
Vinogradništvo in gorsko pravo Besedilo Gorskih bukev ureja odnose med vinogradniki in obdelovanje vinogradov, ki je zahtevalo sodelovanje pri vzdrževanju poti, obdelavi, trgatvi in prodaji. Odnose med gorskopravnimi vinogradniki je urejalo gorsko pravo, zapisano v Gorskih bukvah, pri čemer so spoštovanje določil nadzorovali na gorskih skupščinah, kjer so se zbrali vsi najemniki pod vodstvom gorskega sodnika in predstavnika gorskega gospoda, lastnika vinskega zemljišča. Obsega 52 členov, v veljavi pa je bil kar 306 let do odpravitve fevdalizma. Tisti, ki se gorskega prava niso držali, so bili kaznovani z denarnimi ali celo telesnimi kaznimi.
Pomen in ohranjanje Gorske bukve so pomemben vir za zgodovino slovenskega jezika, pravnega sistema in vinogradništva. Poleg vsebinskega pomena predstavljajo tudi redko ohranjeno pričevalko kulturne prakse 16. stoletja, saj poleg zakonskih določil prinašajo vpogled v življenje, običaje in jezik katoliških skupnosti v tistem obdobju. Rokopis je dragocen primer ohranjanja dokumentov, ki povezujejo pravno, jezikovno in kulturno zgodovino, ter služi kot vir za raziskave zgodovine vinogradništva in lokalnega prava na Slovenskem. Kategorija:Pravo Slovenije Kategorija:Vinogradništvo Kategorija:Dela leta 1582
Sklici
Viri
Zunanje povezave »Gorske bukve«. Sledi časa (22. oktober 2023). RTV Slovenija.
Kategorija:Zgodovina prava Kategorija:Politična zgodovina Slovenije Kategorija:Slovenska književnost