Safavidska dinastija (),* je bila vladajoča dinastija safavidskega Irana in ena najpomembnejših iranskih vladarskih dinastij, ki je vladala od leta 1501 do 1736. Njihova vladavina se pogosto šteje za začetek sodobne iranske zgodovine.Streusand, Douglas E., Islamic Gunpowder Empires: Ottomans, Safavids, and Mughals (Boulder, Col : Westview Press, 2011) ("Streusand"), str. 135. Safavidski šah Ismail I. je ustanovil šiitski islam dvanajstih imamov in ga določil za uradno religijo Perzijskega cesarstva, kar je pomenilo eno najpomembnejših prelomnic v zgodovini islama.
Safavidska dinastija izvira iz safavidskega sufijskega reda, ustanovljenega v mestu Ardabil v iranskem delu Azerbajdžana, sicer pa je bila kurdskega porekla.Matthee, Rudi. (2005). The Pursuit of Pleasure: Drugs and Stimulants in Iranian History, 1500-1900. Princeton University Press. ştr. 18Savory, Roger. (2008). "EBN BAZZĀZ". Encyclopaedia Iranica, Vol. VIII, Fasc. 1. str. 8. Amoretti, Biancamaria Scarcia; Matthee, Rudi. (2009). "Ṣafavid Dynasty". In Esposito, John L. (ur.) The Oxford Encyclopedia of the Islamic World. Oxford University Press. Njeni vladarji so se poročali s turkmenskimi,Roemer, H.R. (1986). "The Safavid Period" in Jackson, Peter; Lockhart, Laurence. The Cambridge History of Iran, Vol. 6: The Timurid and Safavid Periods. Cambridge University Press. str. 214, 229Blow, David (2009). Shah Abbas: The Ruthless King Who Became an Iranian Legend. I.B.Tauris. str. 3Savory, Roger M.; Karamustafa, Ahmet T. (1998) "ESMĀʿĪL I ṢAFAWĪ". Encyclopaedia Iranica Vol. VIII, Fasc. 6, str. 628–636Ghereghlou, Kioumars (2016). "ḤAYDAR ṢAFAVI". Encyclopaedia Iranica gruzinskimi,Aptin Khanbaghi (2006) The Fire, the Star and the Cross: Minority Religions in Medieval and Early. London & New York. IB Tauris. ISBN 1-84511-056-0, str. 130–131 čerkeškimi in pontskimi grškimi Anthony Bryer. "Greeks and Türkmens: The Pontic Exception", Dumbarton Oaks Papers, Vol. 29 (1975), Appendix II "Genealogy of the Muslim Marriages of the Princesses of Trebizond" patrnerji. V praksi niso govorili le perzijsko, ampak tudi turško in so se poturčili. Iz svojega oporišča v Ardabilu so vzpostavili nadzor nad deli Velikega Irana in ponovno potrdili iransko identiteto regije, s čimer so postali prva domača dinastija po Sasanidskem cesarstvu, ki je ustanovila nacionalno državo, uradno znano kot Iran.Alireza Shapur Shahbazi (2005), "The History of the Idea of Iran". V Vesta Curtis ur., Birth of the Persian Empire, IB Tauris, London, str. 108
Safavidi so vladali od leta 1501 do 1722 in kasneje na kratko od leta 1729 do 1736 in od 1750 do 1773. Na vrhuncu moči so vladali celemu današnjemu Iranu, Azerbajdžanu, Bahrajnu, Armeniji in vzhodni Gruziji ter delom severnega Kavkaza, Rusije, Iraka, Kuvajta in Afganistana, Turčije, Sirije, Pakistana, Turkmenistana in Uzbekistana.
Dinastija je kljub propadu leta 1736 za seboj pustila oživljen Iran kot gospodarsko trdnjavo med Vzhodom in Zahodom in vzpostavila učinkovito državno upravo, uvedla arhitekturne inovacije in bila pokrovitelj lepih umetnosti.Husayn ibn Abdāl Zāhedī, 17th cent. Silsilat al-nasab-i Safavīyah, nasabnāmah-'i pādishāhān bā ʻuzmat-i Safavī, ta'līf-i Shaykh Husayn pisar-i Shaykh Abdāl Pīrzādah Zāhedī dar 'ahd-i Shāh-i Sulaymnān-i Safavī. Berlīn, Chāpkhānah-'i Īrānshahr, 1343 (1924), str. 116 Trajna zapuščina Safavidov je šiizem dvanajstih imamov kot državna religija Irana in širjenje šiizma na Bližnji vzhod, Srednjo Azijo, Kavkaz, Anatolijo, Perzijski zaliv in Mezopotamijo.R.M. Savory, "Safavid Persia". V: Ann Katherine Swynford Lambton, Peter Malcolm Holt, Bernard Lewis, The Cambridge History of Islam, Cambridge University Press, 1977. str. 394
Izvor Safavidski vladarji so zase trdili, da so sajjidi, potomci islamskega preroka Mohameda, v kar mnogo zgodovinarjev dvomi. Zdi se, da med zgodovinarji obstaja soglasje, da so izvirali iz iranskega Kurdistana in so se kasneje preselili v iranski Azerbajdžan. V 11. stoletju so se naselili v Ardabilu. Tradicionalni rokopisi Safavidov, napisani pred letom 1501, sledijo rodu Safavidov do kurdskega dostojanstvenika Firuz-šaha Zarin-Kolaha.RM Savory. Ebn Bazzaz. Encyclopædia IranicaF. Daftary, "Intellectual Traditions in Islam", I.B. Tauris, 2001. str. 147 Po mnenju zgodovinarjev,Tamara Sonn. A Brief History of Islam, Blackwell Publishing, 2004, str. 83, É. Á. Csató, B. Isaksson, C Jahani. Linguistic Convergence and Areal Diffusion: Case Studies from Iranian, Semitic and Turkic, Routledge, 2004, str. 228, vključno z Vladimirjem Minorskim,Minorsky, V (2009). »Adgharbaydjan (Azarbaydjan)«. V Berman, P; Bianquis, Th; Bosworth, CE; van Donzel, E; Henrichs, WP (ur.). Encyclopedia of Islam (2nd izd.). Brill. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. julija 2012 in Rogerjem Savoryjem, so bili Safavidi turško govoreča rodbina iranskega porekla.Roger M. Savory. "Safavids" in Peter Burke, Irfan Habib, Halil İnalcık: History of Humanity-Scientific and Cultural Development: From the Sixteenth to the Eighteenth Century, Taylor & Francis. 1999, str. 259. Nekateri šahi so pisali pesmi v svojem takrat maternem turškem jeziku in so hkrati podpirali tudi perzijsko književnost, poezijo in umetniške projekte, vključno s Šahname šaha Tahmaspa.John L. Esposito, The Oxford History of Islam, Oxford University Press US, 1999. str. 364Ira Marvin Lapidus, A history of Islamic Societies, Cambridge University Press, 2002, 2nd ed., str. 445 Nekateri šahi in njihovi družinski člani so pisali tudi poezijo v perzijskem jeziku.Colin P. Mitchell, "Ṭahmāsp I" in Encyclopædia Iranica
Avtoriteta Safavidov je bila versko utemeljena, njihova trditev o legitimnosti pa je temeljila na tem, da so neposredni moški potomci Alija,Kathryn Babayan. Mystics, Monarchs and Messiahs: Cultural Landscapes of Early Modern Iran, Cambridge, Massachusetts; London : Harvard University Press, 2002. str. 143 bratranca in zeta preroka Mohameda, ki so ga šiiti imeli za prvega imama.
Dinastija je že od samega začetka sklepala poroke s pontskimi grškimi kot tudi gruzinskimi rodbinami. Po uradni ustanovitvi leta 1501 so se poročali tudi s čerkeškimi in ponovno gruzinskimi rodbinami, zlasti po prihodu Tahmaspa I.
Safavidski šahi Irana thumb|upright|Časovnica Safavidske dinastije Ismail I. (1501–1524) Tahmasp I. (1524–1576) Ismail II. (1576–1578) Mohamed Hodabanda (1578–1587) Abas I. Veliki (1587–1629) Safi (1629–1642) Abas II. (1642–1666) Sulejman I. Perzijski (1666–1694) Soltan Husein (1694–1722) Tahmasp II. (1722–1732) Abas III. (1732–1736)
Kultura
Safavidi so bili že od samega začetka pismeni. Ohranjene so tatijske in perzijske pesmi šejka Safija ad-dina Ardabilija, pa tudi perzijska poezija šejka Sadra ad-dina. Šah Ismail I. je večino ohranjene poezije napisal pod azerbajdžanskim psevdonimom Hataj.V. Minorsky, "The Poetry of Shāh Ismā‘īl I", Bulletin of the School of Oriental and African Studies, University of London 10/4 (1942), str. 1006–1053 Ismailov sin Mirza in nekateri kasnejši avtorji trdijo, da je Ismail pisal pesmi tako v turščini kot v perzijščini, vendar se je ohranilo le nekaj primerkov njegovih perzijskih verzov."Ismail Safavi" Encyclopædia Iranica Zbirka njegovih pesmi v azerbajdžanskem jeziku je bila objavljena pod naslovom Divan. Šah Tahmasp, ki je pisal pesmi v perzijščini, je bil tudi slikar, medtem ko je bil šah Abas II. znan kot pesnik, ki je pisal azerbajdžanske verze. E. Yarshater, , vii., Persian language of Azerbaijan", Encyclopædia Iranica, str. 238–245, Online edition. Sam Mirza, sin Ismaila I., je bil pesnik in je pisal v perzijščini. Sestavil je tudi antologijo sodobne poezije.Emeri "van" Donzel, Islamic Desk Reference, Brill Academic Publishers, 1994, str. 393.
Sklici
Viri
Yarshater, Ehsan (2012). »IRAN ii. IRANIAN HISTORY (2) Islamic period (str. 4): The Safavids«. Encyclopaedia Iranica.
Kategorija:Safavidi Kategorija:Vladarske rodbine Kategorija:Zgodovina Irana Kategorija:Ustanovitve leta 1501 Kategorija:Ukinitve v 18. stoletju